Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/config.php on line 4

Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/class.php on line 78
Ekologicen.si - zdravo življenje, zavedanje narave,...
header

Na pomoč, otrok želi postati vegetarijanec!




Draga zakrbljena mama in dragi ljubeči oče,

Se je tudi vama zgodilo, da je v vsej poplavi in dostopnosti informacij o prehrani in prehranskih trendih, nekega dne vaš nadebudni najstnik izjavil, da je postal vegetarijanec? Bodisi iz čisto ideoloških vzgibov in sočutja do trpečih živali ali pa se je le odzval na potrebe svojega telesa.

Nisem vegetarijanka in bog ne daj, da bi imeli občutek, da hočem kogarkoli v kaj prepričati. Zavedam pa se, da je vegetarijanstvo kljub vse večji popularizaciji še vedno nekakšen tabu. Rada bi predstavila le nekaj golih dejstev, ki so bila dognana na podlagi znanstvenih raziskav in tako nimajo čisto nobene ideološke konotacije, razen seveda, če ne štejemo »vsemogočne znanosti« pod neke vrste ideologijo. Ampak to je že debata za kakšen drug blog.

 

Prehrambeni industriji je vseeno za naše zdravje

Torej, začela bi rada z grobim orisom stanja prehrambene industrije v času, v katerem živimo. Mnogo podatkov je povzetih iz ameriških raziskav, vendar pa se bojim, da Evropa kar lepo sledi nekaterim teh trendov saj so lobiji močni, ljudi pa mika denar. In tako odkrijemo žalostno dejstvo, da prehrambena industrija dela za denar in ne za dobro nas ljudi, njihovih potrošnikov. Tako je posledično naša hrana vedno bolj osiromašena hranil, vitaminov ter mineralov, ki naj bi jih po vseh naravnih zakonih morala vsebovati. Intenzivna proizvodnja žit, stročnic, gomoljnic in ostale zelenjave je s pomočjo pesticidov, herbicidov in ostalih pospeševalcev rasti pripeljala naš pridelek do tega, da mora v nekajkrat krajšem času dozoreti v sadež, za katerega bi morda po naravni poti potreboval veliko več. Hkrati se sama velikost sadeža s pomočjo genetike veča in veča, oblike postajajo obilnejše, polnejše in bolj intenzivnih barv, vendar pa je njihova vsebina in kvaliteta tisto, kar bi nas moralo skrbeti in zanimati.  Da o gensko spremenjenih organizmih niti ne govorim.

 

http://topdocumentaryfilms.com/meat-the-truth/

 

Ravno tako je z živinorejo. Katastrofalne razmere na farmah, kjer na občutno premajhnih površinah gojijo živino, ne morejo in ne dajo kvalitetnega mesa. Perutnina, ki v kletkah čaka na zakol ali vali jajca je tako nagnetena, da ji morajo odrezati kljun, če ne bi se med seboj skljuvale do smrti. Tiste za zakol hranijo tako intenzivno, da se v dveh tednih zredijo do točke, ko se enostavno ne morejo držati na svojih lastnih nogah. V ZDA letno porabijo 2.2 milijona antibiotikov, da perutnino obvarujejo pred infekcijami, saj so v takšnih razmerah neizogibne. Koliko antibiotikov ter hormonskih dodatkov gre šele za govedo. Vsako leto vzredimo skoraj 300 milijonov glav živine za mesno industrijo, ter več kot 200 milijonov za mlečno.

