Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/config.php on line 4

Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/class.php on line 78
Ekologicen.si - zdravo življenje, zavedanje narave,...
header

zmigaj se.

 

 

 

Zadnje čase se mi ne zgodi velikokrat, da bi si vzela čas in kaj napisala. Ker prehitevam samo sebe. Moje misli so skoraj na svetlobni pogon. In to me kakor nekakšen akumulator napaja z novo in novo energijo. Perpetum mobile in the making!

 

Danes me je prešinila misel, da premikanje ustvari potrebo po še več premikanja in hkrati polni baterije iz nekega višjega vira. Mora biti tako, kajti nemogoče je, da bi ob količini svojih vsakodnevnih aktivnosti fizično prenesla tak napor. Torej se moram polniti od nekje znotraj.

 

Kadar je le mogoče si utrgam čas in se poglobim v knjigo avtorja Napoleona Hilla z naslovom Think and grow rich, ki mi razkriva in pojasnjuje marsikatero posledico, ki se pojavlja v mojem življenju. Nazadnje me je nagovoril sestavek v katerem opisuje pomen kreativnega razmišljanja. Kajti dogaja se mi, da bolj ko se posvečam kreativnemu razmišljanju, več idej se mi spontano in sedaj že s skoraj svetlobno hitrostjo poraja v glavi.

 

Zato verjamem, da so možgani mišica, ki ravno tako kot ostali deli našega telesa za optimalno in vitalno delovanje potrebujejo vajo. Vajo v smislu postavljanja izzivov in premagovanje le teh z načinom iskanja kreativnih rešitev. In bolj, ko se človek poslužuje takšnega pristopa k situacijam, bolj mu to preide v vsakdanji proces in odziv na kakršnokoli situacijo v življenju.

 

Včasih se mi medtem, ko se s kom pogovajam, dogaja vzporedni svet, kjer turbine delujejo s polno paro in se asociacije in ideje ter priložnosti kar vrstijo ena za drugo. A kaj, ko moj govorec velikokrat ni pripravljen na takšno količino informacij. Tako ali tako pa jih vseh niti ne bi mogla ubesediti, saj pridejo in gredo hitro kot blisk.

 

Najprej se mora človek na to kar malo privaditi. Na hitrost vseh teh procesov. Vendar, ko enkrat dojameš, da ti ni potrebno vsega zadržati in da se moraš konec koncev vendarle običajno odločiti za eno ali par teh idej, da jo lahko realiziraš, postane življenje in delovanje na takšen način blagoslov. Najbolj pa se moč takšnega delovanja pokaže, kadar srečaš osebo, ki ti je podobna. Takrat lahko premikaš gore. Dobesedno.

 

In resnično postaneš hvaležen, da si obkrožen z ljudmi, ki se zavedajo da le pozitivna energija lahko pelje v svetlo prihodnost. Da odprtost in naravnanost miselnosti na način, da življenju na vsakem koraku rečeš DA, lahko iz tebe potegne le še več energije in več zagona. In počasi se naučiš odpihniti negativneže, ki kar čutiš kako te hočejo povleči s seboj nekam v brezizhodno ulico.

 

Strast. O tem govorijo vsi, ki razumejo življenje in zakaj smo tukaj. Samo s strastjo boš lahko našel pot kjerkoli boš hodil in premagal vse ovire, ki ti jih bo na pot poslalo vesolje, da te preizkusi ali si to resnično želiš. Ker, če boš strasten, boš imel tudi moč in vztrajnost, da preskočiš zid, se splaziš skozi špranjo ali pa zaplavaš v reko.

 

Ljudje velikokrat pozabljajo na strast in njen pomen. Ljudje so apatični in zaspani. In smo zaključili krog. Na začetku sem rekla, da gibanje ustvari potrebo po še več gibanja. Tako kot spanec in apatija počasi uspavata naše čute in jasno je, da je v takšnem stanju težko v sebi najti strast. Splošno razpoloženje ljudi je večinoma zaspanost, vendar se mu ne smemo in ne bomo prepustili, saj s tolikšno količino energije enostavno ni šans, da bi sedaj zaprla oči in zaspala.

 

Objavljeno: 18.10.2013 23:55 Avtor: bea

kam gremo. kje smo.

 

 

Najprej smo nekaj časa žejno hlastali za novim in novim znanjem in radovedno kukali za horizont, kaj vse še lahko izvemo o zdravem načinu prehranjevanja, o okolju prijaznejšem načinu življenja in spremembi miselnosti med ljudmi, o človeških odnosih o samemu sebi.

Potem smo oboroženi s tem znanjem panično razlagali ljudem, kako živimo v narobe svetu, kako se v resnici vse okoli nas podira, ker drvimo v napačno smer. Komaj, da smo imeli časa vdihniti med našim herojskim reševanjem sveta. Ker je bilo enostavno grozovito gledati okoli sebe ljudi, ki se niso zavedali, da je naša hrana v resnici zastrupljena, da plastične vrečke ubijajo ribe ter druge morske živali, ki se zapletejo vanje ali jih pogoltejo in da nam slabe novice na televiziji ne prinašajo pogleda v svet, temveč zapirajo naš pogled.

Tretja faza je bila, ko smo se umirili in pričeli le s svojim zgledom prepričevati ljudi. Bodisi, ker nismo imeli več energije, da bi jih prepričali z besedami in power point prezentacijami, ali pa se nam enstavno ni več ljubilo ukvarjati z izgubljenim človeštvom.  Nismo več vedeli ali rešujemo svet ali pa je to le faza, kjer bomo na koncu spoznali, da so tudi nas imeli za norca, tako kot smo mislili, da imajo za norca 90 odstotkov ostalega človeštva.

In nato pride razsvetljenje. Seveda na koncu. Kot vedno.

Vsepovsod kamor se obrnemo vznikajo pozitivne iniciative. Ljudje razumejo, da je ključ do zdravega in srečnega življenja le v njih. Da je njihova odgovornost ali bodo jedli zdravo in se gibali in tako posledično zaživeli življenje polno energije in veselja. Vedo, da je sistem padel na celi črti in da se bo težko spremeniti, a nam ne preostane drugega. Za velike spremembe le potrebujemo čas. Nekateri smo začeli s spremembami malo bolj zgodaj pa se nam je zdelo, da nas nihče ne sliši. Potrebovali smo veliko motivacije in preteklo je mnogo dni, ko smo se spraševali, čemu se trudimo rešiti svet.  Sliši se epsko, ker je bilo tako zrežirano v naših glavah in očitno je takrat tako moralo biti. Le tisti z dosti energije in potrpežljivosti so se vrgli v to nalogo in na neki točki spoznali, da ni vse odvisno od njih. Vendar je bila konec koncev to naša naloga. Kajti vsak je dober v nečem. In vsak počne tisto, kar mu leži. Na žalost to ni vedno tisto, čemur pravimo služba.Tudi to se mora nkoč spremeniti.

 

Prihaja čas sprememb. Pravzaprav traja že dolgo, a tega ni videl vsak. Ljudje pa vendar se spreminjajo. To lahko vidimo na vsakem koraku. V čakalnicah pri zdravnikih, v trgovinah, na socialnih omrežjih, med prijatelji. Kar opazujte in povejte, če ni res.

Koliko lokalov, kjer si lahko naročil smoothie smo imeli pred dvema letoma? Koliko kavarn, kjer si lahko plačal kavo nekomu, ki nima denarja, da bi si jo privoščil? Koliko ljudi živečih v mestu je razmišljalo o vzgoji svoje zelenjave, celo norčevali so se iz vrtičkarjev. Kdo je poznal stare indijanske pregovore o povezanosti z naravo in koliko članov je imel Greenpeace ter ostale okoljske organizacije? Koliko ljudi je tekalo okoli po gozdu in nabiralo divjo solato pet let nazaj? Zelenolistje je bilo dobro le za na kompost, sedaj pa je najbolj opevana vrsta hrane med »zdravojedci«. Koliko vaših prijateljev je bilo vegetarijancev in koliko veganov? Kdo je ob sobotnem nakupovanju hrane sploh pomislil na fairtrade in eko oznako na živilu?

 

Če se vam ob vseh teh vprašanjih ni razkrilo, da se je svet okoli nas končno pričel zavedati, da so spremembe potrebne, če hočemo (pre)živeti, potem še vedno očitno živite krepko zasenčeni pred resnico. Zbudite se, kajti okoli vas svet brsti od pozitivnih idej in energije in ostali boste zadaj, če se jim ne pridružite.

Objavljeno: 16.04.2013 21:20 Avtor: bea

Na pomoč, otrok želi postati vegetarijanec!




Draga zakrbljena mama in dragi ljubeči oče,

Se je tudi vama zgodilo, da je v vsej poplavi in dostopnosti informacij o prehrani in prehranskih trendih, nekega dne vaš nadebudni najstnik izjavil, da je postal vegetarijanec? Bodisi iz čisto ideoloških vzgibov in sočutja do trpečih živali ali pa se je le odzval na potrebe svojega telesa.

Nisem vegetarijanka in bog ne daj, da bi imeli občutek, da hočem kogarkoli v kaj prepričati. Zavedam pa se, da je vegetarijanstvo kljub vse večji popularizaciji še vedno nekakšen tabu. Rada bi predstavila le nekaj golih dejstev, ki so bila dognana na podlagi znanstvenih raziskav in tako nimajo čisto nobene ideološke konotacije, razen seveda, če ne štejemo »vsemogočne znanosti« pod neke vrste ideologijo. Ampak to je že debata za kakšen drug blog.

 

Prehrambeni industriji je vseeno za naše zdravje

Torej, začela bi rada z grobim orisom stanja prehrambene industrije v času, v katerem živimo. Mnogo podatkov je povzetih iz ameriških raziskav, vendar pa se bojim, da Evropa kar lepo sledi nekaterim teh trendov saj so lobiji močni, ljudi pa mika denar. In tako odkrijemo žalostno dejstvo, da prehrambena industrija dela za denar in ne za dobro nas ljudi, njihovih potrošnikov. Tako je posledično naša hrana vedno bolj osiromašena hranil, vitaminov ter mineralov, ki naj bi jih po vseh naravnih zakonih morala vsebovati. Intenzivna proizvodnja žit, stročnic, gomoljnic in ostale zelenjave je s pomočjo pesticidov, herbicidov in ostalih pospeševalcev rasti pripeljala naš pridelek do tega, da mora v nekajkrat krajšem času dozoreti v sadež, za katerega bi morda po naravni poti potreboval veliko več. Hkrati se sama velikost sadeža s pomočjo genetike veča in veča, oblike postajajo obilnejše, polnejše in bolj intenzivnih barv, vendar pa je njihova vsebina in kvaliteta tisto, kar bi nas moralo skrbeti in zanimati.  Da o gensko spremenjenih organizmih niti ne govorim.

