Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/config.php on line 4

Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/class.php on line 78
Ekologicen.si - zdravo življenje, zavedanje narave,...
header

ena novoletna zaobljuba.

 

 

Zdi se, kot da bi vdihnila in dokler traja moj izdih, že se je obrnilo leto. In ponavadi se obračamo nazaj ter primerjamo, kako smo se spremenili, kaj je ostalo enako, če smo sploh izpolnili kakšno dano lanskoletno zaobljubo.

Nato pa odvisno od trenutnega navdiha spet hitimo pisati, kaj bomo dosegli v letošnjem letu, česa bomo počeli več, česa manj. Sami sebi obljubljamo. Čemu je potrebno samemu sebi obljubiti nekaj kar tako ali tako veš, da je dobro zate in bi bilo dobro, da narediš. Ker se imaš rad/a. Ker si to zaslužiš. Ker veš, da tisto kar ti šepeta duša, je tisto resnično.  A vse kaže, da se v resnici le nimamo tako radi, da bi si privoščili le najboljše zase. In da si moramo zato tisto obljubiti. Da se potem z naporom trudimo celo leto, da bi te obljube izpolnili in ko jih na koncu ne izpolnimo, se počutimo krivi. Ampak smešno, da le pred samim seboj, ostali tako ali tako ne vedo kaj smo si obljubili. Pred kom torej se resnično počutimo krive? Kdo počne stvari, ki so v nasprotju z našim resničnim hotenjem? Mislim, da je to tisto ključno vprašanje, na katerega bi si morali odgovoriti. Pred kom? Kateri del mene mi želi dobro in me neizmerno ljubi in kateri del mene počne stvari, za katere vem, da niso najboljše in jih v resnici najraje ne bi počel? In zakaj jih počnem? Zaradi drugih, zaradi vzgoje, zaradi družbe in okolice? Zaradi sebe?

Včasih se v vseh teh vprašanjih lahko počutimo izgubljene, ker ne vemo kje bi se lotili iskanja odgovorov. In morda se bo slišalo klišejsko, a prepričana sem, da je prvi korak, da se umirimo, utišamo svoj um in potrkamo na vrata svoje duše. Duša ni nekaj abstraktnega. Odvisna je le posameznikova predstava, kako si jo predstavlja, kako jo pojmuje in ali jo sploh kdaj naslavlja in čuti. Duša je naše bistvo. Tisti del nas, kjer se počutimo varno, toplo, umirjeno in brez kančka krivde. Kjer vemo, da smo lahko kar smo in da bomo ljubljeni.  Duša je, kjer čutimo sebe.

Težko pa je priti do tam, če smo stalno obkoljeni z barikadami, ki nam onemogočajo prosto pot do nje. A vendar, če se zavemo da je naš cilj povezati se z njo, s samim seboj, potem razumemo tudi, da so vse skušnjave, vse prepreke samo preizkušnje, ki jih moramo premagati, da bi ugledali tisto resnično bistvo.

Novoletne zaobljube so pravzaprav namera, kako priti do svoje duše. Kako negovati svoj resnični jaz. In če se jih držimo pa četudi nam vseh ne uspe uresničiti, so lahko kakor znamenja na poti do cilja. Znamenja, ki nam kažejo smer v katero gremo, v katero hočemo. Vendar ne bodimo razočarani, četudi uresničimo kakšno izmed obljub pa se po tem, ne bomo počutili izpolnjene. To naj bo samo dokaz, da smo potrebovali to izkušnjo, da nam je pokazala, da včasih naše uresničene želje niso dovolj za nas, da si zaslužimo več. Pa ne v smislu, da si zaslužimo več denarja, več spoštovanja, več prijateljev...ampak, da ne potrebujemo vsega tega, da bi bila naša duša srečna. Mogoče je včasih resničen tisti rek Več je manj. In ko imaš vse pa še vedno nisi srečen, morda to pomeni da moraš najti tisto nekaj več, v manj. Mogoče pomeni več  v resnici več prostora, več ljubezni, več tišine, več notranjega miru.

Kako naj torej vem, kaj zame pomeni več se bo marsikdo vprašal? Torej, to boste vedeli natančno takrat, ko boste dosegli tisto več, kar je prav za vas. To boste začutili, saj vas bo prevzel občutek, ki ga ne boste znali opisati, a ga boste poznali, saj je primaren vaši duši, vašemu resničnemu jazu. Ko si povezan s svojo dušo, ne moreš mimo, ne da bi to občutil. In takrat je vsega konec. In se vse prične. In vse je. Ker duša ne pozna časa, ona vas ne čaka, ona ne pogleduje na uro in si misli Joj, že spet zamuja! Duša je in vedno bo, naš um je tisti, ki bezlja iz preteklosti v prihodnost in se redko ustavi v sedanjosti, da bi se ponovno povezal v Enost. Um je tisti, ki je izgubljen in tava od ene novoletne zaobljube, do druge ter se počuti krivega in razočaranega, če jih ne uresniči. Vi v resnici ne potrebujete nobene druge novoletne zaobljube kot le tisto, da se boste tukaj in zdaj ponovno uglasili s svojim notranjim glasom. Če vam letos uspe samo to, si boste hvaležni za veke vekov. Kajti vse ostalo kar se zgodi v življenju je le posledica notranje uglašenosti.



Mali princ je držal obljubo:

"You must keep your promise," said the little prince, softly, as he sat down beside me once more.

"What promise?"

"You know--a muzzle for my sheep . . . I am responsible for this flower . . ."


Objavljeno: 02.01.2013 21:21 Avtor: bea

ZAgotovost sprememb.


Bi se počutila kar krivo, če ne bi po dolgi odsotnosti bloganja ravno sedaj prispevala svojega deleža k spremembam. Spremembe se dogajajo. To govorim že dolgo. Sedaj se le te manifestirajo tudi na zelo, zelo očitni ravni. Tudi tistim, ki jih imam načeloma za speče sledilce mainstream-a je jasno. Nekaj se dogaja.

Vendar sama situacije ne vidim zgolj kot, "Hej slovenski hlapec se je opogumil in povzdignil svoj glas proti eliti, ki nam vlada", temveč svoj pogled razširjam na globalno sliko ter na različna področja človekovega obstoja.

Ne izraža se le nezadovoljstvo s socialnim in finančnim položajem malega človeka, tudi tisti, ki se ne zavedajo celotne slike namreč prispevajo k čiščenju našega zavedanja sveta okoli sebe ter samozavedanja. Temu pravim čiščenje zato, ker počasi, a vztrajno padajo maske in ometi iz vseh trdnjav v katere so se zavile in ogradile elite, katerih cilj je nov svetovni red.

Ne, moj namen ni dramatizirati in napihovati raznih teorij zarot, kajti upam, da je do sedaj vsem že vsaj malo jasno, da nismo vsi za skupno dobro in da je vsak odgovoren najmanj zase.

Čistijo se vse umazane skrivnosti, prikrivanja in temne strani ki jih je kdorkoli in kjerkoli ter kadarkoli hotel obdržati zase ali skriti. Ne gre drugače. Če citiram aktualnega avtorja Be Em Zeja: "Leto 2012 bo duhovno, ali pa ga ne bo". In ker duhovnost ne pomeni, da bo vsak na svojem koncu meditiral 15 minut na dan ter doživel razsvetljenje, se čiščenje dogaja kar pred našimi nosovi in na ulicah. Ker smo konec koncev vsi povezani med seboj, kakorkoli si že to predstavlja vsak posameznik, nas naša skupinska zavest enostavno mora prisiliti in tudi nas, da se premiki in spremembe kažejo zelo nazorno in vedno bolj sunkovito.


Tisti, ki so si »konec sveta« predstavljali apokaliptično v stilu ameriških filmov, naj jih razočaram, da je ves pomp okoli tega žal verjetno zgrešen in da je bolje, da ne čakajo tistega usodnega decembrskega dne, kot bi čakali na nov del svoje najljubše serije, temveč pogledajo okoli sebe in se prepustijo toku, ki nas vsak dan nosi proti temu koncu, ki bo hkrati tudi začetek. Močno priporočam, da ugasnete televizorje in stopite na ulico vaših življenj, kajti naj vas razočaram, niste igralci v holivudskem filmu, vi ste režiser v lastni produkciji.

Veseli me, da se nekako globalno gledano vsi strinjamo, da se nekaj pa vendarle dogaja. To nas konec koncev tudi združuje, da se med seboj povezujemo na načine, na katere prej nikoli ne bi pomislili in v kombinacijah, za katere smo bili prepričani, da niso mogoče. Ker nas je vedno več, daje vsa ta nakopičena energija vse te množice tudi vedno več moči, da se stvari res premikajo. In se. In se še bodo.


Vedno bodo na dan prihajale tudi razlike med nami, saj bi bilo vendar čudno, ako ne bi. A če bomo resnično začutili kaj vse to pomeni, se bomo znali tudi sami obvladati in pustiti moteče razlike ob strani in preprečiti, da bi se ponovno razdvojili. Vedno mi je bil zanimiv pojav, ki ga imenujem "skupni sovražnik". To je takrat, ko se dve včasih si nasprotujoči strani, v določenem trenutku znajdeta na isti strani, kjer obe delujeta proti istemu sovražniku, kakršenkoli že ta je. Ali je to določen človek, sistem, mehanizem, stvar, objekt....končni rezultat je pobot in združevanje moči. Slabo za skupnega sovražnika, odlično za združeni strani.

Kriza nas je vse najprej prestrašila, nato skoraj ohromila, sedaj pa, ko marsikdo nima več ničesar za izgubiti nas je okrepila in v nas dejansko zbudila preživetveni instink. Kajti najmanj se pritožuje, tisti, ki ima zadosti vsega ter tisti, ki ima ravno iz rok v usta in nima časa ne energije za upor. Ko pa izgubiš vse, si dejansko najmočnejši in nobeno naključje ni, da se to kar nekako pokrije z zenovskim načelom nenavezanosti. Ko nisi na nič navezan ker nimaš ničesar, kar bi ti lahko vzeli, si močan kot sam bog. Seveda nasilje in jeza, ki jo lahko ljudstvo izraža ob takih primerih nista v kontekstu zena, a korelacija je kar zanimiva morate priznati.

Živimo v izredno razburljivem času. Vendar smo tukaj z namenom in se nam ni potrebno ničesar bati. Kajti, kar se ima za zgoditi, se tudi bo pa če bomo nad tem navdušeni ali ne. Predlagam, da se raje sprostite, aktivirate ter podpirate med seboj. Zavedajte se svoje lastne moči, vendar je ne uporabljajte v napačne namene. Kajti le, če bo vsak posameznik prevzel odgovornost zase in ne bo sodnik ostalim, bomo preživeli in napovedane spremembe bodo nam v prid. Če pa boste zagnali paniko in strah, je bil ves trud zaman, saj je prestrašeno množico lahko prevzeti pod okrilje, pod pretvezo tolažbe in varnosti češ, "saj bo veliki brat poskrbel zate". In spet se znajdemo v zanki iz katere smo skoraj že ušli, le da je na zunaj drugačna. Ali, kot to dobro in po domače povedo južni bratje "Isto sranje, drugo pakovanje". Bi raje zamenjali embalažo pokvarjenega izdelka, ali izdelek sam, ne glede na to, kakšna je njegova embalaža? Premislite in se odločite. Samo vi, boste na koncu odgovorni, da boste pristali tam kjer boste.