http://www.wspa-international.org/images/cattleleaflet_tcm25-2619.pdf


Pa poglejmo naprej. Mogoče se vama bo, draga mama in oče zdelo naslednje dejstvo povsem izven konteksta, vendar se žal preveč ljudi ne zaveda, da je uničevanje deževnega gozda, posledica naše požrešnosti po več, več, več. Ogromne površine, kjer izsekajo drevesa, da lahko pasejo živino, da posejejo ogromna polja monokultur soje ter koruze, ki če ne drugega uničujejo biodiverziteto ter stabilnost ekosistema, vse te površine so nekoč zadrževale CO2. Vsi vemo, da je CO2 eden izmed velikih problemov trenutnega stanja našega planeta. In samo za informacijo, ki je mariskdo ne ve, mesna industrija prispeva k izpustom v veliko večji meri kot na primer transport. Dejstva, ki jih skrivajo pred javnostjo. Zakaj? Ker je prehrambena industrija izredno donosna. Kdor nadzoruje hrano, nadzoruje svet. Morda pretirano dramatiziranje, ampak odločite se sami.

Če se vrnemo na začetek naše debate. Kaj torej je uravnotežena prehrana? Pomeni to, da se na našem krožniku vsak dan znajdejo vsa živila iz prehranske piramide? Kdo pa je naredil prehransko piramido? So bili to zdravniki, nutricionisti, prehrambeni lobiji?

 

http://www.ekologicen.si/article/430/Zdravniki_niso_strokovnjaki_za_prehrano

 

 

Koliko hrane zares potrebujem?

Najprej moramo pomisliti na svoj življenjski stil. Čista kmečka pamet nam pove, da uradnik na banki ali pa fitnes trener enostavno ne moreta imeti enakih potreb po količini in vrsti hrane. Naš vsakdan nam narekuje, kaj naj jemo. Seveda je vedno priporočljivo uživati čimveč svežega sadja in zelenjave, ki sta po možnosti domače pridelave in čimbolj lokalnega izvora. In koliko mesa potrebujemo? Kakšne porcije v resnici potrebujemo za naš življenski stil? Se vam je že kdaj zgodilo, da ste bili na izletu na podeželju in ste v kmečki gostilni pustili skoraj pol servirane hrane na krožniku? Zakaj le? Moje ugibanje bi bilo, ker pred tem niste orali njive, nakladali bal sena in obirali jabolk.

In če se vrnemo še nekaj tisočletij, deset tisočletij nazaj. Kolikokrat na dan, na teden, na mesec je človek jedel mesni obrok? Kadar je ujel žival. In to verjetno ni bilo vsak dan. Seveda je moral imeti, da jo je ujel verjetno pošten in intenziven kardio trening, saj so divje mačke na primer, kolikor vem, zelo hitra bitja. Meso je bilo na jedilniku prej izjema kot pravilo. Zato pa so verjetno pojedli veliko oreškov in stročnic, ki so jim pomagale, da so v trenutku lova, lahko uporabili svoje močne ter prožne mišice.

 

Prehranski dodatki

V zadnjem času sta, draga mama in oče verjetno opazila na policah trgovin, tudi vedno več prehranskih dodatkov. Morda jih uživate tudi v vaši družini. Vendar pa ali sta se vprašala, čemu so potrebni vsi ti dodatki? Ali naj ne bi bila uravnotežena in zdrava vsakodnevna prehrana zadosti, da se organizmi vaših otrok in vas razvijejo v zdrave ter močne ljudi? Niti ne. Zakaj? Ravno iz razloga, ki sem ga navedla na začetku tega pisanja. Ker je naša hrana kljub »uravnoteženi« prehrani pridelana na intenziven način in tako enostavno nima časa, da razvije vse svoje potenciale. Zato ljudje poleg kislega zelja, uživajo še C vitamin kot dodatek. Kljub temu, da ima vaš otrok morda rad riž, buče ali mandlje še vseeno pijete šumeče tablete z magnezijem. Morda so vas prepričali, da nujno potrebujete kloforil, probiotične bakterije, silicij, kalij, vitamin B, E in D. In morda jih res! Ker obstaja velika verjetnost, da je vaša hrana revna.

http://www.healthaliciousness.com/articles/foods-high-in-magnesium.php

 

Na vašem mestu se torej ne bi zakrbljeno prerekala z vašim najstnikom o tem, da ne sme biti vegetarijanec, ker »Kje bo pa potem dobil dovolj proteinov za optimalno rast?«, ampak bi razmislila o vsem zgoraj napisanem in se vprašala, ali hočemo in si zaslužimo najboljše in kaj zares dobivamo?

