Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/config.php on line 4

Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/class.php on line 78
Ekologicen.si - zdravo življenje, zavedanje narave,...
header

glas iz srca.

 

Zadnje čase mi na pot velikokrat prihajajo različne terapije in srečanja, ki vsebujejo glasbo, zvok in poudarjajo pomen glasbe.

Glasba je bila že od nekdaj prisotna v naši kulturi, njen pomen je ravno tako že od nekdaj tudi obrednega pomena. Težko si zamislimo praznovanje, obred ali kak večji dogodek brez glasbene spremljave. Vendar opažam, da smo ljudje prenehali peti. Da se vedno bolj redko zgodi, da se med kakšnim druženjem ljudje spontano usedejo v krog ter kakšno zapojejo. Da jim iz grla bognedaj uide kakšen glas.

Če kdo trdi, da glasba ni pomembna potem se pošteno moti in očitno še nikoli ni zapel iz srca. Kajti, ko človek resnično odpre svoje srce in svoje grlo ter iz sebe izpusti  zvok, ki je pristen potem ve, da brez glasbe težko živimo, tisti pa ki je v svojem življenju nimajo zadosti pa po vsej verjetnosti tudi niso srečni.

Govorim o glasbi na njenem čisto primarnem nivoju. O glasbi, ki ne potrebuje umetelnega okrasja in studijske obdelave, da bi bila kvalitetna, kajti njena kvaliteta se ne pogojuje s čistostjo tonov ter pravilnim razmerjem med tercami, ampak na prvinski izkustveni ravni. To pa lahko preprosto izmerimo s svojim telesom. Če ob pesmi začutimo mravljince po telesu, nam gredo kocine pokonci ali pa nam v želodcu poskočijo metulji potem temu lahko rečemo kvalitetna glasba.

Mnogim ljudem ne pašejo stili glasbe ali primarna glasba, ki vsebujejo bobne, piščali, razna druga tolkala in brenkala. Ne  verjamem, da so se v starodavnih ljudstvih spraševali ali jim je glasba, ki jo igrajo njihove matere in očetje všeč, saj to ni bilo vprašljivo, ker je bila tako močno zasidrana v njihov vsakdan, kot prehranjevanje in spanje. Dandanes pa smo izgubili stik s svoj primarnostjo ter se posledično tudi oddaljili od teh zvokov.  Ne pašejo nam, ker nas morda spominjajo na nekaj, kar je v nas pa ne vemo kaj točno je in to vzbudi neprijetne občutke znotraj nas. Morda se bojimo soočiti s svojo prvinsko naravo.

Ne govorim, da bi morali postaviti indijanski šotor ter okoli njega z bobnom plesati in peti ples dežja, če nam to ne paše, mislim pa da bi se morali večkrat odpreti ter zapeti.  Vsak del zatrte energije v nas, nam onemogoča, da bi se osvobodili ter odprli svetu ter brezpogojno sprejeli samega sebe. Naš lasten glas nas zna včasih prestrašiti, ko v trenutku vznesenosti povzdignemo zvok. Kdo se boji lastnega glasu? Tisti, ki se boji svoje lastne moči in je ni pripravljen zavzeti.

Ne čudim se, da toliko ljudi ne poje. Nekatere vendar že od malega prepričujejo, da nimajo posluha. Kako naj potemtakem tak človek pogumno in samozavestno nastopi v skupini ljudi in zapoje iz srca. Prepričana sem, da zna peti čisto vsak. Samo tako pogumen mora biti, da si pusti najti svoj glas. Ker ne gre za to ali najdeš pravi ton ob pravem času, ampak da je ta zvok, ki ga spustiš iz sebe iskren in pristen. To j veliko bolj pomembno. Pa ne samo v glasbi.

Če si bomo pustili biti takšni, kakršni smo v resnici, če bomo sprejemali svoje telo in ga spoštovali, če bomo oboževali svoj glas ter prepoznavali tudi vse ostale naše talente in jih negovali, da bodo prišli do izraza, potem me ni strah za našo družbo. Če pa bomo nadaljevali v stilu, kakršnega smo navajeni in ga še vedno živi mnogo ljudi okoli nas, potem se bojim, da bodo ljudje po svetu začeli hoditi kot majhne, zgoščene črne kepe, polne zavrte energije, ki je zaradi strahu pred samim seboj ne bodo upali sprostiti.

Zmotno je mnenje, da je denar sveta vladar, saj je vendar jasno, da nam srečno in polno življenje onemogoče le naš strah. Pa naj bo ta naš notranji strah pred samim seboj ali pa strah pred svetom. Zatorej, vzemite se v roke in osvobodite tega strahu, saj ste le vi tisti, ki to lahko storite.