 

http://topdocumentaryfilms.com/meat-the-truth/

 

Ravno tako je z živinorejo. Katastrofalne razmere na farmah, kjer na občutno premajhnih površinah gojijo živino, ne morejo in ne dajo kvalitetnega mesa. Perutnina, ki v kletkah čaka na zakol ali vali jajca je tako nagnetena, da ji morajo odrezati kljun, če ne bi se med seboj skljuvale do smrti. Tiste za zakol hranijo tako intenzivno, da se v dveh tednih zredijo do točke, ko se enostavno ne morejo držati na svojih lastnih nogah. V ZDA letno porabijo 2.2 milijona antibiotikov, da perutnino obvarujejo pred infekcijami, saj so v takšnih razmerah neizogibne. Koliko antibiotikov ter hormonskih dodatkov gre šele za govedo. Vsako leto vzredimo skoraj 300 milijonov glav živine za mesno industrijo, ter več kot 200 milijonov za mlečno.

http://www.wspa-international.org/images/cattleleaflet_tcm25-2619.pdf


Pa poglejmo naprej. Mogoče se vama bo, draga mama in oče zdelo naslednje dejstvo povsem izven konteksta, vendar se žal preveč ljudi ne zaveda, da je uničevanje deževnega gozda, posledica naše požrešnosti po več, več, več. Ogromne površine, kjer izsekajo drevesa, da lahko pasejo živino, da posejejo ogromna polja monokultur soje ter koruze, ki če ne drugega uničujejo biodiverziteto ter stabilnost ekosistema, vse te površine so nekoč zadrževale CO2. Vsi vemo, da je CO2 eden izmed velikih problemov trenutnega stanja našega planeta. In samo za informacijo, ki je mariskdo ne ve, mesna industrija prispeva k izpustom v veliko večji meri kot na primer transport. Dejstva, ki jih skrivajo pred javnostjo. Zakaj? Ker je prehrambena industrija izredno donosna. Kdor nadzoruje hrano, nadzoruje svet. Morda pretirano dramatiziranje, ampak odločite se sami.

Če se vrnemo na začetek naše debate. Kaj torej je uravnotežena prehrana? Pomeni to, da se na našem krožniku vsak dan znajdejo vsa živila iz prehranske piramide? Kdo pa je naredil prehransko piramido? So bili to zdravniki, nutricionisti, prehrambeni lobiji?

 

http://www.ekologicen.si/article/430/Zdravniki_niso_strokovnjaki_za_prehrano

 

 

Koliko hrane zares potrebujem?

Najprej moramo pomisliti na svoj življenjski stil. Čista kmečka pamet nam pove, da uradnik na banki ali pa fitnes trener enostavno ne moreta imeti enakih potreb po količini in vrsti hrane. Naš vsakdan nam narekuje, kaj naj jemo. Seveda je vedno priporočljivo uživati čimveč svežega sadja in zelenjave, ki sta po možnosti domače pridelave in čimbolj lokalnega izvora. In koliko mesa potrebujemo? Kakšne porcije v resnici potrebujemo za naš življenski stil? Se vam je že kdaj zgodilo, da ste bili na izletu na podeželju in ste v kmečki gostilni pustili skoraj pol servirane hrane na krožniku? Zakaj le? Moje ugibanje bi bilo, ker pred tem niste orali njive, nakladali bal sena in obirali jabolk.

In če se vrnemo še nekaj tisočletij, deset tisočletij nazaj. Kolikokrat na dan, na teden, na mesec je človek jedel mesni obrok? Kadar je ujel žival. In to verjetno ni bilo vsak dan. Seveda je moral imeti, da jo je ujel verjetno pošten in intenziven kardio trening, saj so divje mačke na primer, kolikor vem, zelo hitra bitja. Meso je bilo na jedilniku prej izjema kot pravilo. Zato pa so verjetno pojedli veliko oreškov in stročnic, ki so jim pomagale, da so v trenutku lova, lahko uporabili svoje močne ter prožne mišice.

 

Prehranski dodatki

V zadnjem času sta, draga mama in oče verjetno opazila na policah trgovin, tudi vedno več prehranskih dodatkov. Morda jih uživate tudi v vaši družini. Vendar pa ali sta se vprašala, čemu so potrebni vsi ti dodatki? Ali naj ne bi bila uravnotežena in zdrava vsakodnevna prehrana zadosti, da se organizmi vaših otrok in vas razvijejo v zdrave ter močne ljudi? Niti ne. Zakaj? Ravno iz razloga, ki sem ga navedla na začetku tega pisanja. Ker je naša hrana kljub »uravnoteženi« prehrani pridelana na intenziven način in tako enostavno nima časa, da razvije vse svoje potenciale. Zato ljudje poleg kislega zelja, uživajo še C vitamin kot dodatek. Kljub temu, da ima vaš otrok morda rad riž, buče ali mandlje še vseeno pijete šumeče tablete z magnezijem. Morda so vas prepričali, da nujno potrebujete kloforil, probiotične bakterije, silicij, kalij, vitamin B, E in D. In morda jih res! Ker obstaja velika verjetnost, da je vaša hrana revna.

http://www.healthaliciousness.com/articles/foods-high-in-magnesium.php

 

Na vašem mestu se torej ne bi zakrbljeno prerekala z vašim najstnikom o tem, da ne sme biti vegetarijanec, ker »Kje bo pa potem dobil dovolj proteinov za optimalno rast?«, ampak bi razmislila o vsem zgoraj napisanem in se vprašala, ali hočemo in si zaslužimo najboljše in kaj zares dobivamo?

 

Ekološka in lokalno pridelana hrana je najboljše kar si lahko privoščim

Ljudje, ki zagovarjamo ekološko pridelano hrano, se lahko na prvi pogled zdimo malo čudni in preveč panični, a dejstva so dejstva in konec koncev kar damo vase, se kaže navzven. Zakaj je na svetu toliko degenerativnih bolezni in zakaj slišimo vedno več zgodb o »čudežnih ozdravljenjih« s tehniko sočenja naravnih sadnih in zelenjavnih sokov? Ker vse kar naše telo želi, je le očistiti se vse nesnage in biti zdravo. Na vašem mestu bi se z vašim najstnikom prerekala glede tega ali bo užival beli sladkor, belo moko, sladkane gazirane pijače in predelano hrano, ki si ne zasluži naziva hrana.

http://www.ekologicen.si/article/724/5_nasvetov_kako_re%C4%8Di_belemu_sladkorju_NE!

 

Raje bi pričela raziskovati kaj vse zares dajejo v našo hrano, saj je prehrambena industrija lepo priredila pravila in zakone sebi v prid, saj jim ni potrebno označiti vseh sestavin, ki so jih uporabili pri PREdelavi, le tiste, ki so bile uporabljene, ko so živilo vzgajali. Pri tem pa je velika razilka v končnem izddelku iz trgovine in rastlino vzgojeno na njivi.

http://www.ekologicen.si/article/715/Morilsko_dober_mini_koren%C4%8Dek


Kje se skrivajo beljakovine v rastlinah?

Kje dobiti beljakovine je največkrat prvo vprašanje, ki si ga zastavi vegetarijanec. Alternativ je ogromno in samo za podatek, da so živalske beljakovine veliko težje prebavljive kot rastlinske ter da meso izredno zakisa naše telo, nam da misliti da bi poiskali čimveč nadomestnih živil, da bi zmanjšali uživanje mesa. Slabokrvnost je pogosto pojav pri vegetarijancih. Vendar so to slabi zgledi, ki pa jih žal vse prevečkrat nasprotniki vegetarijanstva radi dajejo za primer. Ne glede na to ali si vegetarijanec, vegan ali vsejedec, še vedno moraš prevzeti odgovornost za svojo zdravo prehrano. In tega pač ne naredijo vsi.

http://www.ekologicen.si/article/454/Beljakovinska_podhranjenost_in_presnova_beljakovin

 

Kateri so rastlinski viri železa:

http://www.ekologicen.si/article/682/Rastlinski_viri_%C5%BEeleza


Kako koristna je konoplja:

http://www.ekologicen.si/article/439/%C4%8Cude%C5%BEna%20konoplja%20in%20njena%20uporaba/


Najboljša in najbolj zdrava  hrana, nima etiket in deklaracij:

http://www.ekologicen.si/article/433/Naravna_hrana_nima_etiket_in_deklaracij

 

Torej naj za konec poudarim, da se mi zdi veliko bolj pomembno, da si postavimo še kakšno drugo vprašanje glede naše prehrane, preden se spravimo na klišejske obtožbe glede pomanjkanja proteinov pri vegetarijanski prehrani. Kajti če se ozrete okoli sebe, je smrti zaradi pomanjkanja beljakovin veliko manj (če sploh kakšna), kot bolezni in smrti zaradi rakavih obolenj, diabetesa, srčnožilnih obolenj, kapi, pomanjkanja vadbe in še bi lahko naštevala.

 

Sedaj pa priporočam, da si s svojim sinom ali hčerko odrežete kos domačega polnozrnatega pirinega kruha, pest oreškov in suhega sadja, pojeste kakšno banano ter uživate v družinskem krogu. Imejte se radi, kajti brez proteinov še gre, brez ljubezni pa nikakor! ;)

Objavljeno: 20.01.2013 20:23 Avtor: bea

riba smrdi pri glavi.

 

Kupila sem dežnik pa mi je ob drugi uporabi zlomljena palčka obvisela nad glavo, ko sem ga odprla. Kupila sem si super poletno rumeno majčko pa se mi je takoj, ko sem jo oblekla na spodnjem robu odparalo nekaj  sukanca. Na svoje novo kolo sem si namontirala košarico, ki sem jo vedno hotela pa se mi je ob prvem robniku zlomila in klavrno pristala v visečem položaju iz moje balance.

 

Zakaj? Kako?

 

Se tudi ti sprašuješ kako je lahko v 21. Stoletju naša napredna civilizacija z vso oh-in-sploh-tehnologijo v bistvu tako cenena? Jaz se.


Že kar nekaj časa opazujem svoje potrošniške navade in kakšen je rok trajanja kupljenih stvari. Če že pri hrani ne šparam in si brezpogojno privoščim raje eko paradižnik in fairtrade kavo, priznam da sem pri ostalih stvareh včasih preveč površna in naivna. Čeprav se velikokrat izkaže, da so velike znamke svoj izdelek dobile v popolnoma isti tovarni ali delavnici, kot tisti trgovec na vogalu v katerega butik zaide občutno manj ljudi. Znamka žal NI enako kakovost. Vsaj ne več.

 

In kaj kupujemo? Ceneno kramo, ki je namenoma narejena tako, da jo moramo redno obnavljati, prenavljati ali celo nadomestiti z novo ceneno kramo. Super, to pa je trajnost na kvadrat. Kapitalizem, ki hrani samega sebe, oglodane kupce pa pusti na koncu stradati s strganimi oblekami nekje na pločniku, ker so ves svoj težko prigarani denar porabili za ceneno kramo in sedaj nimajo za kruh. Ampak ta lačna in pohlepna usta kapitalizma počasi dobivajo tako ogaben zadah, da se ljudje obračajo stran in iščejo nove možnosti in nove priložnosti kako preživeti. Zanimivo bo videti kdo bo na koncu lačen in izstradan omagal.


Če bi se zavedali, kakšno moč imajo naši nakupi, bi jo marsikdo izkoristil. Pravzaprav bi jo vsi morali izkoriščati, da bi tako povedali česa si želimo in česa ne. Tako pa nam zamolčijo vse kar je pomembno in povedo tisto, kar je pomembno zanje, to pa je zgolj in samo dobiček. Me zanima kako se prileže šopska solata iz bankovcev, začinjena z grenkim priokusom prevare? Meni osebno bi šla kar malo težko po grlu. Vendar pa vsi vemo, da je lastnost psihopata to, da je izgubil občutek za humanost in zmožnost čutenja in empatije tako, da se z njim niti ne morem primerjati.