 

Ekološka in lokalno pridelana hrana je najboljše kar si lahko privoščim

Ljudje, ki zagovarjamo ekološko pridelano hrano, se lahko na prvi pogled zdimo malo čudni in preveč panični, a dejstva so dejstva in konec koncev kar damo vase, se kaže navzven. Zakaj je na svetu toliko degenerativnih bolezni in zakaj slišimo vedno več zgodb o »čudežnih ozdravljenjih« s tehniko sočenja naravnih sadnih in zelenjavnih sokov? Ker vse kar naše telo želi, je le očistiti se vse nesnage in biti zdravo. Na vašem mestu bi se z vašim najstnikom prerekala glede tega ali bo užival beli sladkor, belo moko, sladkane gazirane pijače in predelano hrano, ki si ne zasluži naziva hrana.

http://www.ekologicen.si/article/724/5_nasvetov_kako_re%C4%8Di_belemu_sladkorju_NE!

 

Raje bi pričela raziskovati kaj vse zares dajejo v našo hrano, saj je prehrambena industrija lepo priredila pravila in zakone sebi v prid, saj jim ni potrebno označiti vseh sestavin, ki so jih uporabili pri PREdelavi, le tiste, ki so bile uporabljene, ko so živilo vzgajali. Pri tem pa je velika razilka v končnem izddelku iz trgovine in rastlino vzgojeno na njivi.

http://www.ekologicen.si/article/715/Morilsko_dober_mini_koren%C4%8Dek


Kje se skrivajo beljakovine v rastlinah?

Kje dobiti beljakovine je največkrat prvo vprašanje, ki si ga zastavi vegetarijanec. Alternativ je ogromno in samo za podatek, da so živalske beljakovine veliko težje prebavljive kot rastlinske ter da meso izredno zakisa naše telo, nam da misliti da bi poiskali čimveč nadomestnih živil, da bi zmanjšali uživanje mesa. Slabokrvnost je pogosto pojav pri vegetarijancih. Vendar so to slabi zgledi, ki pa jih žal vse prevečkrat nasprotniki vegetarijanstva radi dajejo za primer. Ne glede na to ali si vegetarijanec, vegan ali vsejedec, še vedno moraš prevzeti odgovornost za svojo zdravo prehrano. In tega pač ne naredijo vsi.

http://www.ekologicen.si/article/454/Beljakovinska_podhranjenost_in_presnova_beljakovin

 

Kateri so rastlinski viri železa:

http://www.ekologicen.si/article/682/Rastlinski_viri_%C5%BEeleza


Kako koristna je konoplja:

http://www.ekologicen.si/article/439/%C4%8Cude%C5%BEna%20konoplja%20in%20njena%20uporaba/


Najboljša in najbolj zdrava  hrana, nima etiket in deklaracij:

http://www.ekologicen.si/article/433/Naravna_hrana_nima_etiket_in_deklaracij

 

Torej naj za konec poudarim, da se mi zdi veliko bolj pomembno, da si postavimo še kakšno drugo vprašanje glede naše prehrane, preden se spravimo na klišejske obtožbe glede pomanjkanja proteinov pri vegetarijanski prehrani. Kajti če se ozrete okoli sebe, je smrti zaradi pomanjkanja beljakovin veliko manj (če sploh kakšna), kot bolezni in smrti zaradi rakavih obolenj, diabetesa, srčnožilnih obolenj, kapi, pomanjkanja vadbe in še bi lahko naštevala.