Sprememb se bojimo, ker ne vemo kaj prinašajo. A rutina pod krinko varnosti ubija našo dušo. Je to resnično cena, ki ste jo pripravljeni plačati? Nisem povsem prepričana, da smo bili za to ustvarjeni.

 

 

Objavljeno: 28.11.2012 16:26 Avtor: bea

manč - mellow mood.

 

Če pogledam nekaj let nazaj, je bilo moje življenje popolnoma drugačno. Polno, a na drugačen način. Izpolnjeno s čisto drugimi stvarmi in ljudmi. Super kaj, da se tako razvijamo ter rastemo. A po vseh spremembah, smo ljudje konec koncev emocionalna bitja in v sebi vedno nosimo spomine, ki v sebi vsebujejo tudi občutke, čustva. Smo čustvena bitja.

Mogoče si že slišal/a za izraz čustveno prenajedanje. To je oblika uživanja hrane, ko jemo iz povsem drugačnih vzgibov kot je čisto primarna lakota zaradi preživetja našega organizma.

S čustvenim prenajedanjem naj bi potešili, nepotešene čustvene primanjkljaje. Vsi se v določenih trenutkih nezavedno ali zavedno čustveno prenajedamo. V zmernih količinah to ni nič groznega. In ravno o tem sem hotela razmišljati danes.

Kot se je začel moj današnji blog, naj misel nadaljujem naprej. Spremeniti se, je nekaj najtežjega. Vsaj tako mislimo. Velikokrat nismo odprti za spremembe in jih tako doživljamo kot travmatične živjenjske izkušnje ali celo mejnike v naših življenjih. Pravijo, da za novo navado potrebuješ okoli 21 dni, verjetno ima to nekaj povezave z vzpostavitvijo nevronskih povezav v našem telesu. Za opustitev navade oz. prekinitev vzorca pa naj bi človek potreboval mnogo več. Čeprav obstajajo tehnike, ki nam lahko s pravilnim izvajanjem pomagajo do tega na hiter način.

Hrano mnogokrat povezujemo z okolico in z ljudmi. Kar pomisli, kolikokrat slišiš izraz babičina kuhinja, ali kako nekdo hvali kuhinjo svoje mame, da takšnega golaža pa nihče drug ne pripravi kot ona, ali pa domače goveje juhe, ali pa slastnih pečenih bučk. Dejansko sploh ni važno o kakšni hrani govorimo, pravzaprav je to še najmanj pomembno od vsega. Morda se ne zavedamo, da se v hrani, obroku in prehranjevanju skriva mnogo odgovorov na naša vprašanja, na katera si morda skušamo odgovoriti iz povsem drugačnih zornih kotov.

Hrana v sebi hočeš ali nočeš nosi čustveni naboj. Hrana je živa ali mrtva. Pa ne v smislu ali je kokošje bedro del mrtve kure, ampak energijsko prazno. Na kakšen način je bila žival vzgajana, ubita in pripravljena ali pa solata, če je bila špricana s pesticidi ali so jo pridelali na biodinamičen način ter na koncu pripravili z rokami. Vse to se moramo vprašati, če želimo ovrednotiti naš obrok. Vendar se ne konča tu. Pomembno je tudi, kako se počutimo ko jemo.

Če smo kot otroci ob kosilih doživljali družinske drame, ker se starši niso razumeli ali je imela mama vedno nadzor nad nedovoljenimi prigrizki in smo ob jedi občutili krivdo, je morda naše sedanje prehranjevanje posledica vseh teh čustvenih bremen iz otroštva.

Morda pa so bili naši skupni družinski obroki mesta radosti in srečevanja, kjer je bilo vedno veselo, se je širila radost in si se počutil del čudovite skupnosti. V tem primeru se lahko v sedanjosti to manifestira v povsem zdr avem odnosu do hrane in prehranjevanja.

Kakršnakoli že je ta naša zgodba, vsaka ima svoj čustveni naboj. In vsak mora sam presoditi ali mu preteklost morda škodi in ga ovira v sedanjosti. Predvsem pa se je potrebno pred, med in po jedi počutiti dobro. To je vsekakor najboljši indikator, da smo na pravi poti. Včasih moramo pojesti kakšno čoko-banano ali požvečiti kašen čunga-lunga pa čeprav ni najbolj dzrav, ker nas spomne na nagajiva otroška leta, ko smo se s kolesi podili med blokovskimi naselji ali pa spiti kakšno cockto, ko smo s prijatelji zunaj, ker nas spomne na poletne počitnice na morju, ko smo kampirali v kakšnem hrvaškem kampu in brali strip Zagorja ali Dylan-a doga pa čeprav ni najbolj zdrava.

Hrana je lahko tudi nostalgična. Zato si brez slabe vesti in ob vsem mojem znanju in učenju o zdravi prehrani vsake toliko privoščim božanske mančmelote iz srbske Crvenke, ker se počutim super truper retro!

Objavljeno: 31.08.2012 18:46 Avtor: bea

z-Motivacija

 

Motivacija je odlična stvar. Ampak jo je tako težko obdržati na nekem konstantnem zadovoljivem nivoju. Ne vedno, ampak velikokrat pa.

Opažam, da je velikokrat tako, da bolj nam stvari uspevajo, bolj smo motivirani. Kar pomeni, če nam nekaj ne gre preveč od rok, nam posledično pada tudi motivacija. Prišla sem do zaključka, da po istem principu deluje tudi zakon privlačnosti. Večkrat se nam uresniči tisto, o čemer razmišljamo, raje bomo posvetili več svoje pozornosti svojim mislim, in jih re-kultivirali da bodo vedno bolj pozitivne. Posledično se nam bo življenje izboljšalo na lepše, več pozitivnih stvari nam bo prišlo na pot in vedno bolj bo naše življenje polno energije.

Ampak začeti z novimi navadami in misliti nove misli je tisti izziv, ki ga moramo sprejeti. Zavedati se moramo, da smo različni ter da vsakemu ne odgovraj enak pristop. Nekdo potrebuje drastično spremembo, da bi sploh naredil prvi korak, nekdo je bolj domač, če se stvari odvijajo počasneje in na bolj mil način, nekateri spet potrebujejo okoli sebe druge ljudi, ki bi jim bili za vgled ali navodila, kako začeti.

Bolj pomembno, kot to, da se začnemo spreminjati in delati na sebi je, da najprej spoznamo kaj nam ustreza. Če ne lahko kaj kmalu pride do konflikta s samim seboj, ker se nekomu zdi, da to ni zanj. Resnica pa je takšna, da samo ni našel pravega načina. Duhovnost se prodaja, v današnjem času na to marsikdo gleda kot na proizvod in na izgubljenega človeka kot potencialnega kupca. Ko pa ne veš točno kaj iščeš, zlahka na poti pobereš kaj česar ne potrebuješ. Tako kot v trgovini.

Naša potreba po kakršnikoli spremembi velikokrat vznikne, ko jo človek potrebuje, včasih ko je že resnično na tleh in ve, da je nujno da nekaj naredi. Takrat se nam zdi, da imamo tudi najmanj energije in moči, da bi kaj spremenili. Naša motivacija je na dnu pravimo. A vendar to ni povsem resnično. Obstaja tudi rek, da šele ko si na dnu se lahko začneš dvigovati. In res je. Takrat vzameš moč iz globin, ki jih prej nisi poznal. Dotakneš se svojega bistva.

Ker navadno delujemo po liniji najmanjšega odpora, se resnično zamislimo nad svojim življenjem šele, ko pridemo do točke na robu prepada. Takrat se odločimo ali bomo skočili v prepad ali pa se bomo obdržali na robu in stopili korak nazaj in ponovno vzpostavili naše naravno ravnovesje. Vesolje nikoli ni in ne bo delovalo na podlagi ekstremov, vedno se trudi vzpostaviti ravnovesje in motivacija je ta moč, ki nam pomaga najti naše lastno ravnovesje.

Včasih potrebujemo za prvi korak le eno besedo, namig in postane nam jasno kam moramo iti. Včasih pa traja malo dlj. Ampak, če si resnično prisluhnemo, slišimo svojo dušo, ki nam tiho šepeta smer. Kako ugotovimo kaj je prav in kaj ne? Tako, da občutimo v sebi. Če je smer prava, ob misli začutimo mir in navdušenje ter močno željo. Če pa nam pot ni namenjena ob njej občutimo odpor, težak priokus, obotavljanje. To je preprost recept, ki nam lahko usmeri našo motivacijo v pravo smer.

Če te nekaj veseli, si strasten do tega, se počutiš lahkotnega in brez skrbi, ko to počneš potem ne dvomi in si zaupaj. Zaupaj svojim občutkom in naj ti bo to zadosten znak za motivacijo, da je to tisto kar moraš početi. Ne obupaj, tudi če se nekaj časa ne bo zgodilo nič, ne smeš izgubiti motivacije, saj je mogoče tvoja lekcija, ki ti je namenjena, da se naučiš biti potrpežljiv. Čeprav živimo v času velikih sprememb in hitre manifestacije, ni vedno nujno, da to velja za vsako stvar.

Motiviraj se, za tvoje življenje gre!

Objavljeno: 16.07.2012 18:04 Avtor: bea

vse samo je. in ti samo si.

 

Svoboda. Pretok energije. Brezobličnost. Sproščenost. Katerakoli izmed teh besed se vam bolj usede v uho, vsaka je prava in opisuje občutek, katerega si premalokrat pustimo občutiti.  Vsak otrok bo vedel o čem govorim, čeprav bo verjetno najin jezik povsem drugačen, ampak otroci vedo. Oni še vedno znajo čutiti. In ni jim potrebno iskati besed za vsak občutek, ker beseda še ne pomeni, da nekaj zares obstaja. Čeprav odrasli mislijo tako.

 

Ko sem bila nekaj časa brez kolesa in sem se večinoma posluževala mestnega prometa, sem pozabila kako zabavno se je peljati s kolesom. Sedaj imam novo kolo in v življenje se mi je spet pritihotapilo nekakšno otroško veselje, nagajivost, svoboda in navdušenje.  Ne morem se načuditi, kako ti nekaj takšnega kot je vožnja s kolesom lahko vzbuja takšne občutke.

 

Ko se vozim po ljubljanskih ulicah se brez sramu predajam užitkom, ki mi jih prinaša piš v laseh in neverjetne vonjave cvetočih grmov in dreves. Pred nekaj tedni sem se napajala z vonjem bezgovih cvetov, tem pa se je sedaj pridružil še omamni vonj cvetoče lipe. Kako srečna sem, da ne zamujam več ciklusov narave, ki bi jih enostavno ne dojela, če bi se še vedno vozila z avtobusom. Kakšna katastrofa, da bi se sedaj mogla usesti v zatohlo vozilo in izza zaprtih oken, žalostno in apatično zreti ven, ne zavedajoč se, kakšen ples za moje brbončice mi ponuja narava tam zunaj.

 

Ko se vsake toliko zavem kako srečna sem lahko, da čutim vse to, kar zaplešem med vožnjo. Ne briga me, če me mimoidoči čudno gledajo, ker se mi zdi da je bolj čudno, če ob vsem tem rajanju vonjav, svetlobe, igre barv sploh lahko hodiš po svetu z zaprtimi očmi in sivim izrazom na obrazu! To je naravnost kriminal! Kdo je tu čuden?