 

Toplo priporočam ogled dokumentarnega filma I am Fishead, ki nam pomaga razumeti kako razmišljajo ter delujejo egoistični korporativni psihopati. Brez, da bi kogarkoli hotela užaliti, to je znanstvena diagnoza določenega tipa ljudi, ki enostavno ne znajo drugače funkcionirati. In če riba ne pride k repu, naj rep pride do ribe. Mogoče bomo potem bolj razumeli kako se svet vrti in kaj lahko naredimo, da ga bomo začeli obračati v drugo smer. Tisto, kjer ti bo mojster v garancijo vključil popravilo dežnika, ker bo to naredil z veseljem in ko ti bo šivilja zašila poletno oblekico, ki jo boš lahko nosila še leta ter ko te bo prodajalec poklical in te vprašal, kako je kaj tvoje kolo in če uživaš v vožnji z njim.

 

Imamo moč, nekateri se samo bojijo da bi jo zares začeli uporabljati pa nam tega ne povedo.

 

I am Fishead -za ogled  klikni TUKAJ

Objavljeno: 08.06.2012 18:37 Avtor: bea

prosta volja.


Včasih se igram malo psihologa in sociologa pa me izredno fascinira kaj ljudi spodbudi k premikanju, bodisi znotraj svojih glav, bodisi fizično. Na splošno se mi zdi, da je večina ljudi dokaj apatična oz. ravnodušna do večjih odstopanj v njihovih življenjih, seveda najraje in najbolj udobno se počutimo v varnih in utečenih poteh našega vsakdana, spremembam na splošno človek ni naklonjen. Vedno pravim, »Vsak ima svoj fleš« in tako seveda obstajajo tudi takšni, ki jim edino neprestano premikanje in akcija poženeta kri po žilah. Nekateri se premikajo zaradi sebe, nekateri pa zaradi ostalih. Ključna stvar je, kaj je vzvod za premik.
Tako sem na nedavnem srečanju prostovoljcev neke nevladne  okoljske organizacije poslušala kakšni so razlogi za udeležbo in pristop k prostovoljnem delu. Vprašanje se je nanašalo na splošno članstvo pri tej organizaciji in ne na določen projekt. Na podlagi nekaj odgovorov sem dobila trenutni uvid, kako smo ljudje sebični. In res mo. Ker je naravno biti sebičen. Za preživetje. A ker se nam v vsem tem izobilju ni potrebno boriti za življenje ali smrt, saj ponavadi prostovoljci niso prebivalci najrevnejšega sloja ampak tisti drugi, ki se jim dejansko ni potrebno boriti, smo našli sicer zelo plemenit način, da svoje izobilje upravičimo in se na nek način počutimo koristne. Po domače povedano hranimo si ego. Ne razumi me narobe, povsem podpiram prostovoljno delo, a prepričana sem da je velik procent ljudi takšnih, ki se niti podzavestno ne zavedajo, da so prostovoljci, ker njim samim to daje občutek zadovoljstva s samim sabo, to da naredijo dobro delo tudi nekomu drugemu in mu s tem pomagajo in morda izboljšajo življenje, je stranski proizvod tega vzorca obnašanja. Skoraj prepričana sem, da je popolni altruizem evolucijsko nenaraven. Gledano iz čisto živalskega gledišča. Kdaj bo mačka pustila kos mesa drugemu mačku, preprosto zato, ker ga ima rada kot sobitje? Nikoli. Dobro pa predpostavimo, da človeka kot visoko razvito bitje ne moremo enačiti z živaljo in dopustimo, da je kot tako sposoben empatije. A vendar, ali ni neodgovorno do njega samega, če svoj obrok prepusti sočloveku in na koncu umre od lakote? Kje je tukaj samospoštovanje? Ali ne pravijo, da moraš imeti najprej rad sebe, šele nato si sposoben imeti res rad drugega.
Vse zgoraj napisane besede so seveda malo prenapihnjene, ampak tako sem jih nastavila, da bi poudarila svoja razmišljanja, bralca pa naprošam, da jih vzame »z rezervo« saj vem, da je za nekatere to občutljiva tema in naša egotrip narava kaj hitro poskoči ob kresanju idej in nazorov. Prostovoljstvo je odlična stvar in vredna vsega spoštovanja ter podpore, a v končni fazi se tudi v svetu prostovoljstva krešejo iskre. Ozadja so nemalokrat nič kaj rožnata. Seveda se to zgodi najpogosteje, ko stopi v igro denar. Ljudje smo kot lutke, ki reagirajo na magično besedo denar. To je močna stvar. Nekoč sem prebrala študijo, ki je sicer raziskovala vzorce obnašanja in razmišljanja pod vplivom različnih metod nagrajevanja. Sem lahko uvrstimo tudi prostovoljstvo. Videli boste kaj mislim.
Dvema skupinama ljudi so zadali enako nalogo. Eni skupini so obljubili visoko denarno nagrado, drugi ne. Prva skupina je bila torej motivirana z denarjem, druga skupina s svojo ideološko usmerjenostjo. Končni rezultat je bil, da je druga skupina predstavila boljše rezultate, ker jih je gnala ideja v glavi, druga skupina pa je zaradi pritiska končne nagrade, ki so si jo vsi neizmerno želeli, na koncu pogorela v efektivnosti.  Ok, torej smo dobili dokaz, da nismo zgolj živali, ki delujejo po principu korenčka na palčki, ampak da smo zaradi svojih kognitivnih sposobnosti drugačni. S tem pa posledično dobimo odgovornost, bodisi osebno, družbeno ali okoljsko.
Tvoja volja je prosta in od tebe je odvisno kam jo boš usmeril/a, da bo tudi odgovorna.

Objavljeno: 01.02.2012 21:40 Avtor: bea

tip-o-manija


Obstajajo 4 vrste ljudi. Tisti, ki imajo svoj mnenje ter se trudijo tudi vse okoli sebe prepričati vanj. Tisti, ki imajo svoje mnenje, ter hkrati spoštujejo mnenja drugih. Tisti, ki nimajo svojega mnenja. Ter tisti, ki mislijo, da ga imajo pa ga v resnici le povzemajo po ljudeh, ki so v tistem trenutku okoli njih in ga spreminjajo situaciji primerno.  Kateri izmed teh štirih tipov ljudi, so slabi ljudje in kateri so dobri. Nobeden izmed njih ni slab in ne dober, vendar sem prepričana, da niso vsi enako priljubljeni.  
Kdo so ti, ki bi radi da cel svet razmišlja tako kot oni?  Mnogokrat so to ljudje, ki lahko dosežejo na profesionalnem področju visoka mesta in so izredno sposobni, a med ljudmi niso ravno priljubljeni. Radi so v središču pozornosti, ker jim velikokrat v resnici primanjkuje samozavesti in si z energijo svojih poslušalcev polnijo svoj nesigurni ego. Ni nujno, da so vedno verbalno nasilni, a ko se počutijo ogrožene in to je, ko jim nekdo nasprotuje s svojim mnenjem, lahko postanejo neprijetni. Kljub temu, da imajo trdno prepričanje o nečem, niso sigurni vase in potrebujejo odobravanje okolice, da jim posredno potrdi, da so sami vredni. Velikokrat imajo izredno razvite verbalne sposobnosti in so stvari zmožni zelo dobro argumentirati in tako spodbiti in »uničiti« nasprotnika. To jim daje določeno zadovoljstvo. Dejansko niti ne gre za samo temo o kateri se debatira, ampak za odnose med prisotnimi. Prepričevalci  morajo imeti zadnjo besedo in začutiti, da se jim je sogovornik podredil, posebno če je prisotna še publika. Najbolj vroča debata se ironično lahko razvije med dvema človekoma istega tipa, saj skušata drug drugega prepričati v svoj prav.
Druga skupina ljudi so lahko tisti tihi opazovalci ali pa celo čisto suvereni sogovorniki s svojim trdnim mnenjem, s katerimi je vedno mogoče vzpostaviti civiliziran in normalen pogovor ali debato.  Njihov ego se zaveda dejstva, da obstaja nešteto resnic in da sploh ni važno, kako kdo razmišlja, sploh pa kako razmišlja nekdo drug. Tak človek verjame vase,  ter se ne zanaša prekomerno na mnenja drugih, vendar pa se zaveda, da je lahko drugo mnenje njegovo ogledalo in ga zato spoštuje in vzame v zakup pri samoanalizi. Z njim se lahko zapleteš v konflikt oziroma razhajanje mnenj, vendar pa bo na koncu znal obrniti pogovor tako, da bosta obe strani zadovoljni in še vedno istega mnenja kot na začetku, povečal se jima bo le spektrum dojemanja. To je seveda, če sta oba sogovornika istega tipa. Takšni ljudje so ponavadi dokaj samozavestni, saj morajo prenesti dejstvo, da komu kdaj niso všeč. To pa je težko sprejeti, če še sam o sebi ne misliš ravno najbolje.
Ljudje, ki nimajo svojega mnenja so najpogosteje senca mainstreama in z njimi težko vzpostavimo kakršnokoli debato. Ponavadi se pogovarjajo o vsakdanjih rečeh pogosto pa govorijo o svetu na način, da povzemajo kaj pravijo drugi o tem in onem. Lahko so celo splošno razgledani, a le na način opazovalca in se ne postavijo v vlogo akterja, kjer bi se za neko stvar upali postaviti in izpostaviti. Tudi taki ljudje pogosto nimajo visoke samopodobe in če hočeš izluščiti kdo pravzaprav so, pod njihovimi besedami pogosto najdeš le medlo senco prestrašenega otroka.
In nenazadnje je tu še tip ljudi, ki svoje mnenje stalno prilagaja situaciji v kateri se nahaja in ljudem s katerimi se druži. Tak tip ljudi se s svojim načinom skuša predstaviti kot nekdo, ki je priljubljen, ki se želi izogniti konfliktu ker se ne zna ali pa noče soočati z ljudmi na štiri oči ali pa si želi odobravanje okolice. Vzroki za tako obnašanje lahko ležijo marsikje, vsekakor pa gre spet za nizko samopodobo in potrebo po odobravanju in priznavanju. Ampak ironično pri vsem tem je, da so takšni ljudje priljubljeni le pri dveh skupinah ljudi, pri prepričevalcih, ker jih le ti takoj prepričajo v svoj prav, ali pa pri enakih sebi, vendar pa je tukaj težava, da odnos med dvema človekoma, ki si vedno dajeta prav in spreminjata mnenje iz minute v minuto, ni ravno iskren, prej bi ga označili za psihotičnega.  Težko je namreč funkcionirati s človekom, ki sprva izrazi neko mnenje, a ga takoj po tem, ko sogovornik izrazi svojega ali pride do konflikta, spremeni na način, da ga prilagodi njemu. Ali ni takega človeka za vzeti z rezervo in se ne zanašati na njegovo podporo in osebno mnenje ter kredibilnost. Ali lahko takšnega človeka spoštujemo? Sčasoma, ko prepoznamo ta vzorec je izguba spoštovanja le še vprašanje časa. Zavestno ali nezavestno.
Torej ugotovili smo že, da smo zelo različni med seboj. Kaj pa kompatibilnost in ujemanje med tipi ljudi. Ali je možno, da v tem leži vsa skrivnost ujemanja ali neujemanja med partnerji  bodisi poslovnimi, zakonskimi, prijatelji? Če bi vsi imeli v zavesti kako smo si različni in da svet vsak dojema na svoj način, ali bi bila to mogoče rešitev za naše odnose? Ali bi se še vedno ujemali le z določenim tipom ljudi? Prepričevalci s prilagodljivci in brezmnenjci, diplomati z diplomati in tako naprej. Hkrati pa se vprašam od kod izvira naš način razmišljanja? Je vse res posledica tega, kako se počutimo v svoji koži?  Nas morda družba nauči, kako se moramo boriti za svoj prav ter kdor s trdnimi argumenti in dokazi ne dokaže da ima prav, njegovo stališče ni vredno ničesar? Je to morda le odsev, da je naša družba samo prepolna zlomljenih egov in ljudi z nizko samopodobo, ki s takšnim ali drugačnim nasiljem zavzemajo visoke položaje, ker jim družba to dopušča saj funkcionira na ta način. A vendar je tistim, ki imajo svoje mnenje in so prepričani vanj, a ga vendar ne trobijo naokoli na vsakem vogalu, mogoče vseeno. Saj vedo kdo so in kam gredo. In jim to, da je nekdo tam zgoraj, ki jih skuša prepričati v svoj prav, ne pomeni popolnoma ničesar, mogoče jih celo zabava, ko opazujejo jalov boj »junaka« z mlini na veter na svojem ubogem kljusetu. In kateri ima bolj prav? Ali ni vseeno?
Gandhi je rekel, da naj bomo sami sprememba. Zakaj bi hotel v nekaj prepričati še celo hordo ostalih, če ti bodo na koncu vsi sledili, ko te bodo videli, kako brezpogojno slediš svojemu cilju, ne obračajoč se na mnenja tistih okoli sebe. Tisti brez mnenja bodo tako ali tako govorili o tebi in o tvoji ideji, prilagodljivci se bodo tako ali tako prilagodili tvojemu mnenju in ga prevzeli, čeprav bo tebi vseeno za njihovo oboževanje in oponašanje, prepričevalci pa bodo morda potihem začeli občudovati vso pozornost, ki se bo usmerjala k tebi ne da bi ti sam enkrat to hotel in bodo začeli ljudi prepričevati, da je edina prava stvar ta, ki jo počneš ti in na koncu bodo še sami sebe prepričali, da so si jo izmislili oni. In svet bo spet tekel v svojem ritmu in vsi bomo še vedno isti. Ali pač ne? Ne vem, kaj misliš ti? Ustvari si svoje mnenje.

