Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/config.php on line 4

Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/class.php on line 78
Ekologicen.si - zdravo življenje, zavedanje narave,...
header

lubje, uvidi in iskanje svetov.


Ali si se kdaj vprašal/a koliko realnosti ali resnic si dopuščaš v svojem življenju? Si eden/ena izmed tistih, ki je ujet/a v okvirje svojega »budnega« stanja in prepričanj skupinske zavesti, ali potuješ in dovoliš da skozi multidimezionalne zavesti doživljaš svoje življenje. Da se ne držiš strogo enih in istih prepričanj, četudi ti s tvojim razvojem ter spreminjanjem sveta okoli in znotraj tebe, kažejo da danes ni vse tako, kot je bilo včeraj. Si upaš spustiti in spremeniti to, v kar si verjela/a včeraj? Ali te je strah, da bo kdo rekel, da si prevarant/ka. Da si zmeden/a. Da nisi zanesljiv/a.  Jasno je, da moj svet nikoli ni bil in ne bo enak kot tvoj. Jasno je, da se morava sprejemati taka kot sva, popolna. Kajti to kar si ti, sem tudi jaz in to kar sem jaz si tudi ti. Sebično je, da nekateri ne pustijo možnosti, da smo kar smo, ker se bojijo tega kar smo. Radi bi nas naučili svoje resnice, radi bi nas dali v okvir, kjer se ne počutimo doma. Kako sebično, ko pa vendar vsi vemo, da je ravno toliko pogledov na neko sliko, kolikor je ljudi, ki to sliko gledajo. »Vsake oči imajo svojega slikarja«.
Mi smo multidimezionalna bitja, a gibljemo se po omejenem prostoru. Zavestno? Nezavestno? Če se ptič rodi v kletki, ali bo znal leteti, če ga izpustimo po nekaj letih njegovega življenja v kletki na prostost? Verjetno da. Toda, ali bo človek, ki je naučen razmišljati le znotraj določenih okvirjev, znal pogledati preko meja naučenega. Ali bo sposoben preiti svoje vzorce in v svojih možganih vzpostaviti nove nevronske povezave? Kajti kaj razlikuje genija od »navadnega« smrtnika? Zmožnost zaobjeti in videti povezave, ki jih pred njim nihče ni videl, katere ga nihče ni naučil. Odprtost. Svoboda.
Preproste, a hkrati močne besede. Kdo so tisti, ki za seboj puščajo sled. Tisti, ki vodijo, ali tisti, ki jim sledijo. Vodje so lahko tisti, ki vedo le eno samcato stvar več. Seveda je neodgovorno, da to izkoriščajo iz koristoljublja in manipulirajo ostale, kajti tu ni prostora za spoštovanje. Resnično razsvetljeni so tisti, ki svoje znanje in vedenje, delijo z drugimi in vsakemu dopuščajo, da izrazi samega sebe. Če razumeš nekaj več, če veš nekaj več...pa tega ne znaš uporabiti in izkoristiti sebi v dobro, potem je vseeno ali tisto razumeš ali ne. Ko pa si sposoben/a svoje določeno razumevanje sveta in okolice uporabiti na način, ki te bo ponesel višje in dlje od tam, kjer si bil/a, potem je tvoj namen izkoriščen v svojem potencialu.
Pred časom sem gledala film, ki je govoril o šamanih in njihovih izkušnjah s halucinogenimi drogami. Kako lepo in spoštljivo ter z vso resnostjo in odgovornostjo  so govorili o svojih izkušnjah, pridobljenem znanju in uporabi le teh, v zdraviteljske namene.  Droge, ki jih uporabjajo že stoletja in razumejo njihov pomen in namen, danes pa jih v naši družbi gledamo z obtoževanjem in nejevernostjo  in si mislimo, kako primitivni so. Ljudstva, ki jim marsikdo reče primitivna in jih krepko podcenjuje skrivajo v svoji preteklosti znanja, ki so vredna več, kot vsi naši laboratoriji, znanstveni centri in bolnišnice. Šamani živijo z naravo in narava živi z njimi, neprekinjeno se njihova življenja prepletajo s koreninami dreves iz katerih dobivajo esence, ki jih nato ponesejo v svetove, katerim mnogi izmed nas mogoče nikoli ne bomo priča, kljub temu, da so tudi naši. Šamani razumejo marsikatero univerzalno resnico tega planeta pa nikoli niso odprli enciklopedije ali filozofske razprave ali prebrali znanstvenega članka priznanega nevrologa. Ne podcenjujem naše »sodobne« družbe, no mogoče kanček, ampak jo sprejemam kot prepotentnega dvajsetletnika, ki misli, da vse ve, čeprav ga bo življenje v nekaj letih krepko postavilo na trdna tla. Zakaj toliko ljudi iz našega sveta išče zavetje v pragozdovih južne amerike, zakaj hodijo v budistične templje daleč v Indijo in Tibet, čemu srce hrepeneni po hišah na drevesih v gozdu in dotiku z lubjem 200 let stare sekvoje. Verjetno ne zato, ker so to videli nekje v filmu, (ali pač?) ampak ker se vsake toliko globoko v nas oglasi tisti tihi glas naše duše, ki nam pripoveduje o vseh neodprtih vratih, katerih ključe nosimo okoli vratu pa jih ne vidimo. Mogoče si šamani pomagajo najti ta vrata s halucinogenimi drogami, a mi ki smo rojeni v naši družbi moramo poiskati način, kako to narediti v našem okolju. Vsekakor ni naravno in smiselno, da bi odpotovali v globine amazonskega gozda in popili pripravek, ki ga pijejo na drugem koncu sveta, ampak moramo najti način, ki je naraven za naše okolje. Kako najti pot do vseh tistih skritih vrat se skriva tukaj, v tvojem svetu. Mnogi so odšli da bi se našli, a so se našli ko so se vrnili. Alkimist to dobro opisuje, zakaj torej bežimo na drug konec sveta, ko pa imamo vse odgovore tukaj. Samo odpreti se moramo zanje. Biti osvobojeni vseh predstav, ki nam jih vsadijo v naše glave. Biti tako pogumni, da upamo narediti korak v neznano in za seboj pustimo sled. Biti moramo pripravljeni podreti kak zid, ki smo ga gradili vrsto let, saj nam mogoče sedaj onemogoča, da bi videli kaj se skriva preko njega. Višji kot je zid, manj sončnih žarkov bomo namreč prejeli in naše telo bo vedno bolj bledelo, postali bomo nemočni, brezvoljni, apatični. Takšni postajamo vsak dan, ki ga preživimo ne da bi odprli vsaj ena nova vrata, ali pa vsaj okno! Vsak dan, ki ga pustiš, da mine brez da bi ti enkrat zaigralo srce, je izgubljen.  Tvoj svet je lep, a verjemi da je lahko še lepši, če si boš takega zamilslil/a.