 

Enostavno po osmih urah sedenja v pisarni vsak dan znova doživim preporod, ko stopim ven na zrak, zajaham svojega roznega konjička in se odpeljem v svet neskončnih možnosti, ki se mi ponujajo. Včasih za trenutek zahrepenim po neokrnjeni naravi, a sedaj je moj svet tukaj, v urbanem okolju, kjer vseeno znam izkoristiti to kar mi ponuja in to še vseeno ne pomeni, da sem odtujena od nje. Če se počutim živo in radostno ob pogledu na vojaško zasajeno kompozicijo mačeh, sredi prometnega križišča, ali to pomeni, da sem odtujena od narave, ker mi naravo predstavlja osamljen trikotnik sredi betonske džungle, ali pa to pomeni, da znam v vsaki dani situaciji najti tisto malo narave, ki me vseeno prevzame.

Kaj ti bo celo polje rdečega maka, če pa ne znaš ceniti enega samega cveta.

 

Spodbujam vse, da začnemo odpirati naše srčne čakre in spustimo skozi naša telesa energijo, ki nas bo osvobodila. Ne držite stvari v sebi, nismo narejeni za skladiščenje, ampak za to da delimo vse kar imamo. Nič ni naše, vaše, moje, tvoje....vse samo je! In mi samo smo.  In nič drugega.

 

Objavljeno: 01.06.2012 13:21 Avtor: bea

tabletka na dan, prežene zdravje stran.


Pravijo, da se najboljše ideje ponavadi porodijo tam, kamor gre še cesar sam in če vprašate mene, je to čista resnica. Problem je le, da je moj spomin kratek kot tisti zlate ribice in preden pridem nazaj do računalnika se mi na poti zgodi še milijon stvari, ki mojo pozornost odvrnejo stran od tiste genialne ideje. No ja, mogoče pa vseeno ni bila tako genialna.

Opažam, da se ravno tako kot moj spomin, po vetru obrača tudi moja pozornost. Ne morem se odločiti ali je to slabo ali dobro. Moj um deluje sto na uro, še vedno premalo, ampak po drugi strani pa tako hitro da ga komaj dohajam. Sem že razmišljala, da bi se mogoče vpisala na tečaj hitrostnega slepega tipkanja, da bi s svojim tipkanjem sploh dohitevala svoje misli.

Veliko berem. Zanima me veliko stvari. Tukaj pa potem naletim na problem multitaskinga...pomanjkanje časa. Ljudje mislijo, da bezljam, ampak jaz temu raje pravim multitasking. Ne razumejo kako delujejo moji možgani. Ne vem, mogoče so njihovi samo malo bolj zaspani pa jim je težko razumeti, da je nekdo sposoben delovati in razmišljati na več nivojih.

Ampak kar sem hotela napisati danes ni o mojem "super umu" ampak kako se spreminja moje dojemanje sveta okoli mene. Jasno mi je, da je tudi ta moj pogled omejen, saj verjetno še nisem sposobna gledati sveta brez barvnih leč, ki ga barvam po mojih željah, a dogajajo se spremembe na katere zavestno ne vplivam, jih pa opažam. Tako kot recimo danes med sedenjem na školjki.

Se mogoče zdi neprimerno, da omenjam takšne situacije a bodimo realni, človek mora najprej poskrbeti za svoje osnovne potrebe, potem pa se lahko pogovarjamo o duhovnih in ezoteričnih nivojih. Konec koncev pravijo, da si tudi to kar ješ oziroma daš vase. In ravno tukaj so se začeli dogajati zanimivi premiki.

Ne boste verjeli, ampak bila sem ena izmed navdušenih potrošnikov farmacevtskih izdelkov. Ljubše mi je bilo celo obiskati lekarno, kot pa "navadno" živilsko trgovino. Lekarna je bila kot čarobni grad, kjer si dobil vse vrste magičnih pilul, tabletk, napitkov, ki so ti pomagali uničiti grozne bolezni in bolečine. In če česa ne prenesem je to bolečina.

Če vam izdam dejstvo, da smo se med prijatelji mnogokrat pošalili, da jem tablete za zajtrk in če je kdo potreboval kakšen "painkiller" sem bila prvi naslov kamor se je obrnil, potem si lahko mislite, da sem bila odličen primerek lojalnosti farmacevtske industrije. Sovražim razne kartice zvestobe in ugodnosti, ki jih ponujajo že v vsaki trgovini, ampak imela sem tisto rdeče jabolko, ki sem ga vedno ponosno potisnila pod nos gospe na blagajni. Toliko o tem.

Potem pa sem zbolela. Prišla je jesen. Komaj sem se postavila na noge, me je naslednji val zmrzali spet položil v posteljo. In spet in spet. In tako nekaj mesecev zapored. Bolniška je bila na mesečnem redu. Vsi so bili v skrbeh zame.

Tudi sama sem se čudila, kako je možno da sem vsak mesec bolna. Saj se vendar skoraj vsak dan ukvarjam s športom. Jem dokaj zdravo hrano. Imam aktiven življenjski slog. Nisem pesimistična. In takrat, po nekaj mesečnem kroničnem zbolevanju, sem se odločila, da se ne dotaknem niti ene tabletke več. Da bom pila samo še naravne sirupe iz smrekovih vršičkov. Da bom vsak dan pojedla žličko cvetnega prahu. Da bom zjutraj popila pol litra mlačne vode z limono in žlico konopljinega olja. Skratka, nič več kemije iz moje čudežne omarice!

In glej ga zlomka po nekaj tednih uživanja samo raznih dodatkov naravnega izvora, sem presenečena ugotovila, da je ta mesec moja plača spet polna, saj nisem vzela bolniške! Zmaga! Pa ne zaradi denarja, ampak ker sem dobila nazaj svoje zdravje.

In od takrat se na veliko izogibam kemiji in farmacevtskim izdelkom, saj me noben živ bog ne bo več prepričal, da mi bo čudežna tabletka prinesla zdravje. Pa tudi moje telo sedaj kar samo dobi kurjo polt, če samo pomislim, da bi vzela kaj proti bolečinam. In tako se je ponovno potrdila teorija o tem, kako je vse povezano med seboj. Bolj ko človek rase, tako se tudi podzavestni nivoji razvijajo v isti smeri in enostavno ne morejo več živeti po starih navadah in tirnicah.

Še veliko je stvari, ki jih moram spremeniti a naučila sem se, da vsaka stvar potrebuje svoj prostor in čas, da se manifestira. In to se zgodi, ko si pripravljen na spremembo. Ko si pripravljen, da jo boš odprto sprejel in razumel. Ko se boš nekaj naučil iz nje.
Objavljeno: 22.04.2012 12:46 Avtor: bea

KLIC V SILI.


Recimo temu blogu izpoved neke mestne frajle. Ker enostavno ne morem več zadrževati tega v sebi. Na vsakem koraku bolj se zavedam, da nas vodijo kot lutke na štrikcih. Pa ponavadi nisem tista, ki pretirava s paranoičnimi zgodbami o teorijah zarote, a to kar gledam okoli sebe, me vedno bolj skrbi.

Mogoče sem res entuziastično naivna, da bom rešila svet s svojim prispevkom in udejstvovanjem v Zavodu Ekologičen in s pisanjem člankov ter ozaveščanjem naroda, a to mi vsaj pomaga, da med vožnjo iz službe, ali sprehodom po centru Ljubljane ne ustavim vsakega, ki pozimi nosi ovčje skibucke iz avstralskih ovac, da ne zbijem vsakemu otroku izpred ust zastrupljene pite iz MkSvintastične restavracije (če si sploh zasluži to ime) in da ne naskočim vsakega kupca, ki v dolgi vrsti na blagajni zdolgočaseno seže po barvnemu zvitku aspartama in ga po možnosti še potisne svojemu lastnemu otroku v roke! Pa še kaj bi se našlo.

Vsak dan si skušam rešiti življenje. S pozitivnim odnosom do sveta in ljudi. In priznam, da je včasih presneto težko. Recimo, ko grem v trgovino in kupim solato, ker vlaknine res potrebujemo za dobro prebavo in ker je zmanjkalo BIO solatke, posežem po "navadni" potem pa po kosilu preberem elektronsko pošto, o rastnih tabletkah, ki jih dajejo v solatne glave. Skoraj izločim svoje kosilo.

Popoldne si pred treningom naredim smoothie, ker potrebujem beljakovine, da bodo moje mišice nahranjene, pa seveda, ker so živalske beljakovine nezdrave in težje prebavljive in ker nisem prijateljica z laktozo, uporabim sojino mleko. Vendar sem v dvomih, ker nikjer ni oznake ali je ta soja, ki naj bi bila tako zdrava pridelana iz gensko spremenjenih organizmov ali ne. Z veseljem bi tudi kupila sojino mleko slovenskega izbora pa ga ni moč dobiti v trgovini.

Živim v mestu. Nimam se za potrošniškega nevedneža, a žal mi moj življenjski stil ne dopušča, da bi se po živilske nakupe odpravila v specializirane trgovine, kjer bi mogoče lahko dobila zagotovljeno kakovost bio in eko izdelkov. Tako ali tako me prijatelji in sodelavci z nasmehom in skepso na obrazu opominjajo, da sem res naivna, če verjamem da so izdelki s temi oznakami zares to kar piše da so. Ampak jaz moram verjeti.

Pogrešam svojega kmeta! Vsak dan, ko vstanem in pričnem razmišljati o hrani pogrešam svojo kmetijo, kjer mi skozi celo sezono pridelujejo domače slovensko in ekološko zelenjavo. Tega sem se začela zavedati šele sedaj, ko celo zimo "životarim" ob zbledelih češnjevih bio paradižnikih iz italjanskih rastlinjakov. Zadnjič sem kupila banjico konvencionalnih pa so bili tako brez okusa, da sem polila po njih skoraj pol decilitra prekmurskega bučnega olja in seveda pol limone. Katastrofa!

Moj kmet je zakon! Ker je prijazen, ker je Slovenec in ker mi ne laže kakšno zelenjavo dobivam v svojem eko zabojčku. Če hočem, ga lahko obiščem na kmetiji. Ampak ga ne, ker mu zaupam in ker nimam časa. To je moja realnost. Ne pritožujem se, ker si vsak sam ustvarja svoje življenje, a rada bi poudarila, da si veliko ljudi tega ne privošči. Da, dobro ste prebrali, ne privoščimo si najboljšega zase, ker pač nimamo časa.

Šele zadnje čase, ko sem bolj in bolj ozaveščena in aktivna na področju ekologije, zdravega načina življenja, trajnostnega razvoja in skušam slediti načelu "Reduce, Reuse, Recycle!" (Zmanjšaj, Ponovno uporabi, Recikliraj!) sem začela zavidati ljudem, ki si dejansko pred hišo lahko privoščijo imeti majcen vrtiček, kjer gojijo svoj lasten motovilec. Kjer jih ni potrebno skrbeti, da bo njihova paprika kontaminirana s strupi in kjer lahko greš ven v gumijastih škornjih umazanih od blata in raztrgani trenirki. Ne me razumeti narobe, to ni moja predstava o tem, kakšen je kmet in "NE, ne mislim da so krave vijolične, ko sem bila majhna sem celo eno pobožala po glavi!"  hočem reči le to, da se prebujam in vedno bolj zavedam, da smo v mestih kot v priročnih kapsulah zbiti skupaj in skozi majhno cevčico nam dovajajo uspavalni plin ter paradižnike brez okusa.

Upam, da sem dovolj jasno povedala svoje stališče in da z njim nikogar nisem užalila, saj je bil to bolj moj lastni klic na pomoč. Na pomoč, potrebno bo nekaj ukreniti!

