Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/config.php on line 4

Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/class.php on line 78
Ekologicen.si - zdravo življenje, zavedanje narave,...
header

KLIC V SILI.


Recimo temu blogu izpoved neke mestne frajle. Ker enostavno ne morem več zadrževati tega v sebi. Na vsakem koraku bolj se zavedam, da nas vodijo kot lutke na štrikcih. Pa ponavadi nisem tista, ki pretirava s paranoičnimi zgodbami o teorijah zarote, a to kar gledam okoli sebe, me vedno bolj skrbi.

Mogoče sem res entuziastično naivna, da bom rešila svet s svojim prispevkom in udejstvovanjem v Zavodu Ekologičen in s pisanjem člankov ter ozaveščanjem naroda, a to mi vsaj pomaga, da med vožnjo iz službe, ali sprehodom po centru Ljubljane ne ustavim vsakega, ki pozimi nosi ovčje skibucke iz avstralskih ovac, da ne zbijem vsakemu otroku izpred ust zastrupljene pite iz MkSvintastične restavracije (če si sploh zasluži to ime) in da ne naskočim vsakega kupca, ki v dolgi vrsti na blagajni zdolgočaseno seže po barvnemu zvitku aspartama in ga po možnosti še potisne svojemu lastnemu otroku v roke! Pa še kaj bi se našlo.

Vsak dan si skušam rešiti življenje. S pozitivnim odnosom do sveta in ljudi. In priznam, da je včasih presneto težko. Recimo, ko grem v trgovino in kupim solato, ker vlaknine res potrebujemo za dobro prebavo in ker je zmanjkalo BIO solatke, posežem po "navadni" potem pa po kosilu preberem elektronsko pošto, o rastnih tabletkah, ki jih dajejo v solatne glave. Skoraj izločim svoje kosilo.

Popoldne si pred treningom naredim smoothie, ker potrebujem beljakovine, da bodo moje mišice nahranjene, pa seveda, ker so živalske beljakovine nezdrave in težje prebavljive in ker nisem prijateljica z laktozo, uporabim sojino mleko. Vendar sem v dvomih, ker nikjer ni oznake ali je ta soja, ki naj bi bila tako zdrava pridelana iz gensko spremenjenih organizmov ali ne. Z veseljem bi tudi kupila sojino mleko slovenskega izbora pa ga ni moč dobiti v trgovini.

Živim v mestu. Nimam se za potrošniškega nevedneža, a žal mi moj življenjski stil ne dopušča, da bi se po živilske nakupe odpravila v specializirane trgovine, kjer bi mogoče lahko dobila zagotovljeno kakovost bio in eko izdelkov. Tako ali tako me prijatelji in sodelavci z nasmehom in skepso na obrazu opominjajo, da sem res naivna, če verjamem da so izdelki s temi oznakami zares to kar piše da so. Ampak jaz moram verjeti.

Pogrešam svojega kmeta! Vsak dan, ko vstanem in pričnem razmišljati o hrani pogrešam svojo kmetijo, kjer mi skozi celo sezono pridelujejo domače slovensko in ekološko zelenjavo. Tega sem se začela zavedati šele sedaj, ko celo zimo "životarim" ob zbledelih češnjevih bio paradižnikih iz italjanskih rastlinjakov. Zadnjič sem kupila banjico konvencionalnih pa so bili tako brez okusa, da sem polila po njih skoraj pol decilitra prekmurskega bučnega olja in seveda pol limone. Katastrofa!

Moj kmet je zakon! Ker je prijazen, ker je Slovenec in ker mi ne laže kakšno zelenjavo dobivam v svojem eko zabojčku. Če hočem, ga lahko obiščem na kmetiji. Ampak ga ne, ker mu zaupam in ker nimam časa. To je moja realnost. Ne pritožujem se, ker si vsak sam ustvarja svoje življenje, a rada bi poudarila, da si veliko ljudi tega ne privošči. Da, dobro ste prebrali, ne privoščimo si najboljšega zase, ker pač nimamo časa.

Šele zadnje čase, ko sem bolj in bolj ozaveščena in aktivna na področju ekologije, zdravega načina življenja, trajnostnega razvoja in skušam slediti načelu "Reduce, Reuse, Recycle!" (Zmanjšaj, Ponovno uporabi, Recikliraj!) sem začela zavidati ljudem, ki si dejansko pred hišo lahko privoščijo imeti majcen vrtiček, kjer gojijo svoj lasten motovilec. Kjer jih ni potrebno skrbeti, da bo njihova paprika kontaminirana s strupi in kjer lahko greš ven v gumijastih škornjih umazanih od blata in raztrgani trenirki. Ne me razumeti narobe, to ni moja predstava o tem, kakšen je kmet in "NE, ne mislim da so krave vijolične, ko sem bila majhna sem celo eno pobožala po glavi!"  hočem reči le to, da se prebujam in vedno bolj zavedam, da smo v mestih kot v priročnih kapsulah zbiti skupaj in skozi majhno cevčico nam dovajajo uspavalni plin ter paradižnike brez okusa.

Upam, da sem dovolj jasno povedala svoje stališče in da z njim nikogar nisem užalila, saj je bil to bolj moj lastni klic na pomoč. Na pomoč, potrebno bo nekaj ukreniti!

Potrebno se bo zbuditi, povezati in pomagati en drugemu.

Posadila sem solato, prvič v življenju. Verjetno mi bo prvih nekaj kalčkov pomrlo, ker nimam pojma kako se to počne in tudi sončnice, ki so mi v enem tednu čisto pobezljale dvomim, da bodo dočakale svoj prelep rumen cvet. Ampak nekje je potrebno začeti.

Jaz sem začela sem na svojem balkonu, kjer bodo (upam) poleti rasle buče, drobnjak, solata, sončnice, rukola in še vse ostalo kar bom lahko stlačila nanj, nadaljevala sem z izmenjavo semen med sodelavci in prijatelji, upam pa da se bo zaradi tega bloga zbudil in stopil na plano še kdo, ki je do sedaj pasivno opazoval in samo "lajkal" stvari, ker tako se danes pač dela....lajk, lajk, lajk in ko ugasneš inernet greš in si kupiš arašide in kokice iz Amerike, gazirano pijačo iz Španije in pogledaš kakšen francoski film pa še to, če si med bolj "kul" ljudmi, ker ostalih 97% tako ali tako gleda HBO. Na srečo nimam televizije in me vsaj preko te ne morejo zasvojiti.
Objavljeno: 22.03.2012 17:08 Avtor: bea