 

Sedaj pa priporočam, da si s svojim sinom ali hčerko odrežete kos domačega polnozrnatega pirinega kruha, pest oreškov in suhega sadja, pojeste kakšno banano ter uživate v družinskem krogu. Imejte se radi, kajti brez proteinov še gre, brez ljubezni pa nikakor! ;)

Objavljeno: 20.01.2013 20:23 Avtor: bea

solze deževnega gozda in mučenje živali.

 

Zakaj jočem ob gledanju  dokumentarcev in ne ob romantičnih tragedijah? Ker vem, da nas skuša Holivud le odvrniti od realnosti v kateri živimo in pretentati, da je bolj normalno jokati ob namišljeni zgodbi, kot ob grozovitih dejstvih, ki se dogajajo v resničnem svetu pa jih bodisi nočemo videti ali pa ne prenesemo bremena le teh.

Naše človeštvo je pošteno zablodilo v svoji  samooklicani vsemogočnosti. Zares smo izgubili več kot pridobili. In tega se ne zavedamo. Tista peščica, ki pa se pa je zaenkrat le peščica in jo večina še vedno preglasi in potepta.

Ne pravim, da je vse kar je naša civilizacija dosegla le slabo. Pravim, da svoje znanje in tehnologijo usmerjamo v smeri, ki nam prej škodujejo kot koristijo. Najhuje pa je, da še po tem ko ugotovimo, da nam neka stvar ni v prid, ne spremenimo načina uporabe, da bi zmanjšali negativni vpliv, saj nam nekako uspe prepričati same sebe, da če to počne pol sveta in le 1 odstotek služi od tega, je to to. Zmagovalna kombinacija, ki služi za skupno dobro.

Ne podpisujem peticij za ohranitev Amazonskega gozda, ker se mi zdi Mahagonij lepa drevesna vrsta ter nisem članica Greenpeace zaradi tega, ker sem proti jedrski energije ali pa podpisujem peticije proti testiranju na živalih, ker ima prijateljica beagle-a. Ne, vsako teh dejanj je le delček celostne slike, ki jo skušam sestaviti in ki mi orosi oči vsakič, ko se je spomnim. Celotna slika je moja rasa, ki je popolnoma odtujena od vsega kar jo obdaja.


Prepričana sem namreč in to govorim iz lastnih izkušenj, da kdorkoli začne iskati smisel življenja in prične čistiti svoj pogled na svet, počasi odkriva povezave, ki so povsem logične in neizogibno podpirajo in dopolnjujejo ena drugo. Kajti, kdor želi imeti čisto srce ter čist um, tega ne more doseči brez sočutja in ljubezni do sočloveka, narave ter vseh živih bitij na tem planetu.

Enostavno ni pomembno kje začneš, če zakoplješ globlje, vedno prideš do enakih zaključkov. Tako goreč zagovornik in varuh narave, ne more zatisniti oči pred krutim ravnanjem z živalmi kar posledično pripelje do razmisleka o načinu prehranjevanja in odnosu do drugih čutečih bitij. Čuteča bitja pa smo tudi ljudje in tako pridemo s svojim raziskovanjem do medsebojnih odnosov ter nenazadnje do odnosa s samim seboj. In krog je zaključen. Mi smo del narave in narava je del nas.