Potrebno se bo zbuditi, povezati in pomagati en drugemu.

Posadila sem solato, prvič v življenju. Verjetno mi bo prvih nekaj kalčkov pomrlo, ker nimam pojma kako se to počne in tudi sončnice, ki so mi v enem tednu čisto pobezljale dvomim, da bodo dočakale svoj prelep rumen cvet. Ampak nekje je potrebno začeti.

Jaz sem začela sem na svojem balkonu, kjer bodo (upam) poleti rasle buče, drobnjak, solata, sončnice, rukola in še vse ostalo kar bom lahko stlačila nanj, nadaljevala sem z izmenjavo semen med sodelavci in prijatelji, upam pa da se bo zaradi tega bloga zbudil in stopil na plano še kdo, ki je do sedaj pasivno opazoval in samo "lajkal" stvari, ker tako se danes pač dela....lajk, lajk, lajk in ko ugasneš inernet greš in si kupiš arašide in kokice iz Amerike, gazirano pijačo iz Španije in pogledaš kakšen francoski film pa še to, če si med bolj "kul" ljudmi, ker ostalih 97% tako ali tako gleda HBO. Na srečo nimam televizije in me vsaj preko te ne morejo zasvojiti.
Objavljeno: 22.03.2012 17:08 Avtor: bea

iz bube v metulja.


Vsi imamo svojo pot, svojo zgodbo, nalogo kakorkoli temu rečemo. Vsak izmed nas ve, da ga v neko smer bolj vleče, da mu srce zatrepeta, ko sliši šepetanje iz te smeri in da če ne sledi tej poti in tem smerokazom, ponavadi postane nesrečen.

Kaj te sploh pripelje do tega, da ne slediš svojim notranjim občutkom, intuiciji kot ji nekateri rečejo? Kdaj smo postali takšni bojazljivci, da si ne upamo obrniti smeri naših korakov in enostavno oditi tja. Ko pa vendar vemo in čutimo, da je tista smer, katerakoli že je, prava.  Smer je samo ena in ne glede na to, koliko ovinkov bomo naredili, vedno nas bo nekje srečalo razpotje, kjer bomo imeli znova in znova možnost, da se odločimo zaživeti to, kar nas v resnici izpopolnjuje. Velikokrat slišim, da ljudje govorijo o sanjah, pravljici, a kako strahopetni vendar moramo biti, da je vse kar premoremo samo »sanjati« o nečem in ne resnično narediti tega, kljub temu da si to želimo in so to naše sanje. Ali se samo meni zdi, da je s tem svetom nekaj hudo narobe?

Če bi bilo vse lepo in prav, kot bi moralo biti in kar si vesolje tudi prizadeva, bi sanje vsakega ne bile sanje, temveč realnost, čisto vsak dan, navaden dan bi bil del naših sanj. Sedaj pa se ozrem okoli sebe in ljudi, ki naj bi živeli svoje sanje moram iskati s povečevalnim steklom pa še za tiste vsi pravijo, da so pač srečneži rojeni pod srečno zvezdo. Napaka! Samo ti in edino ti ljudje so osebe, ki res živijo kot nam je bilo namenjeno, ostala množica pa je predvsem zaradi strahu pred močjo in neskončno svobodo toplo zavita v svojo vatno oblogo, ki jih slepo duši in hkrati prijetno greje. Skoraj nekako tako, kot na letalu, ko postane človek zaspan in prijetno zadremucka, a ne zaradi tega, ker je tako prijetno leteti, ampak ker mu zmanjkuje kisika in je zrak bolj redek pa pritisk nižji. V resnici to niso optimalni pogoji za življenje, a nas prijetno uspavajo.

Zaman ali z namenom toliko ljudi na različne načine spodbuja to množico zaspancev, da si vendar lahko dovolijo vzeti svoje sanje in se zbudijo. Vprašanje je,  če si bodo upali. Človek je nekako narejen tako, da načeloma potrebuje varnost in udobje. Meje tega se seveda razlikujejo od osebe do osebe, a vsi imamo nek strah pred neznanim. In večina živi takorekoč po liniji najmanjšega napora. Če se kolikor toliko dobro počutiš, se poanavdi manjši odstotek ljudi še premika naprej. Namesto, da bi se polni energije in budni ozirali okoli sebe ter radovedno raziskovali, kje so meje te neskončne svobode, ki nam je bila dana pa se je tako bojimo.

Vem, da so svoboda, neskončnost, energija, strah velike besede a verjamem, da se jih moramo navaditi in bolj pogosto vključiti v naš besednjak, da se privadimo nanje in o njih začnemo pisati, razmišljati in se pogovarjati. Ko nam bodo postale domače, se morda ne bomo več tako upirali sami ideji, da smo božanska bitja in da je vse kar si zamislimo naše, če delujemo v dobro vsega okoli nas in seveda nas samih.

Veliko ljudi ima predsodke pred raznimi gibanji, ki oglašujejo in razlagajo na veliko in glasno svoje »razsvetljenske« filozofije in se stalno smehljajo. Po mojem mnenju je prišel čas, ko bmo morali počasi preseči sami sebe in skrb za svoj ego, ter se po obdobju, ko smo bili obrnjeni navznoter in smo se čistili, obrniti navzven in pogledati v srca ljudi okoli nas ter se na neki določeni ravni začeti povezovati in si pomagati ter podpirati en druzga, da bomo na koncu vsi začutili moč in dobili pogum, da se iz bube razvijemo v metulja in zajadramo v neskončno nebo.

Objavljeno: 23.02.2012 23:30 Avtor: bea

sprejemaj in spreminjaj.


Začela sem dvomiti v vse, prav vse. Pa ne iz pesimizma in črnogledosti, ampak prej zaradi neskončnega pogleda, ko se z vsako minuto spreminja moj svet. Nič na tem svetu ni trajnega, ničesar se pravzaprav ne moremo okleniti in se tega držati na veke vekov. Enostavno ni mogoče in nima smisla. V paradigme in zakone in tudi dejstva že dolgo ne verjamem več, ker jih ne jemljem z enako stopnjo pomembnosti kot sem jih včasih. Akoravno sem po nebesnem znamenju bik, čigar lastnosti naj bi bile trdoglavost  in trma, se že dolgo ne borim za vsako izrečeno stvar, saj vedno dopuščam možnost in se hkrati zavedam dejstva, da bo že jutri lahko vse drugače kot je bilo danes in da moja prepričanja ne bodo vzdržala, še več, lahko me bodo celo razočarala. Prepričanja so močna zadeva, lahko premikajo gore, a po drugi strani lahko podirajo svetove tiste znotraj nas. Predstavljaj si, da 10 let verjameš v nekaj in si prepričan/a da je stvar taka in samo takšna, potem pa pride mimo nekdo, ki ti celo sliko malo drugače zasuka in ti podre cel svet. Kako boš preživel/a tak preobrat, če nisi pripravljen/a sprejemati in spreminjati. Kako se boš sposoben/a soočiti z novim svetom. Te bo ponesel naprej ali pa te bo zlomil in potrl do neskončnosti.
Govorim na splošno o vseh področjih naših življenj bodisi da gre za naša družbena prepričanja, osebna prepričanja. Kadarkoli in kjerkoli moraš biti pripravljen/a da bo tvoj pogled izzvan in morda zamajan ter da se boš moral/a soočiti s spremembami. Z zavedanjem tega dejstva, je naše življenje mnogo lažje in prijetnejše, odpre se neskončno možnosti za razvoj, rast in lahko se celo naučimo sami gledati na isto stvar na več različnih načinov. Komunikacija z ostalimi bitji je pomembna, a najpomembneje je, da znamo komunicirati s seboj, da vemo kako razmišljamo, zakaj tako razmišljamo in od kje nam podlaga za tak način razmišljanja predvsem pa da se trudimo tudi dojeti, kako drugače bi še lahko razmišljali. Če se zavedaš vsega tega, potem odpade vsa »pomembnost« in pomembnost nas mnogokrat drži v šah – mat poziciji ter nas pripelje do konflikta s samim seboj ali drugimi. Danes ti kaktus lahko reši življenje, jutri te ubije, danes ti znanje tujega jezika lahko reši zagato, ker si se izgubil/a sredi tujega mesta, jutri te lahko nekdo obtoži, da si vohun/ka, danes se boš smejal/a zgodbi nekoga, jutri te mogoče doleti ista in boš nanjo gledal/a povsem drugače kot si si včeraj sploh lahko predstavljal/a.

Nič ni dorečenega. Nič ni končnega. Paradigme so le okovi, v katere so nas vklenili, da nas lažje obvladajo. Na trenutni stopnji razvoja še nismo sposobni prenesti vseh informacij, ki bi jih lahko dobili in so na voljo, saj bi nas po vsej verjetnosti razneslo od presežka energije. Ker nas obvladuje materija, ki je naše telo se moramo najprej naučiti živeti z njim in znotraj njega, nato pa ga tudi nekoč preseči in se osvoboditi navzven in navznoter. Težko je razložiti vse napisane besede, saj prihajajo iz mene povsem spontano, a ravno pri branju nekaterih stavkov lahko preizkusiš kako odprt/a si za svet, ki te obdaja. V končni fazi nič kar tukaj piše ni pomembno, je le informacija, ki te spremeni. Kar ti da, je odvisno od tebe.  Moje besede nimajo nobene veze z bralcem in bralec kljub temu, da jih prebere, nima nobene veze z piscem, saj jih bere in razume zase. Kar čuti je ustvaril sam. Kar je napisano je zgolj orodje, s katerim pride na plano nekaj, kar obstaja v piscu in bralcu. Dvom ni slaba stvar, ker vedno dopušča možnost za rast. Dvom hodi z roko v roki z radovednostjo.

Torej, dvomite in se učite! Učenec, ki ne dvomi nikoli ne more prerasti učitelja in učitelj, ki ne dovoli dvoma v svoje znanje, ni pravi učitelj.

Objavljeno: 11.02.2012 18:33 Avtor: bea

za obljubo.