Objavljeno: 11.01.2012 23:02 Avtor: bea

še je čas, da izvem.


Se ti kdaj zgodi, da si v prostoru polnem ljudi, ki so zapleteni v nek pogovor medtem pa tebi misli odplavajo nekam drugam in ne zavedajoč se kdaj, popolnoma izklopiš slušne receptorje in ko se vrneš nazaj v »realnost« dejansko nimaš pojma o čem je tekel pogovor. Če poseduješ račun na kakšnem izmed spletnih družabnih omrežij, ravno tako sigurno ne klikneš vsake povezave, ki jo objavijo tvoji prijatelji in ne prebereš vsakega prispevka. Če slučajno gledaš televizijo verjetno tudi ne pogledaš vsake informativne oddaje, vsakega filma in posebno ne vsakega reklamnega obvestila.
Ljudje kljub svojemu neomejenemu potencialu, vedno delamo selekcijo. Je čisto naravno dejanje, saj gre na nek način za zaščito samega sebe, da bi nam ob poplavi informacij okoli nas ne eksplodirala glava, če karikiram prizor. Selekcija pa je vedno bolj in bolj intenzivna in na določeni točki se človek lahko počuti pod stresom že zaradi tega, ker mu samo razmišljanje o tem kaj je pomembno in vredno njegove pozornosti in kaj ne, lahko postane preveč obremenjujoče. Tisti, ki nam je radovednost prirojena smo tako včasih še bolj na udaru, saj se nam zdi, da je vse tako zanimivo in si želimo slišati, prebrati in pogovarjati o skoraj vsem. Tukaj pa se zatakne. Dan ima namreč 24 ur. Ena ura ima »le« 60 minut. Teden pa traja od ponedeljka do nedelje. Ko opravimo vse »nujne« obveznosti kot so 40 urni tedenski delovnik, prehranjevanje, spanje in ukvarjanje s športom ter preživljanje časa z družino in prijatelji, nam ostane kaj malo časa za preudarno in sistematsko prebiranje vseh zanimivih stvari. Posebno odkar imamo na voljo ta čudoviti svet interneta, se mi zdi da smo postali kar izgubljeni od preveč svobode in informacij. Ko tako spremljam aktivnosti mojih spletnih prijateljev na družabnem omrežju se mi včasih zazdi, koliko stvari zamujam saj ne utegnem pregledati vsega in šele v zadnjem času sem se nekako pomirila sama s seboj, da mi ni potrebno. Da je v življenju pomembna lahko tudi samo ena samcata stvar, ki ti lahko pomeni vse na svetu. Da ničesar ne zamudiš, če ne veš, da so na drugem koncu sveta izumili nov način gradnje hiš in da se boš še vedno znal/a ozdraviti prehlada tudi, če ne poznaš vseh čudežnih zdravilnih rastlin, ki rasejo vse od Južne Amerike pa do Andov. Ni ti potrebno znati 5 svetovnih jezikov, če ne maraš preveč potovati in za reševanje računalniških problemov lahko pokličeš prijatelja in se ti ni potrebno naučiti informacijskih tehnologij od A do Ž v enem tednu.
Ne razumi me narobe, še vedno mislim da je v znanju moč, a močan je tudi tisti, ki je zmožen usmeriti svoj fokus v le en določen cilj, ki ga osrečuje ali je do njega strasten in z vso močjo ter pomočjo vesolja, bo ta cilj tudi uresničil. Velikokrat sem že pisala o ravnotežju ter usmerjenosti in notranji umirjenosti, najbolj pa človek začuti o čem sem govorila takrat, ko si sam pri sebi dovoli, da česa ne ve, da kaj izpusti in da je za učenje kitare čas še, ko se bo nekoč upokojil. Mnogo ljudi bi rado doseglo vse svoje dosežke v najbolj aktivnem obdobju svojega življenja. Vsaj tako smo ga poimenovali v naši družbi. Ko delamo statistike prebivalcev se kategorije delijo na mlade prebivalce, aktivne prebivalce in starejše. Kot da bi bila starejša populacija manjvredna in za odpis. Zdi se mi, da smo brez pomišljanja dopustili, da se tak način marginaliziranja družbenih skupin vsadi v naše glave. Osebno pa se ne strinjam z njim. Samo pomislite, kako vitalni so starejši prebivalci kakšne azijske države, kjer vsak dan ob sončnem vzhodu izvajajo določene fizične aktivnosti. Dobro, kdo bo rekel, da tai-chi ni del naše kulture in da je le modna muha. Naj misli tako, a ko bo pri svojih 70-ih s palčko prikrevsljal mimo mene, ki bom še pokončno hodila na sprehode okoli jezera polna vitalne energije, se bo mogoče zamislil od kje. Pa ne delam tai-chija. Tretje obdobje človekovega življenja vsekakor ni le čakanje na konec in igranje z vnuki. Če že tako poudarjamo, da je življenje sestavljeno iz trenutkov, bi morali uživati tudi trenutke tistega obdobja v starosti. Vedno več je programov za vključevanje starejšega prebivalstva v družbo in mislim, da imajo možnosti, da se njihovo življenje spremeni v en sam praznik, ki ga lahko praznujejo do konca svojih dni. Če se nismo imeli časa naučiti kuhati ali govoriti francosko ali obiskati sorodnikov v Kanadi, ko smo bili stari 40, je ta čas zdaj pri 70-ih. Zakaj pa ne? Kdo pravi, da moramo vedeti vse kar se da, ravno v tem trenutku pri svojih 30-ih, ker kasneje tako ali tako ne bo imelo več pomena. Torej, učite se kar čutite, da je vaše, razmišljajte o tistem, kar čutite, da vam pospeši srčni utrip, počnite tisto, kar vas napolni z življenjsko energijo in pustite ostale stvari za takrat, ko bo prišel njihov čas. Predvsem pa ne pozabite kdo ste vi in kdo so ostali in pomnite, da vaša zgodba ni ista kot njihova in da morate slediti samo svojemu srcu.

Objavljeno: 06.01.2012 19:22 Avtor: bea

bodi otrok.


Si kdaj opazoval/a majhnega otroka kako reagira na svojo okolico in ali si pomislil/a kakšen mora biti v resnici njegov svet. Kako preprost in neobremenjen in svoboden. Koliko potenciala ima v sebi. In kaj pomeni zanj vzgoja in vpliv okolice. Pravijo, da majhni otroci lahko brez omejitev prehajajo iz enega v drug svet. Kaj natančno to pomeni si verjetno težko predstavljamo, saj so naša okorna življenja tekom let izgubila to svobodo, to prožnost, ki bi nam omogočala razumevanje in prehajanje v svetove drugih. Vsak od nas je z vzgojo in izkušnjami pridobil meje svojega sveta, ki nam sedaj velikokrat onemogočajo svobodno komunikacijo med nami. Otrok pa v svoji nedolžnosti še vedno lahko svobodno prehaja in čuti vsakega izmed nas. Še vedno ima to sposobnost, ki jo je veliko ljudi izgubilo. Ne pravijo zaman, da se lahko tudi odrasli veliko naučimo od otrok. Sicer v tem svetu prevečkrat mislimo, da smo starejši pametnejši in bolj izkušeni, a vse je relativno. Izkušnje, ki jih doživljajo otroci in so bile nekoč tudi del nas, smo že pozabili in vprašanje, če se jih bomo sploh lahko kdaj še spomnili. Medtem, ko pišem ta blog lahko samo slutim, kako nepojmljivo svoboden je otroški svet, preden ga uokvirimo s pravili in omejitvami tega našega sveta. Zato sem vedno havležna, ko lahko preživim nekaj časa v družbi malih otrok, kajti vedno so izreden navdih. Ob njih se človek lahko počuti sproščenega in igrivega ali pa mu ravno zaradi njihove svobode predstavlja to druženje neko nesigurnost, saj čuti da so na nek način sposobni nečesa mnogo večjega kot mi. Ob njih si vendar človek lahko dopusti, da je karkoli. Z otroki ni omejitev. Posebno, če nismo njihovi starši, ki naj bi predstavljali nek steber na katerega se lahko naslonijo. Obstaja seveda mnogo vrst vzgoj in ne bom se spuščala na to področje, kajti mnenja so različna, strinjam pa se, da je potrebno kljub vsemu otroku podati neko oporo oziroma smernice, da se bo znašel v svetu pravil in omejitev v katerega je bil rojen. S tem ne mislim, da mora živeti po teh pravilih in omejitvah..ravno nasprotno. Potrebno je, da ve da obstajajo, da jih razume, medtem ko živi življenje, ki mu omogoča svobodno izbiro in neomejen razvoj vsega potenciala, ki mu je bil dan ob rojstvu. Otroci niso nebogljena bitja, ki ne znajo govoriti in si zavezati čevljev. Otroci so samo pomanjšana verzija ljudi, ki so prišli na svet da nas naučijo nečesa in mi njih. Da nas spomnijo, kako nedolžno se je vse skupaj začelo in kako neomejeni smo lahko, če le to hočemo in si upamo. Otroci so naši opomnik na praspomin, ki smo ga prejeli vsi, čisto vsak izmed nas. Treba jih je spoštovati in jim prisluhniti s srcem. Kajti kljub temu, da ne znajo govoriti in tvoriti nam smiselnih stavkov, čutijo mnogo bolj intenzivno od nas in  so njihove reakcije včasih mnogo bolj smiselne kot naše, ki so naučene.
Ljudje, ki se ne znajdejo v otroškem svetu in jim ni prijetno med njimi, imajo po vsej verjetnosti mnogo bolj "resne" in "pomembne" opravke, vsaj tako se jim zdi. Resnost se v današnji družbi kaže kot nekaj čemur vendar ne gre oporekati in kar moramo vzeti kot znak kredibilnosti in pomembnosti. Pa je to res? Kakšen smisel ima vendar življenje brez smeha in radosti?! Ali je resnobnost in sivost življenja tisto, kar si vsak izmed nas predstavlja kot najvišji cilj v življenju? Se mi zdi, da si le redkokdaj vizualiziramo svoje idealno življenje brez nasmeha na ustih nas in naših bližnjih. Čemu torej tako čislamo resnobnost. Tudi med politiki vedno več glasov prejme tista oseba, ki se v javnosti kaže z nasmehom in iskrico v očeh, a kaj ko se tolikokrat zgodi, da ubijamo ta lesk. Sami v sebi ga zatiramo, da se po mnogih letih ne upamo usesti na mali stolček zraven enoletnika in se spustiti v pogovor z njim, saj ne vemo kaj bi rekli. Vsa ta sivina nam je prekrila mavrico, ki smo jo nekoč nosili v srcu in sedaj se znamo pogovarjati samo še o službi, vsakoodnevnih opravilih in rutinskih opravkih, ki jih počnemo teden za tednom, mesec za mesecem, leto za letom dokler nas ne povozi čas.
Otroci so naše največje bogastvo. Otrok ni bitje, ki ga rodi mama in postane s tem del družine, ki si ga lastijo starši in nad njim vzamejo vso pravic početi z njim karkoli se jim zdi. Otrok je ravno tako bitje kot jaz in ti, ki ga je treba spoštovati in sprejemati kot celostnega človeka, ki mu nič ne manjka in ni hendikepiran ne prikrajšan za nič. Kvečjemu ga lahko za karkoli prikrajšamo mi s svojo omejenostjo. In ravno tako kot ga lahko mi naučimo zaporedja abecede, nas on lahko nauči nedolžnosti in svobode na katero smo pozabili. Verjemite otrokom, oni dobro vedo o čem govorijo! 
Objavljeno: 15.12.2011 14:23 Avtor: bea