Zapojte in odprite svoje srce!

 

Objavljeno: 29.07.2012 21:11 Avtor: bea

z-Motivacija

 

Motivacija je odlična stvar. Ampak jo je tako težko obdržati na nekem konstantnem zadovoljivem nivoju. Ne vedno, ampak velikokrat pa.

Opažam, da je velikokrat tako, da bolj nam stvari uspevajo, bolj smo motivirani. Kar pomeni, če nam nekaj ne gre preveč od rok, nam posledično pada tudi motivacija. Prišla sem do zaključka, da po istem principu deluje tudi zakon privlačnosti. Večkrat se nam uresniči tisto, o čemer razmišljamo, raje bomo posvetili več svoje pozornosti svojim mislim, in jih re-kultivirali da bodo vedno bolj pozitivne. Posledično se nam bo življenje izboljšalo na lepše, več pozitivnih stvari nam bo prišlo na pot in vedno bolj bo naše življenje polno energije.

Ampak začeti z novimi navadami in misliti nove misli je tisti izziv, ki ga moramo sprejeti. Zavedati se moramo, da smo različni ter da vsakemu ne odgovraj enak pristop. Nekdo potrebuje drastično spremembo, da bi sploh naredil prvi korak, nekdo je bolj domač, če se stvari odvijajo počasneje in na bolj mil način, nekateri spet potrebujejo okoli sebe druge ljudi, ki bi jim bili za vgled ali navodila, kako začeti.

Bolj pomembno, kot to, da se začnemo spreminjati in delati na sebi je, da najprej spoznamo kaj nam ustreza. Če ne lahko kaj kmalu pride do konflikta s samim seboj, ker se nekomu zdi, da to ni zanj. Resnica pa je takšna, da samo ni našel pravega načina. Duhovnost se prodaja, v današnjem času na to marsikdo gleda kot na proizvod in na izgubljenega človeka kot potencialnega kupca. Ko pa ne veš točno kaj iščeš, zlahka na poti pobereš kaj česar ne potrebuješ. Tako kot v trgovini.

Naša potreba po kakršnikoli spremembi velikokrat vznikne, ko jo človek potrebuje, včasih ko je že resnično na tleh in ve, da je nujno da nekaj naredi. Takrat se nam zdi, da imamo tudi najmanj energije in moči, da bi kaj spremenili. Naša motivacija je na dnu pravimo. A vendar to ni povsem resnično. Obstaja tudi rek, da šele ko si na dnu se lahko začneš dvigovati. In res je. Takrat vzameš moč iz globin, ki jih prej nisi poznal. Dotakneš se svojega bistva.

Ker navadno delujemo po liniji najmanjšega odpora, se resnično zamislimo nad svojim življenjem šele, ko pridemo do točke na robu prepada. Takrat se odločimo ali bomo skočili v prepad ali pa se bomo obdržali na robu in stopili korak nazaj in ponovno vzpostavili naše naravno ravnovesje. Vesolje nikoli ni in ne bo delovalo na podlagi ekstremov, vedno se trudi vzpostaviti ravnovesje in motivacija je ta moč, ki nam pomaga najti naše lastno ravnovesje.

Včasih potrebujemo za prvi korak le eno besedo, namig in postane nam jasno kam moramo iti. Včasih pa traja malo dlj. Ampak, če si resnično prisluhnemo, slišimo svojo dušo, ki nam tiho šepeta smer. Kako ugotovimo kaj je prav in kaj ne? Tako, da občutimo v sebi. Če je smer prava, ob misli začutimo mir in navdušenje ter močno željo. Če pa nam pot ni namenjena ob njej občutimo odpor, težak priokus, obotavljanje. To je preprost recept, ki nam lahko usmeri našo motivacijo v pravo smer.

Če te nekaj veseli, si strasten do tega, se počutiš lahkotnega in brez skrbi, ko to počneš potem ne dvomi in si zaupaj. Zaupaj svojim občutkom in naj ti bo to zadosten znak za motivacijo, da je to tisto kar moraš početi. Ne obupaj, tudi če se nekaj časa ne bo zgodilo nič, ne smeš izgubiti motivacije, saj je mogoče tvoja lekcija, ki ti je namenjena, da se naučiš biti potrpežljiv. Čeprav živimo v času velikih sprememb in hitre manifestacije, ni vedno nujno, da to velja za vsako stvar.

Motiviraj se, za tvoje življenje gre!

Objavljeno: 16.07.2012 18:04 Avtor: bea