Zadnje dni je veliko pisanja in govora o novih začetkih, novletnih zaobljubah in podobnih stvareh. Med branjem vse te vsebine se mi je utrnil uvid, da je vendar vse tako narobe zastavljeno. V svoji osnovi sicer ne tako zelo, sploh ne pravzaprav, ampak ljudje seveda spet vsako stvar interpretiramo po svoje, kakor se nam zdi najbolje za nas. Ampak tako se nam samo dozdeva. Vse kar počnemo »zase« še zdaleč ni nujno najbolje za nas.
Novoletne zaobljube so pravzaprav odličen primer kako delujemo proti sebi. Če kdo omeni novoletne zaobljube se že skoraj vsak le namuzne in sploh ni potrebno več govoriti, da se jih vendar nihče v resnici ne drži in da je to le vraževerna kaprica, ki nas drži nekaj dni pred in nekaj dni po Silvestrovem. Potem pa kar nekako pozabimo nanje. Povsem razumljivo je, da se ne uresničijo, če se jih že v začetku sploh ne oprimemo s polno resnostjo in prepičanjem. Kdaj se je pa še kaj uresničilo, če nismo resnično verjeli v to in na tem delali. Manifestacija naših sanj je mogoča le s pomočjo vesolja in le to lahko manifestira samo tiste stvari v katere smo zares prepričani. In več kot očitno je, da novoletne zaobljube niso ena izmed njih. Zabavno pravzaprav kako smo slepi po drugi strani pa kar strašljivo in žalostno, da smo tako neodgovorni do svojega življenja. Da ne verjamemo vase, se niti ne potrudimo zase in za svoje sanje, svojo srečo.  Če se ne moremo držati SVOJIH novoletnih zaobljub, kako bomo sploh kdaj srečni. Če ne verjamemo, da se lahko uresniči vse kar si želimo, da se lahko manifestira čisto vsaka želja, če se ji predamo s srcem, potem nam res ni pomoči. Čudi me, da marsikateri duhovni učitelj še ni obupal nad takšnimi učenci. Da se stvarstvo sploh še ukvarja z nami. Ampak, ker je vesolje energija imamo srečo, da le ta ni sentimentalna in nas ne more izključiti iz svojega Velike načrta. Človeštvo je hočeš nočeš del večjega načrta, ki si ga težko sploh zamislimo, zato bo vedno potegnilo za seboj tiste posameznike, ki verjamejo vase in jih podpiralo z energijo, da bodo kazali pot tudi tistim, ki spijo.
Kar se tiče novoletnih zaobljub pa so idealna priložnost, da resnično počistimo preteklost in se zamislimo česa si želimo v prihodnosti. To niso prazne marnje in brezvezne želje. Novoletne zaobljube so več kot odlična priložnost, da se usedemo za mizo, odpremo zvezek in vanj zapišemo svojo osebno vizijo, da prečistimo in se osvobodimo vzorcev iz preteklosti, da pustimo za seboj nekatere ljudi, ki nas držijo nazaj, da se vprašamo, kako smo živeli do sedaj in ali nas je to osrečevalo, da si poizkusimo zamisliti, kako bi si želeli živeti in kaj bi hoteli spremeniti, ter to tudi naredimo. Konec koncev sploh ni važno ali je danes Silvestrovo in bo jutri prvi dan novega leta, take zaobljube in »pregled« preteklega leta lahko naredimo čisto vsak dan leta, res pa je, da so energije v tem času močnejše in nas bolj podpirajo. To seveda še zdaleč ne pomeni, da nam ni potrebno neraditi nič drugega kot napisati vse na list in čakati, da se bodo stvari same začele razvijati, ampak je pa zapis že prvi korak, da si sploh jasno zastavimo naše cilj in želje.  Mnogo ljudi si sploh ne predstavlja, kaj je njihova sreča, česa si resnično želijo, kakšna je idealna služba, kakšne odnose bi radi imeli z ljudmi okoli sebe, skratka kakšno bi bilo njihovo idealno življenje. Ravno to je vzrok, da živijo iz dneva v dan tako, kot jim to narekuje okolica. Kako drugače bi sploh lahko živeli, če pa vesolje ne ve česa si želijo.
Če se imaš rad/a ti polagam na srce, da bodi pogumen/a in se loti v teh dneh pisanja svoje osebne vizije. Lahko si jo vzameš le kot zabavni eksperiment kot takrat, ko smo bili otroci in smo sanjali o tem kaj bomo, ko bomo veliki, kaj bomo po poklicu, s kom bomo živeli, kje bomo živeli, kaj bomo počeli. Prepusti se, da bo začela govoriti tvoja duša, kajti ona je esenca tebe in ne vse želje, ki si jih pobral/a tekom let iz okolice, ki te je prepričala, da si kar si in da si želiš to in ono in več tako ali tako ne moreš imeti ali doseči. Tvoje življenje ni zapečateno pri 20-ih, 30-ih, 40-ih ali 50-ih...tvoje življenje je vsak trenutek znova lahko preporod in zapomni si, da te pretekle izkušnje ne determinirajo ter da imaš lahko in si lahko vse! Čisto vse, kar si lahko zamisliš!

Objavljeno: 31.12.2011 14:45 Avtor: bea

ali je bacek v škatli.


Vem, da sem nedavno pisala na temo otroka, a danes razmišljam o otroku na drugačen način. O tistem otroku, ki si ga zapustil/a. O tistem otroku, ki potrpežljivo čaka nate, da se boš zopet vrnil/a in igral/a z njim. O tvojem notranjem otroku. Razmišljam o vseh zapuščenih otrokih. O tistemu v meni. V tebi. V tvoji mami in očetu. O notranjem otroku tvojega brata in sestre. O tistemu v prodajalki v trgovini in v gospodu s kravato za bančnim pultom. O tistem notranjem otroku mojstra v avtomehanični delavnici in o notranjem otroku politika v parlamentu. Koliko zapuščenih otrok.
Danes sem bila v knjigarni in bogve zakaj sem čisto spontano posegla po Malem princu in ga pričela listati. Kljub temu, da sem ga prebrala že neštetokrat, sem na prvi strani prebrala stavek, ki me je kar šokiral. Šel je nekako takole..."Najprej se ti opravičujem, ker to zgodbo posvečam odraslemu. Ampak ta odrasli je moj najboljši prijatelj."
Sredi knjigarne sem se na glas zasmejala nato pa me je prešinila globina tega preprostega stavka. Napisal ga je Mali princ, ki je izgubil svojega odraslega. V tem naivnem in nedolžnem stavku, se skriva neizmerna resnica, ki jo tako prevečkrat kar pozabimo. Če bi lahko, bi za praznike podarila to knjigo slehernemu odraslemu na tem planetu. Rada bi bila Mali princ, ki bi prijel za roke vse izgubljene odrasle in jih popeljal k svojemu notranjemu otroku. Kako dobro, da je Exupery napisal knjigo, ki je dosegla mnogo več ljudi, kot jih bom jaz lahko sploh kdaj prijela za roko. In konec koncev, tega tudi ne bi mogla izvesti, saj mora svojega notranjega otroka poiskati vsak čisto sam.
Mogoče se sliši smešno, če napišem izgubljeni odrasli, a je popolnoma resnično. Tam od kjer prihajamo, ko se rodimo je bolj naš dom, kot bo kdajkoli naš dom na tej zemlji. Notranji otrok je tista nedolžna, čista in svobodna energija, ki ni otežena z zgodbami, pravili, čustvi. Notranji otrok je najbolj pogumen norec, ki ne pozna bolečine zavrnitve, se ne primerja z drugimi, ga ni strah, ker ne ve kaj to je, deli in daje vse kar ima, zato tudi prejme vse kar potrebuje. Notranji otrok ni neodgovorno, nebogljeno bitje, za katerega moramo skrbeti, ampak tista energija, ki ji moramo verjeti, ker se bolje od nas spomni od kje smo in kam gremo. Tvoj notranji otrok pozna samo tisto bolečino, ko se počuti zapuščenega. Ti si ga zapustil/a v trenuku, ko te je svet začel učiti kako moraš živeti in kaj moraš početi in si ti ta pravila sprejel/a. Notranji otrok ve, da vesolje ne pozna omejitev, svet te je omejil. Notranji otrok se ne boji skočiti v neznano, svet ti je vcepil strah. Notranji otrok ima rad vse in vsakogar brezpogojno, svet te je naučil, da je ljubezen pogojena z mnogo stvarmi. Notranji otrok ve, da je vsega dovolj in da lahko imaš vse, svet te je prepričal, da ima le peščica vse, ostali nimajo dovolj. In tako si počasi zapuščal/a otroka v sebi, saj mu enostavno nisi mogel/la več verjeti. Raje si verjel/a vsem odraslim okoli sebe, ker jih je bilo več in oni sigurno nekaj vedo, saj so vendar odrasli. Otrok pa je s solzami v očeh gledal kako odhajaš in kako pozabljaš nanj ter se vedno manj igraš z njim. Ker te zelo dolgo ni bilo nazaj, se je odločil, da te poišče, saj mu je postalo dolgčas. A ko te je našel, si mu le zamahnil/a z roko in ga zopet odgnal/a naj se gre s svojimi neumnimi igricami igrat kam drugam. Ali se zavedaš, kako siv je tvoj svet? Ali se zavedaš, da mavrice sploh ne pogrešaš več. Ampak ne zato, ker si se navadil/a na sivo, zato ker se ne spomniš kakšna sploh je. Vendar otrok v tebi ponižno čaka nate, da se vrneš. On ne pozna časa in bo čakal do konca časa, če bo potrebno. Ker ti si njegov najboljši prijatelj in najboljše prijatelje čakamo do neskončnosti, ker jih imamo radi. Ker jim odpustimo vse, tudi ko nas prizadanejo. Ne boj se, nisi ga izgubil/a in nikoli ga ne boš. On bo vedno s teboj, ko ga boš mogoče kdaj za trenutek pogrešal/a ga le poišči v najtemnejšem kotičku svoje duše in spet bo veselo poskočil v tebi. Tvoj notranji otrok. Ki te ima neskončno rad, ne glede na to kako dolgočasen in siv odrasel si postal.


Luna sije zate dragi moj odrasli človek. Tvoj Mali princ
Objavljeno: 22.12.2011 23:02 Avtor: bea

uspeh je zaradi strasti.