Zato jočem, kadar gledam dokumentarec o aktivistih, ki ščitijo tropski deževni gozd. Ker vem, da je to zaradi porušenega ravnovesja. Ker milijoni ljudi na tem svetu jedo meso, ki ga ne proizvajajo sami. Ker je potrebno vso to živino nekje vzgojiti. Jočem, ker čutim kako nemočno se počutijo aktivisti pred bogatimi podjetij, ki jih zanima samo denar. Ker so podjetja del sistema, ki ga je ustvaril človek sam, a ga je ta sistem pričel razžirati od znotraj. Mesta so zgoščena kot nikoli prej, kar seveda ni normalno. Takšna gostota ljudi na enem mestu se kaže v podrtih odnosih med ljudmi, v naraščanju strahu med nami, ker ne moremo zaupati nikomur, saj nas je preveč. Nikoli prej nismo bili tako osamljeni, kot smo osamljeni sedaj, ko živimo v milijonskih mestih. Živimo zaprti v stanovanjske celice, kjer se do onemoglosti specializiramo za neko stvar, medtem ko si ne znamo nasekati drv za zimo, vzgojiti kure, ki nam bo znesla jajce in posaditi sadike paradižnika, ker nimamo balkona. Je to normalno? Da ne poznamo kmeta, ki nam prideluje hrano, saj jih je ostala le še peščica? Sedaj je naša hrana pridelana s stroji. Koliko ljubezni, pozornosti in topline pa lahko vloži stroj v vzgojo naše zelenjave?


Porušeno ravnovesje je glavni problem naše civilizacije. Na vseh področjih. Kajti po mojem mnenju ni sporno, da kmet v deževnem gozdu poseka 3 debla, da nahrani svojo družino z denarjem, ki ga dobi od prodaje. Nič ni narobe, če eskim nosi krznen plašč in ubije tjulna za kosilo. Povsem normalno je, da  Arabci kurijo na nafto, Rusi na plin in Slovenci na drva. Japonci jedo suši iz škampov in sekajo bambusov gozd ter Indonezijci kuhajo s palmovim oljem.

Kaj je torej narobe z našim svetom? Da smo izgubili občutek za zmernost. Lastno preživetje je naš instinkt, tega ne zanika nihče, vendar pa smo pri izbiranju na kakšen način bomo preživeli ob vsej poplavi različnih izbir, ki so nam na voljo, pozabili na preostali svet in tako z vsako odločitvijo in z vsako izbiro, sprožimo malce več neravnovesja na svetu.

 

Mogoče pa jočem zato, ker podzavestno vem, da ne bom rešila sveta tako, da bom iskala zločince v deževnem gozdu ali protestirala pred Prešernovim spomenikom z ostalimi petimi somišljeniki, ampak tako da se bom pomirila sama s seboj, se imela rada in bila s svojimi dejanji zgled in navdih drugim brez obsojanja.

Objavljeno: 20.01.2013 00:43 Avtor: bea

ena novoletna zaobljuba.

 

 

Zdi se, kot da bi vdihnila in dokler traja moj izdih, že se je obrnilo leto. In ponavadi se obračamo nazaj ter primerjamo, kako smo se spremenili, kaj je ostalo enako, če smo sploh izpolnili kakšno dano lanskoletno zaobljubo.

Nato pa odvisno od trenutnega navdiha spet hitimo pisati, kaj bomo dosegli v letošnjem letu, česa bomo počeli več, česa manj. Sami sebi obljubljamo. Čemu je potrebno samemu sebi obljubiti nekaj kar tako ali tako veš, da je dobro zate in bi bilo dobro, da narediš. Ker se imaš rad/a. Ker si to zaslužiš. Ker veš, da tisto kar ti šepeta duša, je tisto resnično.  A vse kaže, da se v resnici le nimamo tako radi, da bi si privoščili le najboljše zase. In da si moramo zato tisto obljubiti. Da se potem z naporom trudimo celo leto, da bi te obljube izpolnili in ko jih na koncu ne izpolnimo, se počutimo krivi. Ampak smešno, da le pred samim seboj, ostali tako ali tako ne vedo kaj smo si obljubili. Pred kom torej se resnično počutimo krive? Kdo počne stvari, ki so v nasprotju z našim resničnim hotenjem? Mislim, da je to tisto ključno vprašanje, na katerega bi si morali odgovoriti. Pred kom? Kateri del mene mi želi dobro in me neizmerno ljubi in kateri del mene počne stvari, za katere vem, da niso najboljše in jih v resnici najraje ne bi počel? In zakaj jih počnem? Zaradi drugih, zaradi vzgoje, zaradi družbe in okolice? Zaradi sebe?