ali se slišimo.



Kako bi reagiral/a, če bi ti rekla, da sem vprašala svoje angele vodnike, kaj je moje poslanstvo na Zemlji? Verjetno malo čudno, skeptično in zgražajoče..ali pa čisto brez da bi premaknil/a oči. In kakšna bi bila razlika, če bi v pogovoru rekla, da sem končno ugotovila, kaj je moje poslanstvo na Zemlji? Veliko bolj konvencionalen pristop in besednjak kajne? Se takoj počutimo bolj doma, bolj varne. Ampak kar hočem povedati oz. na kar namigujem je dejstvo, da sploh ni važno s kakšnimi besedami opisujemo nekaj, bistvo je kaj povemo. In če bi se nekdo mogoče obesil na prve besede, bi čisto lahko preslišal tako pomembno sporočilo...da sem ugotovila kaj je moje poslanstvo na tem planetu. In kaj drugega tuhtamo celo življenje kot to, kje nam je mesto na tej zemlji in kaj je naš namen. Ali ni kar malo škoda, da se lahko tako hitro ujamemo v neke miselne okvirje, ki nam preprečujejo slišati bistvo. Toliko hrupa okoli nečesa tako esencialnega. Torej, če razmišljam v tem okvirju, da je "pomembno" kakšne besede uporabim, da bom slišana in da boš ti nagovorjen/a, lahko popolnoma razumem, čemu je med nami toliko sporov, nerazčiščenih stvari in zamer. Enostavno, ker se ne znamo poslušati med seboj. Omejeni smo s svojo "abecedo", ki nam preprečuje, da bi komunicirali z nekom drugim, ki ima drugačno. Pa lahko govorita o povsem isti stvari. Včasih se postavim v položaj opazovalca med svojima prijateljema, ki imata ta problem. Na nek način ju je zabavno gledati, kako govorita isto stvar pa eden drugega popolnoma narobe interpretirata, ampak po drugi strani pa me boli, ker ne najdeta skupnega jezika, saj jima to preprečuje, da bi njun odnos popeljala na neko višjo raven. Mislim, da je zelo pomembno, da se zavedamo, da je naša resnica popolnoma drugačna od resnice nekoga drugega. Lahko imamo srečo in smo obkroženi z ljudmi, ki imajo na nosu ista rožnata očala, ki jim barvajo svet in uporabljajo iste besede za stvari, lahko pa naletimo in to se nam sigurno zgodi, na nekoga, ki govori nam popolnoma nerazumljiv jezik, čeprav sva oba rojena v isti državi ali celo vasi. Ko se zavedamo in razumemo, da je toliko resnic, kot je nas samih, smo šele sposobni odpreti svoja srca in potlačiti svoj ego, da prisluhnemo in resnično zaslišimo kaj ima oseba povedati. In s tem ne mislim, da to razumemo z našim logičnim razumom, ampak ko odpremo svoje srce, da začutimo kaj je pod besedami. Glede na to, da smo tako spretni v skrivanju svojih občutkov, saj nas je družba (družba, to smo mi) lepo zdresirala, da se občutkov ne kaže, je težko zares vedeti kaj človek govori. To pa lahko odkrijemo le, če ga tudi začutimo. Mnoge besede za opisovanje tega načina komunikacije niso na našem vsakdanjem besedilniku (besedilnik - besedni jedilnik op.a.). Nekateri temu pravimo energija, nekateri mogoče drugače...ampak konec koncev ni važno. Ni važno kaj govorim z besedami! Tega se moramo začeti bolj in bolj zavedati. Ko bomo to popolnoma ozavestili, bodo pogovori o vremenu zasijali morda v povsem novi luči. Mogoče bodo dejansko postali pomenljivi in jih boš z veseljem začel/a z nekim neznancem. Ker mu boš hotel/a povedati kako srečen/a si v sebi, boš govoril/a o soncu in nepremagljivi svetlobi, ki jo seva. In sogovornik bo navdušen poslušal tvoje besede, saj bo iz tebe same/ga sevalo sonce in svetloba.

Nedavno sem se pogovarjala z nekom o tem, kako bi nekoga, ki nikoli ni bil preveč navdušen nad branjem duhovnih knjig ali pogovorom o tem nagovoril in prišli smo do zaključka, da edino na način, da mu približaš besednjak, ki ga bo razumel. To mi je dalo misliti o tem, kako se ne razumemo med seboj samo zaradi nekih glasov, ki prihajajo iz naših ust. Koliko knjig je že bilo napisanih o govorici telesa, o čustveni inteligenci...kako pa se to kaže v naših/vaših dejanskih življenjih? Še naprej povečini klobasamo tja v tri dni, da se nam ne bi bilo potrebno soočati s pomenljivimi temami in debatami, saj mi smo vendar resni ljudje in ne blebetamo neumnosti in ne filozofiramo kar tja v en dan. Ne razumi me narobe, ne govorim o tem, da moramo vsi lebdeti nekje v zraku in biti poduhovljeni in ne izreči nobene brezvezne šale ali komentarja na vreme...ampak ali si res želimo, da bi bil to večji del našega vsakdana? Ali ne hrepenimo vsi po človeški toplini, nasmehu, ljubezni, iskrenosti..redvsem po slednjem? In kaj narediš zanjo? Odgovori si sam/a, ker edino ti veš. Jaz sem tu samo, da te na to spomnim. Postavljam ti vprašanja na katera namenoma včasih ne podam odgovora. Da bi se obrnil/a vase in si sam/a odgovorila. Mnogo je gurujev in učiteljev, ki od ljudi vlečejo energijo nase. In mnogokrat so ravno tisti najbolj oboževani. Zakaj? Jasno, zato ker smo ljudje lena bitja in takoj, ko nam nekdo ponudi, da bo "upravljal" z našo močjo, mu jo lepo tebi nič, meni nič predamo in se raje smilimo sami sebi, se pritožujemo ali pa igramo žrtev. Če pa kateri od nas zahteva, da sami malo pomigamo in delamo na sebi..to pa že ne more biti pravi "mesija", če mi daje neke naloge, ki jih moramo opravljati sam. Kdo drug pa te bo osrečil, če ne ti sam/a.

Danes sem vprašala svoj višji jaz, kaj je moja naloga na tej Zemlji. In dobila sem odgovor. Ker sem znala slišati. Koga pa ti poslušaš? In koga slišiš?
Objavljeno: 02.11.2011 22:09 Avtor: bea

mošžens. ki. ka.


Ali lahko zase rečeš, da si sprejel/a celega sebe? To pomeni, da si dovoliš imeti izraženo tako žensko kot tudi moško stran svoje biti. Nihče izmed nas ni samo moški in nihče samo ženska. Pa ne govorim o spolu, ampak o tistem višjem pomenu. Naš svet temelji na dualnosti. Dualnost nam omogoča razlikovati med belo in črno, md slabim in dobrim, med moškim in žensko. Ko govorim o moškem in ženski ne mislim na njega in njo, ampak o zemlji in nebu, o hladnosti in toplini o grobosti in nežnosti, o pasivnosti in življenjski energiji. Logično in povsem naravno je, da se v moških ponavadi izraža več moške energije in v ženski več ženske zato si ne bomo nikdar enaki. Ampak dobro se je zavedati, da v samem tebi, obstajata vedno obe strani in koliko jima pustiš da se izrazita pove o tebi koliko se zares sprejemaš kot celostno bitje. Kadar delaš stvari, ki od tebe zahtevajo razum, osredotočenost, koncentracijo in fizično moč iz tebe deluje moška energija. Ko pa daješ ljubezen, se dotikaš, poješ, plešeš, neguješ in si kreativen/a pa iz tebe seva ženska energija. Ampak obe sta v tebi.

Moški in ženske ne bomo nikoli enaki en drugemu, ker to sploh ne bi imelo smisla. Moški in ženske potrebujemo en drugega, ker se dopolnjujemo. Moški na primer potrebuje žensko toplino in svetlobo ter življenjsko energijo, medtem ko ženska potrebuje trdnost, hladnost in pasivno umirjenost. Tako se dopolnjujemo, čeprav se tega nočemo ali pa ne zmoremo zavedati. Kar je potrebno za harmoničen odnos je le to, da razumemo vse te aspekte lastnega jaza, ker potem razumemo tudi osebo drugega spola. Če pa v sebi nismo sprejeli svoje ženskosti in moškosti, se v vsakem odnosu še vedno "borimo", ker se nam zdi, da moramo nadvladati in "braniti" svoj spol. Dejansko pa je nadvlada in ego lastnost moške energije in če imamo s tem problem, morda pomeni, da nekje v sebi nismo sprejeli tega dela sebe. Podrejanje oz. prepustitev odločanja je ženska lastnost, ki pa v tem primeru ne pomeni nekaj slabega in je v tem kontekstu zgolj dejstvo.