Po vsej verjetnosti si že mnogokrat naletel/a na takšne in drugačne priročnike za uspeh. Napisanih je bilo že na tisoče knjig, ki so postale največje uspešnice, a zakaj torej nismo vsi prebivalci tega planeta uspešni in imamo vse kar si želimo. Od poslovnih do osebnih uspehov, mnogokrat se sprašujemo "Zakaj pa meni ne uspe!". Odgovor je, ker nisi dovolj predan/a cilju ali pa je sploh tvoj cilj napačen. O tem kako vedeti ali si si izbral/a pravi cilj sem pisala že nekaj blogov nazaj, a naj te samo spomnim, pomembno je, da čutiš kdo si in kaj v resnici hočeš, ob čem ti poskoči srce in ne razmišljaš ali je to prava odločitev ali ne. Čutiti moraš. Čim se pojavi dvom, lahko skoraj zagotovo rečem, da je nekaj narobe. Ali to ni tvoje resnično poslanstvo ali pa moraš najprej premagati strah, kajti začeti nekaj z dvomom nam ne dopušča, da se popolnoma predamo neki stvari. In predanost je druga najpomebnejša stvar pri uspehu. Imeti fokus na eni stvari in ne razpršeno tavati od ene stvari k drugi, od ene ideje k drugi. Vesolje spremlja vsak naš korak in se usklajuje z našimi notranjimi željami. Če torej vsak teden zamenjaš svojo poslovno idejo ali pa se včlaniš v nov klub in zamenjaš hobi, uspeh ne more biti zagotovljen, saj nima niti časa niti prostora, da se manifestira v tvojem življenju. Ko sanjamo se naše misli v trenutku manifestirajo medtem, ko v našem budnem stanju, kjer živimo v snovnem svetu potrebujejo misli malo dlje, da se manifestirajo. Zaradi tega je izredno pomembno, da se zavedaš, da je vsaka misel energija in da se bo tvoja misel manifestirala le, če boš vanjo vložil/a energijo in obdržal/a svojo osredotočenost.
V današnjem času je to dokaj težko, saj smo vsak dan oblegani z nešteto informacijami in zanimivimi stvarmi, da človek včasih resnično ne ve, kaj je tisto kar ga zares zanima, navdušuje in osrečuje, saj si dejansko vsak dan znova lahko izmislimo nekaj novega. Vendar je za uspeh ravno tako, kot si v trgovini med desetimi vrstami kruha izberemo enega, ki nas bo nahranil, potrebna trdna odločitev za eno stvar in nato usmerjanje energije in misli h končnemu cilju, da se le ta lahko uresniči. Če se v trgovini ne bi odločili za enega izmed desetih hlebcev, bi bili na koncu še vedno lačni. Zdi pa se mi, da nas vedno bolj privlači še vseh ostalih 9 vrst in tako hrepenimo po nečem neznanem in ne opazimo, da je naš hlebec kruha že skoraj posušen, čeprav ga imamo pred nosom. Na koncu za tvoj neuspeh ni kriv nihče drug kot ti.
Uspeš lahko čisto na vsakem področju, če se stvari lotiš s srcem. To ne pomeni, da če si poslovnež in sklepaš posle, svojim poslovnim partnerjem dovoliš, da te izkoriščajo, ker ti materialne dobrine niso tako pomembne. Delati nekaj s srcem pomeni, da te resnično zadovolji, ko sestaviš neko pogodbo, ko sežeš v roke svojemu poslovnemu partnerju in si pošteno in brez bližnjic sklenil/a nek posel. Uspeh pomeni, da si resnično iskreno delal/a za nek odnos in ko se ozreš nazaj lahko rečeš, da si sledil/a intuiciji, ki te je peljala po pravi poti, da sedaj lahko praznuješ trideseto obletnico poroke. Uspeh je, da si sledil/a svojemu srcu in odprla tisto malo trgovinico z nakitom, o kateri si vedno sanjal/a in ker si vsak kos nakita prodal/a z nasmehom na ustnicah, sedaj celo mesto pozna tvoj butik. Ne zaradi prelepih uhanov, ki jih prodajaš, ampak zaradi tvoje topline, ki jo seješ med ljudi. Uspeh je, da na svojem vrtu ali balkonu sadiš svoj motovilec, kljub temu, da prej nisi imel/a pojma o vzgoji rastlin in obdelovanju zemlje. Ker si resnično želel/a ustvariti nekaj s svojimi rokami, si usmeril/a vso energijo v to, da si se naučil/a osnov permakulture in sedaj s posebnim občutkom na mizo postaviš skledo solate, ki je plod tvoje kreativnosti.
Pri vsem tem pa je seveda potrebna tudi proaktivnost. Sedeti doma in čakati, da ti bo nekaj padlo iz neba samo od sebe, definitivno ni prava pot do uspeha. Narediti je potrebno prvi korak, četudi ne veš točno kam in kako. Če je tvoja namera resnično usmerjena v pravi cilj si lahko prepričan/a, da te bo življenje usmerilo na pravi tir. Imej zaupanje vase in življenje ga bo imelo vate. Ne dvomi ko se enkrat odločiš za nekaj, saj boš s tem sporočil/a vesolju, da nisi pripravljen/a vložiti vse svoje energije v dosego cilja in tako te tudi vesolje ne bo podpiralo v tem kar delaš. Pri vsem tem pa ne pozabi, da je strast do dela enako pomembna kot cilj sam. Strast je kreativna energija, ki ti daje moč, da nekaj uresničiš.
Objavljeno: 20.12.2011 13:32 Avtor: bea

spoznavanje.



Z življenjem se ni za šaliti. Na koncu bo vedno tako, kot mora biti kljub temu, da se nam včasih ne zdi logično ali smiselno. Nima smisla, da se vsak dan borimo proti tistemu, kar se bo tako ali tako zgodilo. A kaj, ko nam je včasih tako težko dojeti "the big picture". Ljudje smo pač taki, da hočemo imeti vse pod kontrolo in vedeti razlog za vsako stvar ali dejanje. Včasih se je pač potrebno samo prepustiti. Pa ne v smislu, da se udobno namestimo v naslonjač in čakamo, da se nam bo življenje zgodilo. V življenju naredimo največ takrat, ko smo pozorni in budni na dogodke in ljudi okoli nas, kajti v odsevu le teh lahko dojamemo, kaj so ponavljajoči se vzorci, ki nas spremljajo dan za dnem, mesec za mesecom in leto za letom in ki nam preprečujejo stopiti korak naprej iz cikličnega ponavljanja enih in istih zgodb. Šele, ko smo sposobni prepoznati kaj nam preprečuje, da se kot oseba razširimo in rastemo, lahko naredimo naslednji korak. Analogijo lahko najdemo pri kakršnikoli vrsti odvisnosti. Šele, ko odvisnik prepozna in si prizna svoj problem, ga lahko začne zdraviti. Enako je pri življenju. Šele, ko stopiš za trenutek izven svoje odvisnosti od določenih vzorcev lahko zavestno začenjaš spreminjati svoje navade in odnos do življenja in sveta. Kljub temu, da je na to temo napisanega in rečenega že mnogo je to še vedno in predvidevam, da nekaj časa bo, aktualna tematika. Kljub njeni preprostosti jo ljudje dojemamo kot eno največjih skrivnosti. Kako spoznati sebe. Pravzaprav je čudovito, da imamo toliko dela s samim sabo in da nas naš lastni obstoj tako fascinira. Seveda ne v smislu, ko le ta preide v obsedenost s samim sabo ali narcisoidnost, ampak na način, da smo zmožni celo življenje preučevati svoje možgane, se psihološko analizirati, izvajati tisoč in eno terapijo, poizkus in še marsikaj drugega pa nam še vedno ni čisto jasno kaj, kje, kdo in zakaj. Včasih se mi zazdi, da smo tudi ko odrastemo kot majhni otroci, ki se lahko ure in ure zabavajo z eno samo igračo pa so še vedno popolnoma fascinirani nad njo.
Seveda se vsake toliko lahko vsakemu od nas zazdi, da njegova pot ne pelje nikamor, ampak zavedati se moramo, da je življenje nenehno nadgrajevanje. Če človek pade v rutino in se ji ležerno preda kot to počne mnogo preveč ljudi, je nemogoče, da raste navzgor. Če človek izgubi voljo do življenja pomeni, da je po vsej verjetnosti pošteno zašel iz svoje prave smeri tako daleč, da je popolnoma izgubil stik s svojim resničnim jazom, s svojo dušo. Takrat je čas, da se popolnoma ustavi, če tega ni zanj naredilo že življenje v obliki bolezni, psihičnega stanja ali na kašen drug način. Življenje nam stalno kaže smernice. Kaj so smernice? To so čisto preprosti znaki, ki se kažejo preko tega kako lahko nam je nekaj narediti oz. doseči. Pomisli ali ni res, da ti gredo nekatere stvari v življenju izredno težko, nekatere pa stečejo kot po maslu. Ob nekaterih stvareh, ki jih počneš se počutiš dobro, poln/a energije in zanosa in kar čutiš, da je to pravo. Na drugi strani pa se vedno najdejo tudi stvari, ki si jih mogoče poizkusil/a že neštetokrat dokončati pa ni in ni šlo ali pa si to realiziral/a na zelo težak način. Najboljši "recept", ki sem se ga naučila do sedaj kako vedeti, kaj je življenje pripravilo zame je to, da sledim stvarem, ki v meni porajajo prijetne občutke in mi dajejo prepričanje, da je to kar počnem prav. Ampak še vedno je potrebno paziti, da smo do sebe iskreni, saj se velikokrat lahko uštejemo, ko mislimo, da je nekaj prav za nas pa je to v resnici samo neka naučena ali priučena želja, ki smo jo dobili tekom let, ko smo skušali postati in biti nekaj kar v resnici nismo.
Razlika med iskrenim prebujenim življenjem in življenjem, za katerega samo mislimo, da je naše je ta...da če smo do sebe iskreni upamo narediti pogumne stvari, saj smo se za svojo srečo pripravljeni boriti. To pomeni, da moramo odkriti ali je to kar počnemo sedaj v življenju in kako ga živimo resnično to kar smo. Ali je naša služba to kar si želimo, ali so naši hobiji del nas ali jih počnemo zaradi nekoga drugega, ali pijemo vino, ko bi raje srebali čaj, ali se oblačimo v črno, medtem ko bi raje hodili odeti v mavrico in ali so ljudje okoli nas resnično prijatelji, ki nam pustijo biti to kar smo. Ne morem preveč poudariti pomena besed "biti to kar smo" pa naj se slišijo še tako klišejske in obrabljene. Ampak so ne glede na vse, izrednega pomena zate! Bodi to kar si.
Če se sprašuješ kako naj izveš, če živiš svoje življenje ali je to le neka farsa, ki so ti jo dodelili drugi ti priporočam preproste korake kako začeti. Najprej kot sem zapisala zgoraj vedno sledi svojim notranjim občutkom. To bi znalo biti za nekatere na začetku težko, saj je veliko ljudi, ki so izgubili stik s tem svojim notranjim svetom. Poskusi ga dobiti nazaj. To je največja naložba, ki jo boš naredil/a zase. In ne stane popolnoma nič! Zatem pa ti priporočam, da se čimbolj pogosto vprašaš sam/a pri sebi ali je to kar si želim? Ko se odpravljaš ven, kako se boš oblekel/a? Ko naročaš pijačo s prijatelji, ali naročiš kar naročijo drugi? Ko se odpravljaš na trening, ali te resnično veseli ples ali balet? Ko se družiš s prijatelji, ali ti njihova družba resnično paše in te izpopolnjuje ali se počutiš osamljenega? Ali bi svojo hrano raje začinil/a s sojino omako pa je ne, ker to ni konvencionalna priprava določene jedi? Kdo tako pravi? Bi v resnici raje preživel/a vikend ob branju knjige, ali se moraš resnično družiti s svojimi družinskimi člani? Karkoli počneš, vprašaj se kako se ob tem počutiš. Za to ne potrebuješ nobenega guruja, ni ti potrebno prebrati nobene knjige in poslušati nikakršnega strokovnjaka, ki se domnevno spozna na to področje. Tebe ne pozna nihče bolje kot ti sam/a in tega se začni čimprej zavedati in izkoristi to priložnost preden bo prepozno in ti bo življenje znova priredilo novo lekcijo, kjer te bo poskušalo nečesa naučiti pa tega ne boš dojel/a.


"gnōthi seauton" je pisalo že na pročelju templja v Delphiju. Pa še vedno študiramo kaj točno to pomeni. :)

Objavljeno: 14.12.2011 19:46 Avtor: bea

prazne zgodbe polne vsebine.


