Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/config.php on line 4

Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/class.php on line 78
Ekologicen.si - zdravo življenje, zavedanje narave,...
header

manč - mellow mood.

 

Če pogledam nekaj let nazaj, je bilo moje življenje popolnoma drugačno. Polno, a na drugačen način. Izpolnjeno s čisto drugimi stvarmi in ljudmi. Super kaj, da se tako razvijamo ter rastemo. A po vseh spremembah, smo ljudje konec koncev emocionalna bitja in v sebi vedno nosimo spomine, ki v sebi vsebujejo tudi občutke, čustva. Smo čustvena bitja.

Mogoče si že slišal/a za izraz čustveno prenajedanje. To je oblika uživanja hrane, ko jemo iz povsem drugačnih vzgibov kot je čisto primarna lakota zaradi preživetja našega organizma.

S čustvenim prenajedanjem naj bi potešili, nepotešene čustvene primanjkljaje. Vsi se v določenih trenutkih nezavedno ali zavedno čustveno prenajedamo. V zmernih količinah to ni nič groznega. In ravno o tem sem hotela razmišljati danes.

Kot se je začel moj današnji blog, naj misel nadaljujem naprej. Spremeniti se, je nekaj najtežjega. Vsaj tako mislimo. Velikokrat nismo odprti za spremembe in jih tako doživljamo kot travmatične živjenjske izkušnje ali celo mejnike v naših življenjih. Pravijo, da za novo navado potrebuješ okoli 21 dni, verjetno ima to nekaj povezave z vzpostavitvijo nevronskih povezav v našem telesu. Za opustitev navade oz. prekinitev vzorca pa naj bi človek potreboval mnogo več. Čeprav obstajajo tehnike, ki nam lahko s pravilnim izvajanjem pomagajo do tega na hiter način.

Hrano mnogokrat povezujemo z okolico in z ljudmi. Kar pomisli, kolikokrat slišiš izraz babičina kuhinja, ali kako nekdo hvali kuhinjo svoje mame, da takšnega golaža pa nihče drug ne pripravi kot ona, ali pa domače goveje juhe, ali pa slastnih pečenih bučk. Dejansko sploh ni važno o kakšni hrani govorimo, pravzaprav je to še najmanj pomembno od vsega. Morda se ne zavedamo, da se v hrani, obroku in prehranjevanju skriva mnogo odgovorov na naša vprašanja, na katera si morda skušamo odgovoriti iz povsem drugačnih zornih kotov.

Hrana v sebi hočeš ali nočeš nosi čustveni naboj. Hrana je živa ali mrtva. Pa ne v smislu ali je kokošje bedro del mrtve kure, ampak energijsko prazno. Na kakšen način je bila žival vzgajana, ubita in pripravljena ali pa solata, če je bila špricana s pesticidi ali so jo pridelali na biodinamičen način ter na koncu pripravili z rokami. Vse to se moramo vprašati, če želimo ovrednotiti naš obrok. Vendar se ne konča tu. Pomembno je tudi, kako se počutimo ko jemo.

Če smo kot otroci ob kosilih doživljali družinske drame, ker se starši niso razumeli ali je imela mama vedno nadzor nad nedovoljenimi prigrizki in smo ob jedi občutili krivdo, je morda naše sedanje prehranjevanje posledica vseh teh čustvenih bremen iz otroštva.

Morda pa so bili naši skupni družinski obroki mesta radosti in srečevanja, kjer je bilo vedno veselo, se je širila radost in si se počutil del čudovite skupnosti. V tem primeru se lahko v sedanjosti to manifestira v povsem zdr avem odnosu do hrane in prehranjevanja.

Kakršnakoli že je ta naša zgodba, vsaka ima svoj čustveni naboj. In vsak mora sam presoditi ali mu preteklost morda škodi in ga ovira v sedanjosti. Predvsem pa se je potrebno pred, med in po jedi počutiti dobro. To je vsekakor najboljši indikator, da smo na pravi poti. Včasih moramo pojesti kakšno čoko-banano ali požvečiti kašen čunga-lunga pa čeprav ni najbolj dzrav, ker nas spomne na nagajiva otroška leta, ko smo se s kolesi podili med blokovskimi naselji ali pa spiti kakšno cockto, ko smo s prijatelji zunaj, ker nas spomne na poletne počitnice na morju, ko smo kampirali v kakšnem hrvaškem kampu in brali strip Zagorja ali Dylan-a doga pa čeprav ni najbolj zdrava.

Hrana je lahko tudi nostalgična. Zato si brez slabe vesti in ob vsem mojem znanju in učenju o zdravi prehrani vsake toliko privoščim božanske mančmelote iz srbske Crvenke, ker se počutim super truper retro!

Objavljeno: 31.08.2012 18:46 Avtor: bea