Današanja družba je kot vemo patriarhalna, torej se v njej najbolj izražajo in cenijo moške lastnosti. Ženske skušajo svoj položaj pridobiti nazaj na popolnoma zgrešen način. Tako je vsaj moje umevanje situacije. Nedavno sem se pogovarjala z nekom, ki mi je rekel te modre besede: "V današnjem svetu se ženske trudijo biti enake moškemu, ampak na napačen način. Skušajo biti emancipirane, samozadostne in neodvisne. To je povsem zgrešeno, saj imajo ženske svoje naloge in moški svoje, v tem primeru pa se vsi vse preveč nagibamo na stran moške energije in tako enostavno ne bomo nikoli dosegli ravnovesja in harmonije."
Ženska naj bi v svoji vlogi predstavljala mati, boginjo in vir življenjske energije, medtem, ko morajo moški predstavljati in izražati fizično moč, pogum in odločnost. Vendar pa to ne pomeni, da ko se dva človeka združita v intimnosti, moški ne sme priti v stik s svojo žensko platjo in iz nje potegniti in izraziti topline do ženske in obratno, ko moški zapusti žensko, da ta ni sposobna skrbeti za dom in odločno nastopiti, če je to potrebno. Ni se nam potrebno vrniti nazaj v času, mislim pa da je potrebno spet poiskati svoj pravi jaz. In ga sprejeti. Kajti kako se bomo sploh kdaj razumeli med seboj, če še sami sebe ne razumemo in ne sprejemamo? Kako bomo lahko spregledali, kdaj iz nas govori naša moška stran, ko se bo oglasil naš ego in kako ga bomo prepoznali, ko bo govoril iz nekoga drugega ter mu takrat prišli naproti z žensko energijo, ki mu bo nežno prikimala in se navidezno podredila, da bo ego zadoščen, a harmonijo bo ustvarila ženska energija.
Začutiti žensko toplino in dotik je tako prijetno in začutiti neizmerno moč in strast, ki izvira iz moškega je tako mogočen občutek, zakaj bi hoteli to uničiti in spremeniti? Tako potem pride do zmedenih situacij, ko se v nekem odnosu ne ve kdo je kdo in kakšna je čigava vloga. In popolnoma normalno je, da je posledica tega konflikt, ko pa nihče več ne ve kdo je. Seveda nas postane strah, če se izgubimo. In če smo izgubili svojo ženskost ali svojo moškost je to še toliko večji razlog za paniko. Če sta obe osebi, ki soustvarjata odnos dovolj čustveno inteligentni in v stiku z vsemi svojimi aspekti, se mnogo lažje uskladijo tudi energije in če razumemo in sprejemamo sami sebe, potem ni razloga da ne bi bili sposobni sprejemati tudi ostalih. Dejstvo je seveda, da si ženske želijo nežnosti in da si moški želijo manj "drame", a če oba razumeta, da je to zgolj izražanje teh plasti v nas, tega ne vzameta kot napad iz druge strani, ampak kot izraz tega aspekta osebe in potem lažje reagirata, ker jima je jasno za kaj gre. Vsak pa mora biti sam do sebe dovolj iskren in pošten, da odgovorno uporablja in izraža te lastnosti, kakršnekoli so. Bodisi, da ženske čustveno ne izsiljujejo moških s svojo nebogljenostjo ali pa da moški ne robantijo naokoli s svojim egom in ponosom v nedogled. Odgovornost, da se spoznamo in sprejmemo v celoti je v nas. In samo v nas.

Objavljeno: 27.10.2011 22:05 Avtor: bea

vse je že v tebi.




Saj poznamo ta stavek, "Strah je naš največji sovražnik". In še kako res je. Včasih tako res, da se tega niti ne zavedamo. In ne govorim le o strahu pred pajki, pred višino ali o strahu pred javnim nastopanjem. Strah seže tudi mnogo globlje. Lahko postane ubijalec kreativnosti, življenjske energije, lahko te celo privede do raznih motenj v duševnem razvoju, tako močan je njegov vpliv. Strah se hrani sam s seboj, bolj nas je strah, večjo moč ima nad nami, našim delovanjem in našimi mislimi. To je enosmerna ulica. Ampak največja ironija je, da smo sami tisti, ki ga proizvajamo. Sami mu dajemo pomembnost in si gradimo slike v glavi. Sami se omejimo z njim. Tudi, ko mislimo da nas ustrahuje nekdo drug, mogoče s svojo pojavo, s svojimi besedami in grožnjami, smo dejansko mi tisti, ki sprejmemo njegovo igro in se ujamemo v začaran krog.

Večkrat sem že govorila o tem, da moramo biti sami sprememba, ki jo želimo videti v svetu, kako naj torej to storimo v tem primeru. Če želimo, da strah mine, da nad nami ne bi imel takega vpliva, se moramo enostavno nehati bati. Preprosto mu ne smemo verjeti in podleči njegovemu vplivu nad nami. Vem, rekel/a boš da ni tako preprosto, da si morda odvisen od nekoga in ko od nekoga nekaj potrebuješ, te je hkrati tudi strah, da bi ta oseba šla od tebe saj bi tako izgubil tisto, kar od nje potrebuješ. Lahko gre za osebo, za skupino ljudi, združenje, službo.. vse deluje po istem kopitu. Ruski avtor Vadim Zealand je v svoji knjigi Transurfing temu rekel nihala. To so ponavadi konglomerati, ki jim pripadamo in se hranijo z našo energijo. Brez naše pripadnosti, bi razpadli. Zato dejansko oni mnogo bolj potrebujejo nas, kot mi njih. In ker nas potrebujejo, nas hočejo na različne načine prikleniti nase. Mnogi to počnejo s subtilnim načinom ustrahovanja in sicer na način, da ti dajo občutek, da jih potrebuješ, ker brez njih ne boš mogel preživeti. In če narediš nekaj, kar jim ni po volji, ti lahko zagrozijo, da te bodo izobčili. Ko si kar naenkrat tudi ti prepričan v to da jih potrebuješ, saj brez njihovega odobravanja ne boš preživel, se vloge zamenjajo in počutiš se, da si od njih odvisen in da kljub temu, da včasih nečesa nočeš ali ni v skladu s tvojimi načeli, to vseeno narediš, saj se bojiš posledic, v kolikor tega ne bi naredil. Ta princip delovanja lahko apliciramo na različne nivoje človekovega življenja. Pojavlja se v družinah, raznih skupinah ljudi, na ravni države, globalne skupnosti.
Vsa nihala delujejo po istem načelu. In ravno zato je pomembno, da se zaveš tega, saj potem spregledaš kje vse se v tvojem življenju lahko znebiš občutka ujetosti, občutka strahu. To pomeni, da si lahko vzameš svojo svobodo. Pomeni, da se zavedaš, da si samozadosten in v resnici ne potrebuješ odobravanja neke skupine ljudi, da bi bil srečen ali bi imelo tvoje življenje smisel. To pa nujno ne pomeni tudi, da moraš zato izstopiti ven iz take skupine, lahko da te bodo zaradi tvoje drže, tvojega prepričanja v svoja dejanja še bolj spoštovali. Lahko da bodo nekateri ljudje znotraj skupine občudovali tvoj način, a pazi saj to lahko posledično prinese ljubosumje koga drugega, ki si v resnici želi imeti tak položaj ali ga že ima in mu po novem predstavljaš grožnjo.

Seveda pa je potrebno ločiti tudi med tem ali določeno nihalo resnično manipulira s teboj, ali pa počneš nekaj samo zavoljo tvojega ega. Ne moremo reči, da je vsako dejanje manipulacija, da vsakič ko ti nekdo nekaj prepove, s tem skuša nadvladati nad teboj. Ni vsak red in disciplina le orodje manipulacije. Tega se je pomembno zavedati, saj lahko hitro pride do tega, da pretiravaš in čim začutiš neko obliko represije ven udari tvoj ego, ki je prepričan v svoj prav in se hoče ubraniti domnnevne nadvlade, na koncu pa bolj škoduje tebi kot komurkoli drugemu. V situacijah, ko nisi popolnoma prepričan/a za kaj gre, je najbolje izvesti premišljeno dejanje in ne impulzivno skočiti. Zavedaj se, da je svet in ljudje okoli tebe mnogokrat drugačen, posebno ker se bojijo močnih ljudi. V nihalih se to pogosto izraža v obliki nezaupanja in grupiranja ter govorjenja za hrbtom. Tukaj je še posebno pomembno, da te take situacije ne potegnejo v negativne misli, dejanja ali karkoli drugega, s čimer bi situacijo le še poslabšal/a. To vse so orodja in načini, kako te nihalo drži v svojih krempljih. Če ugotoviš, da nisi sprejet/a ali obravnavan/a kot enakovreden/a član/ica in da znotraj skupine ne čutiš medsebojnega spoštovanja, potem se resno zamisli in premisli, ali je to tisto kar zares želiš in potrebuješ. Vse preveč smo obremenjeni s tem, kaj mislijo drugi o nas, ko pa vendar to ni tako pomembno kot to, da ohranjaš svoje samospoštovanje, integriteto in da lahko razmišljaš s svojo glavo. Nikoli ne pozabi nase, pomisli za kakšno ceno si pripravljen/a prodati svojo svobodo. Ali je nagrada in zadovoljstvo, ki ga dobiš znotraj tega konglomerata resnično vredno tiste cene, ki jo plačuješ z zatiranjem svojega jaza?
Pomisli, kakšni so tvoji medsebojni odnosi, odnosi znotraj poslovnega okolja, interesnih dejavnosti, društev, ki jim pripadaš, duhovnih skupin, države....
Povsod lahko najdemo vzorec, ki ga opisujem zgoraj. Biti del neke zrele skupine ali skupnosti pomeni, da kljub temu, da obstaja znotraj skupine neka hierarhija, vsak posameznik lahko svobodno izraža svojo voljo, kar ne pomeni da bo vedno prejel odobravanje, a že samo to da lahko izraziš sam/a sebe, je dovolj, da dobiš občutek, da si sprejet/a kot enakovreden/a član/ica neke skupnosti. Če čutiš, da si spoštovan/a boš tudi ti lahko spoštoval/a ostale. Zdi se mi, da je to ključna stvar in da smo v velikih primerih žal še daleč od takih oblik skupnosti.

Torej, naj te ne bo strah saj si edinstveno bitje, ki pripada enosti in znebi se občutka, da moraš nekomu pripadati, saj že pripadaš vsemu. Zavedaj se, da je potreba po pripadnosti zgolj odraz neke višje potrebe, tiste, ki smo jo že imeli izpopolnjeno pa smo jo sčasoma pretrgali in jo sedaj hočemo izpopolniti nazaj. Pripadnost vsemu se ne more nikoli primerjati z občutkom pripadnosti neki skupini ljudi. Ti si vse, in vse je v tebi.



 
Objavljeno: 23.10.2011 13:32 Avtor: bea

biti in se učiti.