Včasih pride človek do točke, ko se počuti popolnoma praznega. Ko se počuti kot da stoji sredi travnika in kamorkoli se ozre ni ničesar. Samo daleč v daljavi horizont. Niti enega drevesa ali česarkoli drugega, kar bi njegovi praznini dodalo vsebino. Kakršnokoli vsebino. Zdi se, kot da nas opredeljuje le naš odnos do stvari okoli nas, saj se drugače počutimo izgubljene. Kot da stalno potrebujemo nekaj na kar se lahko nanašamo in opremo, da bi potem ugotovili in opredelili kdo smo in kako smo. Živimo v svetu dualnosti in očitno moramo vedeti kaj je črno, da lahko opredelimo belo in kaj je dobro, da lahko opredelimo slabo. Tako se zdi, da vedno potrebujemo ob sebi nekoga, da bi sami vedeli ali smo vredni ljubezni ali ne in še tako mnogokrat mislimo, da si je ne zaslužimo. Naš svet je v resnici izredno omejen. Izoblikujemo ga tekom otroštva in ga nato le nadgrajujemo. Redko pa se zgodi, ko je enkrat ustvarjen, da bi ga lahko popolnoma spremenili. S tem je mišljeno, da bi sploh čutili potrebo, da ga spremenimo in da bi se zavedali možnosti, da ga lahko spremenimo. Zdi se nam, da je to kar vidimo in doživljamo v svojem življenju edina možna različica. Kako to, da nam ne pade na kraj pameti, da bi mogoče lahko obstajalo več različic istega življenja, kaj šele da bi jih obstajalo neskončno. In da vse lahko tečejo vzporedno. Ob istem času, če se sploh lahko tako izrazim. Čas kot linearen potek dogodkov v sosledju. Čas je tako ali tako le produkt, ki ga dosežemo z opazovanjem. Če ne opazujemo nekega poteka dogodkov in ga merimo z uro, potem čas v resnici ne teče. Zato lahko vedno govorimo le o tukaj in zdaj. Kot sama vedno pravim, čas je stvar interesa. Časa ni nikoli premalo, ker ne obstaja. In če je tvoj interes usmerjen v nekaj, boš vedno našel/a čas za tisto, kaj ni tako? In v kar je tvoj interes usmerjen to se bo tudi manifestiralo v tvojem življenju. Saj vsi poznamo verjetno enega najbolj uporabljanih citatov "Če si nekaj zares želiš, bo vse stvarstvo stremelo k temu, da se bo to tudi uresničilo."
In če se vrnemo nazaj na začetno sliko. Praznina, ki jo vsake toliko človek lahko začuti v sebi je odličen trenutek, ko se lahko zamisli nad tem, česa si zares želi v svojem življenju pa tega trenutno nima in kaj mu je odveč pa bi se tega rad znebil. Vsak trenutek je idealen za začetek. Vsak trenutek smo lahko čisti in neobremenjeni s preteklostjo, če si to le dovolj močno želimo. Najprej se moramo samo zavedati, da nam ni potrebno za vedno ostajati znotraj enih in istih vzorcev in razmišljanj, obkroženi z enimi in istimi ljudmi in če ne istimi ljudmi, z istimi odnosi. Ljudje lahko pridejo in gredo iz tvojega življenja, tip odnosa pa se lahko stano ponavlja. Ker si navajen/a živeti znotraj določenih okvirjev. In to je ta tvoj svet o katerem govorim. To je ta milni mehurček, ki ga moraš počiti, da bi videl/a kaj se skriva zunaj njega. In trenutek, ko te prevzame neka čudna in neznana praznina in morda celo melanholična otožnost, je samo priložnost, ko se lahko odločiš za karkoli. Kot bi bil nepopisan list papirja, ki čaka novih zgodb in dogodivščin. In vsi vemo, da raje beremo vznemirljive zgodbe polne zanimivih dogajanj, barv, preobratov in presenečenj, kot pa dolgočasne dolge in monotone romane, kjer je vsaka stran enaka prejšnji. Pustimo si, da pisatelj znotraj nas vzbrsti in iz njega požene mavrica zgodb, ki jim bomo z veseljem prisluhnili in sledili.
Zgodbe, ki nas navdihnejo in ki ponavadi niso naše pa si želimo, da bi bile to so zgodbe, ki v sebi nosijo naše skrite želje. To so tisti biseri, ki jih moramo samo upati pobrati in jih začeti nizati na našo ogrlico. Ampak ne vzeti nekomu drugemu, vsak mora poiskati svoj izbor biserov. Zgodbe drugih nas lahko navidhnejo, ne morejo pa nadomestiti naše realnosti, ki ji hočemo ubežati. Vsak se mora zbuditi in odpreti oči za priložnosti, kjer bo lahko pisal svojo zgodbo in tako nizal svojo ogrlico. Zakaj si vedno, ko pomislimo na nekaj lepega in božanskega predstavljamo kakšno peščeno plažo ali prostrane poglede z gorskih vrhov, zakaj si večina ljudi ne predstavlja svoje sobe ali pisarne? Si se že kdaj vprašal/a? Kako to, da smo tako pametni in inteligentni in izobraženi ter razgledani na mnogih področjih, da bi si drugi včasih skoraj lahko mislili ta človek je vendar genij...a ko ga vprašaš kaj si najbolj želi, ti po vsej verjetnosti odgovori:" Da bi ležal na toplem soncu na samotnem otoku in pil kokosovo vodo." Zakaj malokdo na tako vprašanje odgovori:" Da bi se lahko čimrej spet odpravil v službo, kjer bi z veseljem pregledoval dokumente in se odločal o pomembnih stvareh." ali pa "Rad bi z nasmehom na obrazu vsak dan pisal parkirne listke ljudem, ki so napačno parkirali v središču mesta."
Ne pravim, da so taki in podobni poklici slabi in niti da so dobri...sprašujem se le, zakaj si nihče ne želi vsak dan početi teh stvari in vsi sanjamo o tem in onem, na koncu nekje globoko spodaj pa sploh nismo prepričani da je to uresničljivo, za nas. In tako si zapremo vrata. Strgamo nitko, kjer smo nanizali biser ali dva, ko smo za trenutek "nepremišljeno" začeli verjeti v lepe zgodbe, ki bi se nam lahko zgodile in dogajale. Lep izraz smo si izmislili za navidezno nedosegljive stvari. Zgodba. Ali je to samo tolažba, kjer sami sebe lahko breskrbno slepimo pred našimi neuspehi ali pa uspehi, ki nas ne osrečujejo na dolgi rok. Sanjamo zgodbe, ker se bojimo, da bi preveč bolelo razočaranje, če nam kakšne izmed sanjavih zgodb ne bi uspelo uresničiti. Ampak s takim načinom potemtakem že živimo v zgodbi. Samo da tej pravimo resničnost, ker nas tepe po glavi in čutimo da ta more biti resnična, ker ni popolna in ker ne teče natanko tako, kot si jo zamislimo. Samo pomisli, kaj narediš, če ti slučajno kdaj steče nekaj kot si si zamislil/a? Kolikor se mi dozdeva se takrat vklopi tisti sumničavi del jaza, ki začne prežati in čakati od kje se bo pojavilo nekaj, kar nam bo to lepo zgodbo uničilo. In ker vesolje poslušno izvršuje naša naročila, se to tudi zgodi in tako sami sebi potrdimo, da smo imeli prav in da je bilo vse skupaj prelepo da bi bilo res. Ampak je bilo res. In zate vedno bo res, karkoli si boš zamislil/a. Če boš v vsako situacijo porinil/a gospoda Murphy-ja...potem bo ta tudi vedno prišel. Če pa si boš zaupal/a in ne boš čakal, da ti nekaj ali nekdo od zunaj pove kaj in kako smeš in ne smeš...si enostavno lahko dovoliš vse! Prisežem, da si lahko! Čisto vse.
Seveda tudi v vesolju obstajajo zakoni, ampak če boš dovolil/a svoji intuiciji da te vodi, boš čisto naravno plaval/a skozi zgodbe in nobena ne bo napačna. Zakon ravnotežja bo poskrbel, da boš imel/a vedno vsega ravno toliko kolikor potrebuješ.
Želim ti, da ko boš naslednjič v sebi začutil/a praznino, razumeš kaj ti le ta lahko nudi in to tudi izkoristiš. Neobremenjeno stopi in se sooči z njo...morda v njej najdeš navdih, ki si ga dolgo iskal/a drugje.
Objavljeno: 29.11.2011 17:13 Avtor: bea

ovrednotiti neskončnost.



Te je kdaj zmotilo, če je kdo pisal ali govoril o tem kako je potrebno prepoznati vzorce v
življenju in jih "premagati", ozavestiti in iti naprej, da bi lahko dosegel/a srečo, svobodo in uspeh? Zakaj te je to zmotilo? Ker nisi ravno točno vedel/a kako to narediti. Kako "ozavestiš" nekaj...o čem vsi ti ljudje vendar govorijo? Je morda to le slepo govoričenje in zavajajoče besede?
Naj te potolažim, da je vse res in da ima čisto vsak izmed nas v sebi to znanje in sposobnost. Lekcije zadnjih dni so me naučile in me še vedno učijo, kako pomembno je, da se čimveč giblješ po linijah, kjer te obdaja okolje, ki spodbuja tvoje dobre stvari in ne graja slabih.
Prepoznati vzorce, ki ti preprečujejo na primer biti uspešen pri vsem kar počneš je sicer težko, a ni nemogoče! Prvi korak je, da se vprašaš kakšno mnenje imaš o sebi. Hipotetično lahko rečemo, da tvoja samozavest ni ravno hvalevredna. Drugi korak, pomisli kdo v življenju ti je kadarkoli dajal občutek, da karkoli narediš v življenju, ni dovolj dobro. Ne gre za enkratno izkušnjo, ampak na primer ponavljaoči se vzorec, morda so bili to starši (največkrat so), morda učitelji, morda katera druga oseba v tvojem življenju. Sigurno mora obstajati neka druga oseba, ki ti je v tvojo glavo vcepila tak vzorec. S tem vzorcem si nato odraščal/a in ga prenašal/a iz odnosa v odnos. Verjetno boš, ko začneš razmišljati našel/a vsaj dve tri ali celo več oseb, ob katerih si imel/a občutek manjvrednosti. Ampak sedaj se ustavi in ozavesti, da je to tvoj vzorec. Da ga nosiš v sebi in kamorkoli greš, dopuščaš ljudem, da iz tebe potegnejo tvoje "slabe" stvari, da te podredijo (oz. se jim sam). Vzemimo za primer, da dobiš novo službo in nihče tam ne ve kako sposoben/a si. Imaš torej vse možnosti, da pokažeš svoje znanje, svojo samozavest, svoj lepoto in pozitivno energijo. Če se tega močno zavedaš, se lahko trudiš v tej smeri in te bodo ljudje mogoče tako začeli dojemati. Podpirali te bodo in z njihovo podporo boš dobil/a še več energije, da boš izpeljal/a vsako še tako težko nalogo ali se naučil/a, priučil/a novih znanj. Postala/a boš to, kar boš mislil/a o sebi Če te bo okolica spodbujala, ji boš to hotel/a vrniti s svojim zagonom, energijo, časom. Če pa boš na novo delovno mesto prišel/a že na začetku z mislijo, da nisi dovolj sposoben/a in da ti verjetno nič ne bo šlo od rok, ampak ker te bo mogoče sram tudi ne boš niti vprašal/a stvari, kadar ti kaj ne bo šlo...potem rahlo dvomim, da bo na koncu meseca tvoja slika visela na oglasni deski pod napisom "Uslužbenec meseca". Mogoče boš našel/a izgovor v tvojem novem šefu, ki bo izredno strog, neprijazen in zahteven in se mu boš v trenutku spet podredil/a oz. dal/a svojo moč...ampak bodimo realni, vsak izgovor pride prav, ko nisi siguren/s vase. Vedno so lahko drugi krivi za tvoj neuspeh.  Ne pravim, da moraš prepotentno vstopiti v novo pisarno in vsem naokoli razlagati kakšen genij si (četudi je to res!), ampak da se zavedaš, da si sposoben vsega in da se posebno v stimulativnem okolju še bolje izrazijo tvoje neskončne sposobnosti.
Neizmerno sem hvaležna, ker imam možnost izkusiti dve popolnoma različni situaciji, kjer se v eni kaže moj potencial in kreativnost, v drugi situaciji pa me obkrožajo osebe, ki me sploh ne spodbujajo k temu, da bi rasla in se razvijala, saj jih je strah sprememb in se bojijo moje moči. V preteklosti, ko določenih vzorceh še nisem ozavestila sem prevzela natanko tako vlogo o kateri sem pisala zgoraj, ker sem bila od nekdaj navajena poslušati, da nisem dovolj dobra, odgovorna in še kaj bi se našlo. In ker naše misli kreirajo našo realnost, sem ustvarjala situacije, kjer sem dejansko na koncu izpadla neodgovorno in neuspešno, saj sem si to podzavestno želela kot cilj, ker mi je okolica sporočala, da takšna sem. 
V drugem "svetu" mojega življenja delujem v popolnoma drugačnem okolju, ki mi stalno daje priložnosti in me spodbuja. Posledično moja energija in moč naraščata in tudi manj "napak" delam, saj me ni stalno strah, kaj bo kdo rekel, kje me bo kdo grajal in kritiziral. Upam si več in naredim več.