Včasih se v vseh teh vprašanjih lahko počutimo izgubljene, ker ne vemo kje bi se lotili iskanja odgovorov. In morda se bo slišalo klišejsko, a prepričana sem, da je prvi korak, da se umirimo, utišamo svoj um in potrkamo na vrata svoje duše. Duša ni nekaj abstraktnega. Odvisna je le posameznikova predstava, kako si jo predstavlja, kako jo pojmuje in ali jo sploh kdaj naslavlja in čuti. Duša je naše bistvo. Tisti del nas, kjer se počutimo varno, toplo, umirjeno in brez kančka krivde. Kjer vemo, da smo lahko kar smo in da bomo ljubljeni.  Duša je, kjer čutimo sebe.

Težko pa je priti do tam, če smo stalno obkoljeni z barikadami, ki nam onemogočajo prosto pot do nje. A vendar, če se zavemo da je naš cilj povezati se z njo, s samim seboj, potem razumemo tudi, da so vse skušnjave, vse prepreke samo preizkušnje, ki jih moramo premagati, da bi ugledali tisto resnično bistvo.

Novoletne zaobljube so pravzaprav namera, kako priti do svoje duše. Kako negovati svoj resnični jaz. In če se jih držimo pa četudi nam vseh ne uspe uresničiti, so lahko kakor znamenja na poti do cilja. Znamenja, ki nam kažejo smer v katero gremo, v katero hočemo. Vendar ne bodimo razočarani, četudi uresničimo kakšno izmed obljub pa se po tem, ne bomo počutili izpolnjene. To naj bo samo dokaz, da smo potrebovali to izkušnjo, da nam je pokazala, da včasih naše uresničene želje niso dovolj za nas, da si zaslužimo več. Pa ne v smislu, da si zaslužimo več denarja, več spoštovanja, več prijateljev...ampak, da ne potrebujemo vsega tega, da bi bila naša duša srečna. Mogoče je včasih resničen tisti rek Več je manj. In ko imaš vse pa še vedno nisi srečen, morda to pomeni da moraš najti tisto nekaj več, v manj. Mogoče pomeni več  v resnici več prostora, več ljubezni, več tišine, več notranjega miru.

Kako naj torej vem, kaj zame pomeni več se bo marsikdo vprašal? Torej, to boste vedeli natančno takrat, ko boste dosegli tisto več, kar je prav za vas. To boste začutili, saj vas bo prevzel občutek, ki ga ne boste znali opisati, a ga boste poznali, saj je primaren vaši duši, vašemu resničnemu jazu. Ko si povezan s svojo dušo, ne moreš mimo, ne da bi to občutil. In takrat je vsega konec. In se vse prične. In vse je. Ker duša ne pozna časa, ona vas ne čaka, ona ne pogleduje na uro in si misli Joj, že spet zamuja! Duša je in vedno bo, naš um je tisti, ki bezlja iz preteklosti v prihodnost in se redko ustavi v sedanjosti, da bi se ponovno povezal v Enost. Um je tisti, ki je izgubljen in tava od ene novoletne zaobljube, do druge ter se počuti krivega in razočaranega, če jih ne uresniči. Vi v resnici ne potrebujete nobene druge novoletne zaobljube kot le tisto, da se boste tukaj in zdaj ponovno uglasili s svojim notranjim glasom. Če vam letos uspe samo to, si boste hvaležni za veke vekov. Kajti vse ostalo kar se zgodi v življenju je le posledica notranje uglašenosti.



Mali princ je držal obljubo:

"You must keep your promise," said the little prince, softly, as he sat down beside me once more.

"What promise?"

"You know--a muzzle for my sheep . . . I am responsible for this flower . . ."


Objavljeno: 02.01.2013 21:21 Avtor: bea