Učiti se je edini možen način, kako rasti. Vendar skupaj z našo rastjo, velikokrat rase tudi naš ego. Narobe je, da o egu velikokrat govorimo kot o našem sovražniku, ki nas vodi po napačnih poteh in v napačne smeri. Ti si celota, ki te sestavljajo deli in del tebe je tudi tvoj ego. Sprejmi ga, to je edini način da se boš kdaj lahko sprejel in ljubil v vsej svoji božanskosti. Ko boš ljubil vsak del sebe. Tanka linija med imeti se rad in egotripom pa nas velikokrat zavede na pot, kjer mogoče sicer v dobri veri in brez zlonamernosti, uberemo pot ki jo vodi naš ego. Zato moramo biti pozorni in zavestni. Kajti nikoli nismo na koncu poti. Tudi tisti, ki je že doživel svoj AHA moment in morda posebno tisti, se mora stalno zavedati, da je še vedno človek, ki ima dušo in ego. Ker kaj pa je aha moment drugega, kot trenutek v katerem se kristalno jasno zaveš, da si le majhen del enosti in da te tvoj ego stalno ločuje od enosti, kateri dejansko pripadaš in s katero si zaradi njega izgubil stik. Ego se boji, da ne bi bil izjemni posameznik, ampak bi se izgubil v tej božanskosti, ki pa je tako nedoumljiva za logičen um, da se je boji. Tako kot se žival leta in leta zaprta v kletki boji svobode, če bi jo naenkrat hotel spustiti. Strah nas je spustiti svojo formo, da bi se zablinili v prostranost in tako se oklepamo svojega telesa kot naše forme na zemlji preko katere mislimo, da je edini način, da se lahko realiziramo. S svojo resnico hočemo dati pomen svojemu obstoju, kar pa je povsem nepotrebno, saj obstoja ni potrebno upravičevati. Ne vemo več kaj pomeni samo biti.
Spomni se, kolikokrat si zakrčen/a v svoji notranjosti zaradi kakšnega dogodka ali osebe v tvojem življenju in to samo zato, ker se upiraš da bi sprejel/a situacijo kakršna je. Ker situacijo najprej ovrednotiš in oceniš, nato pa glede na tvojo oceno reagiraš nanjo. Bodisi pozitivno ali negativno, a v vsakem primeru je ne spustiš skozi sebe. Če je nekaj zaželjenga si želiš, da ne bi minilo, če pa je nekaj nezaželjenega pa bi to rad spremenil. Krč. To je najbližji opis, ki sem ga našla in po mojem mnenju lepo opisuje notranje čustveno stanje. Zato je tako pomembno in osvobajajoče, če se zavemo moči diha. Saj kot ponavadi pravim, vse kar potrebujem vedeti, že imam v sebi, le spomniti se je potrebno. Če pomisliš kaj narediš, če te zagrabi krč v mišici, globoko začneš dihati in z dihanjem skušaš sprostiti bolečino. Zakaj ne bi s to preprosto in popolnoma naravno tehniko skušal/a izničiti tudi čustvenih krčev. Predstavljaj si, da je čustveni krč ravno tako bolečina, kot krč v mišici in če se boš popolnoma prepustil/a dihanju ga boš premagal/a. Predvsem pa se je vedno koristno opominjati, da vse prej ali slej mine. Kako osvobajajoče.
Današnjo misel sem začela z učenjem. Kdo pa so naši učitelji? Kaj je težje, biti učenec, ali biti učitelj? Ali smo dovolj pošten sami do sebe, da se zavedamo kdaj smo le učenci in kdaj smo lahko učitelji? Mislim, da je ravno tu situacija taka, da se kot učenci velikokrat prehitro počutimo kompetentne za biti učitelji. Zakaj? Zaradi ega. Biti učitelj sam sebi ni isto kot biti učitelj drugemu. Je veliko težje. Sam sebe naučiti ljubezni, sprejemanja in sočutja je presneto težka naloga. Zato potrebujemo učitelje, ki velikokrat v naših življenjih nezavedno prevzamejo to vlogo. Umetnost življenja je, da jih prepoznamo kot učitelje. Najboljši učitelji niso nujno prijatelji in družina in ljudje, ki jih imamo radi kot bi morda pričakovali. Najboljši učitelji so ljudje, ki ti nekaj naučijo o tebi brez, da bi to namerno hoteli. Tudi, če je izkušnja boleča, je važen njen končni učinek na tvoje življenje. Pri vsem tem je najbolj fascinantno to, da je čisto vseeno kdo ta oseba je. Če hočeš je najbolje reči, da je za ekstrakcijo čistega nauka, ki naj bi ga dobil iz neke izkušnje, potrebno objektivizirati situacijo in razosebiti človeka, ki ti je do te izkušnje pomagal. To ni nesramno in hladno, kot bi se morda lahko zdelo, gre le za to, da se razbremenimo čustvene komponentne, ki vedno brez dvoma obarva situacijo. Če razložim s primerom za jasnejšo sliko. Nekdo te zelo prizadane. Nauk te tvoje izkušnje je, da se moraš mogoče naučiti sprejeti odgovornost za svojo srečo. Če si sposoben videti situacijo objektivno boš sicer mogoče jezen na to osebo in je ne boš hotel videti nikoli več v življenju, a hkrati boš njegovo vlogo v tej situaciji sprejel s hvaležnostjo, da te je naučil odgovornosti. Ta oseba ima torej hkrati dve vlogi, nekdo ki si ga imel rad in ki te je izdal ter ga ne želiš videti in pa kot tvoj učitelj kateremu si neizmerno hvaležen. To je razlika med subjektivnim in objektivnim pogledom, ki je vedno možen, v vsaki situaciji, vprašanje je le, ali si ti tega sposoben/a ali ne. Torej, kako dober učitelj si sam sebi.
Biti učitellj nekomu drugemu pa je spet varljiva vloga. Ljudje prevelikokrat zavzamemo vlogo učitelja, ker se počutimo, da zaradi svojih izkušenj lahko nekomu svetujemo ali ga skušamo spremeniti. Vendar po mojem mnenju to ni pravi pristop in namen. Prehitro se nam lahko zgodi, da naš ego skoči na oblast saj uživa v vlogi moči. A iz lastnih opažanj je ta na površju zavzet položaj zgolj izraz notranjega nezadovoljstva in občutka lastne manjvrednosti in ne iskrena dobronamernost po delitvi izkušnje, ki bi nekomu drugemu lahko prišla prav in ga nekaj naučila. Govoriti nekomu kakšen je in kako naj se spremeni je zgolj projiciranje lastnih želja o tem, kakšna si ti želiš, da bi ta oseba bila in pomeni, da je ne sprejemaš v celoti karšna ta oseba je. Pomembno je, da se zavedamo te razlike. Bodi sprememba, kakršno želiš  videti v svetu pomeni, da se ti spremeniš glede na situacijo, da jo znaš sprejeti in ne spremeniti. Ker si kreator svojega in ne tujega življenja, lahko spremeniš svet samo na način, da na tisto kar ti mogoče ni všeč, spremeniš svoj pogled. Tukaj je tvoja moč za spreminanje sveta. Ironično je, da svet zunaj ostaja isti, lahko pa se spremeni tvoj pogled na svet, kar potem lahko ti vidiš kot, da se je spremenil svet. In če bi vsi intenzivno delali na tem, da bi bili predvsem učitelji sami sebi in ne drugim, ta svet ne bi trpel zaradi podivjanih egov. V končni fazi pa bodo tako ali tako najbolj na koncu trpeli tisti, ki se ne bodo zavedali, kje in kdaj jih je v oblast skušal prevzeti njihov ego, ker tisti, ki bodo svet sprejemali z brezpogojno ljubeznijo, bodo ljubili tudi tiste, ki jih bodo sicer hoteli spreminjati in jim bodo hvaležni za priložnost te izkušnje, kjer se bodo lahko učili, kako sprejeti nekoga s sočutjem. Čustveno izsiljevanje in projiciranje lastnih odsevov na druge se vedno bolj približuje koncu in ne bo več dolgo funkcioniralo, saj ne ponuja rasti. Bolj, ko se bomo tega zavedali, bolj se bo tudi izkazalo, da lastnih strahov ne moremo prenašati na druge, če se bodo tisti okoli nas temu uprli in ne bodo več igrali te igre in sprejemali teh vlog. Ker ne bodo imeli več nikogar na katerega bi se lahko obesili, se bodo morali zazreti v obratno smer in to je vase ter se realizirati prek sebe in ne prek drugih.

Bodi učitelj sebi, a zavedaj se da si prav tako v istem trenutku lahko učitelj nekomu drugemu pa tega niti ne veš. Bodi učitelj drugemu, a zavedaj se, da se iz tega lahko največ naučiš ravno ti.
Objavljeno: 15.10.2011 22:38 Avtor: bea

odgovor nositi.



Rada bi, da se preden bereš naprej, vprašaš kaj pričakuješ od tega bloga. Kakšna so tvoja pričakovanja? Ljudje imamo hočemo, nočemo v sebi vpet določen vrednostni sistem na podlagi katerega filtriramo svet in dogodke okoli nas. Ampak ali se zavedamo, da je ravno ta vrednostni sistem tisti filter, ki nam preprečuje, da bi svet enostavno sprejmali takšen kot je. Naš notranji vrednostni sistem zgradimo tekom let in izkušenj ter okolja v katerem odraščamo. Vse naše ocene in odzivi slonijo na tem vrednostnem sistemu in vsa naša pričakovanja imajo podlago na tej vrednostni lestvici. Vrednote so seveda pomembne v življenju saj nam dajejo smernice po katerih stopamo na našem potovanju, a vendar včasih trpimo zaradi tega, ker smo imeli določena pričakovanja, ki pa niso bila izpolnjena. Tukaj se skriva ključna točka naše svobode. Ko se zavemo zakaj smo razočarani in znamo za to tudi sprejeti odgovornost. Da, prav si prebral/a, ti moraš sprejeti odgovornost za to, da si razočaran/a. Kajti, kdo pa pravi da ima oseba, ki te je razočarala enak vrednostni sistem kot ti? To seveda ne pomeni, da nimaš pravice izraziti razočaranja in osebi povedati, da te je razočarala ali prizadela, ampak ali je odgovorno, da nekoga čustveno izsiljuješ, samo da bi bila tvoja pričakovanja izpolnjena? Tukaj je tvoja odgovornost, da se kot čustveno inteligentna oseba zaveš, da niso bila izpolnjena tvoja pričakovanja in ne pričakovanja nekoga drugega.

Na svetu, prepričana sem, da tudi okoli tebe je na stotine ljudi, ki se obnašajo vse preveč neodgovorno. Za svojo nesrečo krivijo ljudi okoli sebe in nikoli niso zadovoljni z ničemer, Od drugih stalno pričakujejo da jih bodo osrečili, čeprav je jasno kot beli dan, da se lahko osrečiš le sam. Dolgoročno seveda. Za kratek čas se imaš lahko lepo z nekom, a kaj se zgodi, če ostaneš sam, kdo ti bo takrat dvignil razpoloženje in te napolnil z energijo. Zakaj imajo ljudje, ki so zadovoljni sami s seboj okoli sebe vedno veliko ljudi? Ker ne glede na vso zunanjo lepoto, nas ljudi najbolj privlači notranja energija. In ironično kot se morda lahko zdi, kdor zna biti srečen sam s seboj, bo deloval kot magnet za druge, kdor pa je v svoji notranjosti nesrečen in išče srečo in zadovoljitev v drugih, bo mogoče na začetku privlačil ljudi iz čisto človeškega razloga, ker mu bodo hoteli pomagati, a bo na koncu ostal sam, ker se bodo ljudje naveličali njegove slabe energije, ker jih bo ta oseba morda izčrpala ali iz preprostega razloga, ker ne bodo več videli poti, kako takemu človeku pomagati. Takrat je vse kar lahko naredimo, da jih skušamo imeti radi s sočutjem in se odmaknemo od njih oziroma ne pustimo, da še naprej črpajo iz nas tisto, česar sami nimajo.
Zaupati moramo, da je vsak sposoben preživeti ter da je vsak odgovoren sam zase. Tudi tega marsikdaj nismo navajeni. Ker se naš ego hrani na tem, da smo nekomu potrebni in mu pomagamo zavoljo sebične potešitve ega, se lahko zgodi da včasih mislimo, da nekomu pomagamo pa mu v resnici ne. Vsak reiki mojster ve, da lahko izvaja reiki samo kadar je naprošen za pomoč. Ali imamo pravico posegati v življenje nekoga, če mogoče sploh ne išče pomoči. To ne pomeni, da ne smemo pomagati starejši osebi, ki težko hodi po stopnicah, če nas za to ni prosila. Ta vprašanja so zelo delikatne narave in vsekakor jih ni možno vzeti enolično. Vsak lahko in mora sam pretehtati kaj neka situacija zahteva od njega in kako nanjo reagirati.A zavedati se moramo, kaj je resnični vzrok, da nekomu pomagamo in kdaj je naša pomoč sebična iz že prej navedenega razloga, da se počutimo bolje sami s seboj, ker smo nekomu pomagali. Kaj pa če je bila njegova pot drugačna? Kaj če je izraz tvoje naklonjenosti ali ljubezni dojel kot napad ali posesivnost? Kaj če je njegov vrednostni sistem drugačen? Ali pomislimo na to? In hitro se zgodi, da smo užaljeni, ker naša sicer dobra namera ni dobila željenega odziva, naš ego je užaljen in prizadet.