In ko ima človek enkrat priložnost biti v okolju, kjer se počuti dobro, kjer ga okolica od začetka sprejema kot popolno bitje in tudi sam začne v to verjeti..potem se dejansko začnejo odpirati neskončne možnosti za razvoj. Posebno pomembno je, da se tudi ti sam/a počutiš vredno prejemati dobre stvari v življenju, saj opažam, da veliko ljudi omeji svoj potencial razvoja do neke meje in si ne upa oziroma dovoli iti čezenj. Kar pomisli kolikokrat si ne dovoliš česa ali si rečeš, da tega ne zmoreš. Sigurno najmanj enkrat na dan. Poizkusi za začetek narediti nekaj za kar si vedno govoril/a ali mislil/a, da je izven tvojih zmožnosti...karkoli, male stvari, mogoče kaj velikega, naj te ne bo strah. Ko ti bo enkrat uspelo, drugič uspelo in tretjič....koliko dokazov še potrebuješ, da si sposoben/a vsega česar se lotiš. Pomembno pa je tudi, da se zavedaš, da ti ni potrebno vsega storiti sam/a. Mogoče ne znaš v steno zvrtati luknje, ampak lahko zato motiviraš svojega prijatelja, ki je spreten z orodjem, da ti jo pomaga narediti. Izkoristi svoje talente, mogoče si motivacijski vodja, mogoče si spreten/a v kuhinji, mogoče imaš poslovno žilico...vsekakor je poti do cilja več in eno izmed njih si brez dvoma sposoben/a najti! V to ne dvomim!
Začni se spoštovati in se zavedati svoje vrednosti. S tem ne mislim, da postaneš poln/a same/ga sebe, ampak da se imaš rad/a in ko ti bo nekdo naslednjič rekel, da nečesa ne zmoreš, mu ne verjemi. Če čutiš, da bi nekaj rad/a naredil/a, to tudi naredi. Saj ne gre za to, da je rezultat na koncu idealen, kot recimo rad/a bi slikal/a in boš na koncu naslikala sikstinsko kapelo, ampak že samo dejstvo, da si naredil/a korak naprej od tega da samo sanjaš in razmišljaš o tem, je zmaga. Najmanj pa se obremenjuj s tem, kaj bodo rekli drugi. Svetujem ti, da si poiščeš okoli sebe ljudi, ki te bodo spodbujali, imeli radi in ti dovolili biti to kar resnično si. Seveda si moraš najprej to dovoliti sam/a!


Kreativnost (Tolle) - video

Kako biti oseba brez omejtev (Dyer) - video
Objavljeno: 07.11.2011 23:28 Avtor: bea

hvaležen, je hvale vreden.



Skoraj ne morem verjeti, da še nisem pisala o hvaležnosti. Najprej naj povem samo za intermezzo, da sem izredno hvaležna tistemu, ki je izumil prenosni računalnik, saj mi omogoča, da se udobno zleknem v posteljo in tako kot sedaj, ko me je navdih vrgel iz spanca v katerega sem se že hotela spustiti, napišem blog. Torej hvaležnost.
Zadnje čase sem polna tega občutka. Za vse kar se dogaja okoli mene. Velikokrat pozabljamo, da se okoli nas pojavlja tisto, kar s svojo energijo privlačimo in sploh nismo pozorni na to. Kdaj si bil/a nazadnje hvaležna za toplo sonce, za nasmeh na licu mimoidočega, za objem staršev, za pogovor s prijateljem. Kolikokrat se spomnimo in povemo ljudem okoli sebe, da smo jim hvaležni za to in ono? Mislim, da premalokrat. Mogoče bo kdo rekel, da ni veliko stvari za katere bi bil lahko hvaležen, ampak se sploh ne strinjam. V naših življenjih jih je polno. Ko sem že nekaj let nazaj preučevala reiki, je pisalo v neki knjigi, da moraš biti na koncu dneva hvaležen vsaj za eno stvar, ki se ti je zgodila ali ti je bila dana tisti dan. Super navada, kaj ni? Vsak bi lahko pomislil zvečer, ko se uleže v posteljo, za kaj je hvaležen ta dan. Ko začnem razmišljati o tem za kaj smo hvaležni, se nam kar naenkrat odpre toliko stvari in možnosti, da smo hvaležni. Sploh pa je najpomembneje, da se po mojem mnenju s tem spremeni tudi naša lastna percepcija okolice in morda našega življenja. Naenkrat vidiš veliko več pozitivnih stvari in kot bi se ti odprl vodnjak sreče uvidiš, da je tvoje življenje vendar super. Seveda je lahko isto kot je bilo pred nekaj dnevi, ampak ker si sedaj naravna/na na občutek hvaležnosti pomeni, da iščeš pozitivne, lepe stvari in jih tudi najdeš. To seveda ne pomeni, da slabih in grdih stvari v tvojem življenju ni več, ampak da jim enostavno ne daješ takega pomena in s tem moči, da bi zasenčili svetlobo, ki skuša posijati v tvoje življenje. Ali ni čudovito, da si lahko s preprostim obratom pogleda na svet, popolnoma spremeniš tok življenja. To je vendar vredno več kot vsaka druga stvar, ki nas domnevno in kratkoročneje osreči ter po določenem času zbledi in nas pusti prazne. Kakor je rekel slavni hrvaški televizijski kuhar ''male tajne, velikih kuhara''! Vegeta našega življenja je hvaležnost. Kdo bi si mislil, da mi bo  kuhar kdaj dal navdih za moja polnočna razpravljanja o hvaležnosti.
Izražanje hvaležnosti je kot nalezljiva bolezen, le da je v tem primeru priporočljivo, da se je nalezeš. Kar opazuj kako bodo ljudje reagirali, če jim boš rekel/a, da si jim hvaležen/a za nekaj. Prepričana sem, da bodo sprva malo presenečeni a jim boš s tem zelo polepšal/a dan in s tem dobrim občutkom bodo šli naprej. Poudarjam pa, da ne pričakuj da ti bo ta ista oseba izrazila isto nazaj. To bi bilo sebično od tebe in s tem ne bi vibriral na višji ravni, ampak bi tvoj ego čakal na potrditev, kar pa ni namen hvaležnosti same po sebi. Bodi hvaležen kar tako, ker tako zares čutiš. Morda se bo od nekje čisto nepričakovano in nenapovedano prikazala oseba, ki ti bo za nekaj hvaležna in ti boš to začutil/a. O taki nalezljivosti sem govorila, ki gre okoli in okoli. Kaj bi bil pomen, če bi si le dva človeka vedno izmenjala izraz hvaležnosti, saj bi se energija ustavila med njima. Če pa ne pričakuješ direktnega fitbacka v tistem trenutku, ko nekomu poveš, da si mu za nekaj hvaležen/na in ta oseba ponese to dobro energijo, ki si mu jo dal/a naprej ter naredi nekomu drugemu nekaj dobrega in se to nadaljuje in nadaljuje...potem imamo dobitno kombinacijo. Tvoja dobra energija je zajela mnogo več ljudi, kot si mogoče sploh lahko predstavljaš! In konec koncev, mogoče ni vedno potrebno, da hvaležnost izraziš z besedami. Včasih je dovolj le hvaležen pogled, tak ki seže do duše. Hvala!


''i bow to you,
as you bow to me,
i bow to the spirit in you.''
(avtor neznan)



Poglejte si še kratek video Deepak Chopra.
''Experiencing gratitude is one of the most effective ways to get in touch with your soul,
when you're in touch with your soul, you earsdrop on the wisdom of the universe''


Video si oglejte tukaj
Objavljeno: 29.09.2011 23:57 Avtor: bea

zdaj! se je pričel

bee in the moment


Tako! Pa se je začela še ena zgodba, ki se bo trudila zdaj za boljši in kvalitetnejši jutri. Ob pisanju prvega posta na blogu me prevevajo neverjetni občutki. Vzhičenost, da mi je bila dana možnost izstopiti iz množice pasivnih opazovalcev in postati aktivna udeleženka neke širše ideje za boljši jutri, hkrati pa se je v meni naselil mir, kot da bi me to mesto čakalo že od vedno in sedaj sem ga zasedla ker je tako edino prav.
Zadnje dni čutim neko napetost v zraku, neko slutnjo da prihaja nekaj čudovitega. Mislim, da živimo v izjemnem času in da nam je dana neverjetna naloga in možnost opazovati in sprejemati spremembe okoli nas. Ne filozofiram kar tja v en dan, ampak to govorim iz svojih lastnih izkušenj. Ne morem drugače reči kot, da me preveva občutek hvaležnosti. Za vse izkušnje, za vse ljudi, ki so okoli mene. Se ti je že kdaj zgodilo, da je v tebi vrel tak potencial energije, da je nisi upal-a sprostiti, ker si se bal-a posledic, ki bi jih lahko imel na svet okoli tebe? V takih trenutkih se je najbolje ustaviti in izpustiti vse, čisto vse. Odvzeti pomembnost vsaki še tako lepi in čudoviti stvari. Da, napisala sem lepi, ker se od le teh najtežje odtegnemo in jih izpustimo.
Naravni zakon vesolja je ravnotežje. To je jasno kot beli dan. Le da je tako očitno, da se tega enostavno ne zavedamo. Vsaka stvar v naravi, ako je le ta zares naravna, je uravnotežena. Kjer pride do presežkov na eni strani, sčasoma pade sistem. In se prične graditi znova in znova, od začetka, uravnoteženo. Naravi ni važno ali za to potrebuje eno uro ali eno tisočletje, koncept časa si je izmislil človek. Človek pa izredno rad niha in ruši ravnotežje ter veča potencial. Bodisi v odnosu do narave, v odnosu do sočloveka. Do tega nas pripelje naša neustavljiva in nenasitna želja, da bi ugodili in potešili hrepenenje ega.  Ne gre za to, da potrebujemo točno določene stvari ali točno določeno osebo, točno določen odnos, hrepenenje se poraja mnogo globlje v naši podzavesti, ki pa jo je potrebno ozavestiti, da bi presegli priučene vzorce in tako zaživeli v popolnoma drugačnem duhu. O teh spremembah govorijo ljudje v zadnjem času. Ozavestiti lasten jaz, ki pa je le del enosti. Postati odgovoren zase. Biti samozadosten in hkrati sposoben čiste ljubezni, nesebičnosti ter sočutnosti. Trpimo, ker si ne upamo pogledati vase saj bi tam morda lahko našli kaj, kar nam ni všeč. Hrepenenje je mnogo lažje, v resnici pa je le podaljševanje in raztezanje agonije. Hrepenenje je večanje potenciala.
Življenje je vendar preprosto in prelepo. Življenje je dih tega trenutka. In zanj ne potrebuješ ničesar drugega kot le biti pozoren in buden, to pa si lahko samo, kadar je tvoj um umirjen. Prosim, ustavi se za trenutek ZDAJ! in si dovoli začutiti nekaj, karkoli. 
Objavljeno: 09.09.2011 17:13 Avtor: bea