Vsi vemo, da so človeški odnosi tisto, za kar ponavadi porabimo največ energije in mnogo bolj harmonično bi sobivali, če bi se potrudili odgovorno pogledati na situacijo in spregledati, kje je resničen problem neke situacije. Tudi, če veš da ti neka oseba želi slabo in te namerno prizadane, je torej tukaj tvoja odgovornost, da se tega ubraniš in ne da neodgovorno zavzameš položaj žrtve, ki se ga tako radi oklepamo. Torej, naslednjič ko boš razočaran/a ali te bo kdo prizadel, najprej pomisli preden s prstom pokažeš na drugo osebo in jo okriviš za tvoj slab dan. Bodi odgovoren in si odgovori sam!

Objavljeno: 12.10.2011 22:16 Avtor: bea

pleši, pleši.




Opažam, da veliko ljudi nima stika s svojim telesom. Res je, da se vedno več ljudi ukvarja s športom kar je vsekakor razveseljivo dejstvo, ampak ali pri fizični aktivnosti resnično začutijo telo je povsem drugo vprašanje in druga dimenzija dojemanja. Seveda je odvisno tudi od vrste vadbe, nekatere so bolj ekstrovertirane in nekatere bolj meditativne oblike, nekatere skupinske in nekatere individualne. Struktura ljudi glede na različne tipe vadbe se povsem spreminja, kar se mi zdi fascinantno. Kot inštruktorica fizične vadbe pri kateri se uporablja celotno telo in to na način kjer je potrebno osvežiti iz potlačenega spomina zakrnele gibe, ki smo jih delali bodisi kot otroci ali pa v nekih prejšnjih življenjih komur je blizu ta filozofija, se srečujem s problemom ali bolje rečeno izzivom, kako ljudi spomniti. Kako nekoga zopet naučiti gibov, ki so nam bili nekoč mogoče čisto naravni, a smo jih zaradi drugačnega načina življenja povsem opustili in posledično pozabili.
Teorija o stotih opicah pravi, da obstaja globalna oziroma skupinska zavest, ki nam omogoča, da neko osvojeno znanje lahko prenesemo na prihodnje rodove brez, da bi se ga le ti morali učiti in tako lahko družba raste in se povzpenja. Ampak moja opažanja mi govorijo, da smo v današnjem času svojemu umu dali takšno pomembnost in s tem prednost pred fizičnim aspektom, da so naša telesa zakrnela. Na tej ravni teorija stotih opic pade! Telo imamo za opravljanje rutinskih motoričnih opravil, ne izražamo se več prek gibanja, ampak zgolj z besedami, ker z njimi upravlja naš um. Mogoče se bo slišalo 'pohujšljivo', ampak spodbujam nočne zabave, kjer se mladina zbira in pleše. Ples je nekaj osvobajajočega, kdor ne pleše mu ni za zaupati. Andrej Šifrer je rekel v neki pesmi ''boj se ljudi, ki ne znajo jokati, ne gledajo v oči in ne znajo stisnit dlan'' jaz bi dodala, ''boj se tudi tistih, ki ne plešejo''. Ne gre samo za ples, ki mora biti tak in tak, ki ga narekuje ritem in koreografija in ki ima ime. Govorim o svobodi gibanja, ki se mu prepustiš in te lahko neverjetno sprosti. Ljudje se bojijo stvari, ki nimajo določene oblike, določenega imena in oznake. Kako drzno se sliši, da se enostavno prepustiš da te vodi telo.
Pri svoji vadbi sicer uporabljamo imena in se učimo točno določene gibe, ampak ne glede na to kaj učim, svoje učence vedno spodbujam, da najdejo stik s svojim telesom, da prilagodijo gib sebi in ga ponotranjijo. Namreč, ko zahtevam, da pri gibu začutijo moč in jo preko giba tudi izrazijo naletim na medle odzive in nežne korake, ki se jih ne sliši niti meter stran kjer stojim. Zakaj? Ker si ne pustimo zavzeti svojega prostora, ker si ne pustimo zajeti svoje celotne moči. Tekom življenja smo bili naučeni, da se ne smemo pretirano izražati, saj je lastna volja in razmišljanje malodane škodljivo in tako smo se potegnili vase, si nadeli ponižne maske in taki zakorakali v svet. In svet nas je sprejel, ker smo utonili v množici. Odločila sem se, da bom poizkušala na svoj način spodbujati ljudi, da pridejo ven iz svojih 'varnih' oklepov in zadihajo s polnimi pljuči.

Mislim, da je pomembno, da na kakršenkoli način spet skušamo spomniti in spodbujati ljudi, da začutijo zemljo pod svojimi podplati, ščemenje v dlaneh, sapico mimo obraza. Vzpostaviti stik s svojim telesom, prevetriti zaspane celice, ki so vse preveč obremenjene s procesiranjem negativnih misli, pretežke hrane in še marsičesa drugega je izrednega pomena, da se naša družba začne zbujati iz navidezno omamne udobnosti sivih življenj in odpleše na sončne travnike ter začuti praskanje sleherne bilke na travniku in rosnih kapljic na prstih. Kdaj si nazadnje stal/a na glavi, naredil/a kolo ali se plazil/a po vseh štirih? Kdaj si nazadnje stopil/a bosa na travo ali tepih v domači dnevni sobi in za trenutek začutil/a vlakna na podplatih?
GO OUT and DANCE!
Objavljeno: 19.09.2011 22:40 Avtor: bea

o zgodbah.



Opazujem ljudi okoli sebe. Vsak nosi v sebi svojo zgodbo, ki jo skrbno čuva in neguje ter hiti razlagati vsakemu, ki mu posveti pet minut časa. Ne pravim, da je v tem kaj slabega, tako smo bili vzgojeni. Ampak velikokrat se zalotim, da imam na obrazu nasmeh, ali pa se smejim navznoter, medtem, ko poslušam. Nimam negativnih občutkov in mnenja o tej zgodbi, samo raje začutim človeka kdo je u resnici in mogoče včasih preslišim 'velepomembno' zgodbo. Zdi se nam, da brez teh zgodb ne bi obstajali. Definirajo nas oziroma bolje rečeno, pustimo se jim definirati, ker mogoče ne vemo kdo v resnici smo ali pa se bojimo, da bi se razblinili, če nas ne bi skupaj sestavljal mozaik zgodb, dogodkov, občutkov, odnosov. Vendar se mi zdi najbolj hraber tisti, ki si upa spustiti iz vajeti vse te zgodbe, ki upa biti tiho, ko ga vprašajo o mnenju o tem in onem, da bi se razvila strastna debata, ki bi dokazala kdo ima prav. Občudujem ljudi, ki jih ni strah odvržti vseh mask, ki smo si jih naslikali tekom let, da bi postali Nekdo z veliko začetnico. Ker ti samo si.

Velikokrat razmišljam o tem, s čim se definiram. Ko nekdo pristopi k tebi in te vpraša kdo si, kaj mu ponavadi rečeš? Glede na situacijo in okolje se prilagodiš. V nekem trenutku si diplomirani inženir,v drugi situaciji spet učitelj joge, morda v tretji sin in nekje drugje spet ekspert za gojenje eksotičnih rastlin. Kako bi se predstavil nekomu, če bi te vprašal kdo SI? Ali je to sploh možno opisati z besedami? Z našim načinom komuniciranja? Pozabili smo se čutiti in opazovati. O vsem moramo imeti mnenje. Vedeti nekaj o tem in onem. Včasih si celo ne upamo postaviti vprašanja, ker se bojimo, da bomo izpadli nevedni. Študentje na fakultetah so zdolgočaseni mladiči, ki so šli študirat, ker je to 'normalno' in to od njih pričakuje družba. Ko pa kak nadebuden mladenič ali mladenka odpre pomenljivo debato s profesorjem, ga začnejo vsi čudno gledati. Vedno mi pride na pamet stavek, ki me znova in znova spomni na to, da je v naši družbi vse prepolno definicij, ki jih zahtevajo od nas z namenom, da bi nas lahko dali v nek predal.

''Prišli smo do točke, kjer ne prepoznavamo več lastnega jaza v našem odnosu do drugih, ampak smo se naučili sprejemati sebe, kot rezultat okolice in mnenja le te o tem, kdo smo.''

Ampak tudi tu se ne bi popolnoma strinjala z napisanim. Torej sem jaz le odsev nekega odnosa do nečesa in torej ne morem obstajati kot jaz sam brez, da bi se z nekom, nečim primerjal? Mogoče je težko takoj razumeti, ampak mislim, da se v napisanem skriva močno sporočilo, ki bi si ga moral kot vprašanje ''Kdo sem?'' postaviti vsak izmed nas.
Spoznala sem, da je pri odkrivanju ''Kdo sem?'' uganke zelo priročno, če smo sposobni postati opazovalec. Ne gre za nikakršno čarovnijo, globoko duhovnost ali karkoli nemogočega, kar ne bi bilo dano slehernemu izmed nas. Spomnite se, da nam je vse kar potrebujemo že dano v zibelko. Vloga opazovalca je tehnika, ki nam pomaga uvideti, kako reagiramo na stvari, dogodke, ljudi in odnose, brez da bi se kot opazovalec čustveno vpletli. Takoj, ko si čustveno vpleten, kreiraš svojo zgodbo. Prilagodiš jo svoji resnici in ovrednostiš s svojim vrednostnim sistemom. Tega ni mogoče zanikati. Tako delujemo. Če pa smo sposobni vsaj za nekaj časa stopiti ven iz svoje zgodbe in jo objektivno oceniti bomo videli, da nam bo mnogo lažje razumeti in razkriti, sprocesirati, oprostiti, ljubiti. Sčasoma se bomo naučili, da ima vsaka situacija svojega slikarja, ki smo ga najeli sami. Od njega pričakujemo, da nam bo naslikal sliko za katero smo mu plačali. Če bomo prešli to, se nam bo odprlo okno skozi katerega bomo pokukali brez pričakovanj in to je način, ki nam bo olajšal mnogotere težke ali prelepe trenutke, na katere se tako radi vedno znova navežemo. Enkrat za spremembo poizkusimo opazovati, mogoče se nam razkrije čisto nova resničnost. Kaj pa je resničnost? In čigava je? Najprej se upaj izgubiti, da se boš lahko spet našel.

Objavljeno: 13.09.2011 23:39 Avtor: bea