Če te zanimajo izkušnje šamanskih mojstrov, priporočam ogled dokumentarca: Other worlds

Objavljeno: 29.01.2012 19:35 Avtor: bea

tip-o-manija


Obstajajo 4 vrste ljudi. Tisti, ki imajo svoj mnenje ter se trudijo tudi vse okoli sebe prepričati vanj. Tisti, ki imajo svoje mnenje, ter hkrati spoštujejo mnenja drugih. Tisti, ki nimajo svojega mnenja. Ter tisti, ki mislijo, da ga imajo pa ga v resnici le povzemajo po ljudeh, ki so v tistem trenutku okoli njih in ga spreminjajo situaciji primerno.  Kateri izmed teh štirih tipov ljudi, so slabi ljudje in kateri so dobri. Nobeden izmed njih ni slab in ne dober, vendar sem prepričana, da niso vsi enako priljubljeni.  
Kdo so ti, ki bi radi da cel svet razmišlja tako kot oni?  Mnogokrat so to ljudje, ki lahko dosežejo na profesionalnem področju visoka mesta in so izredno sposobni, a med ljudmi niso ravno priljubljeni. Radi so v središču pozornosti, ker jim velikokrat v resnici primanjkuje samozavesti in si z energijo svojih poslušalcev polnijo svoj nesigurni ego. Ni nujno, da so vedno verbalno nasilni, a ko se počutijo ogrožene in to je, ko jim nekdo nasprotuje s svojim mnenjem, lahko postanejo neprijetni. Kljub temu, da imajo trdno prepričanje o nečem, niso sigurni vase in potrebujejo odobravanje okolice, da jim posredno potrdi, da so sami vredni. Velikokrat imajo izredno razvite verbalne sposobnosti in so stvari zmožni zelo dobro argumentirati in tako spodbiti in »uničiti« nasprotnika. To jim daje določeno zadovoljstvo. Dejansko niti ne gre za samo temo o kateri se debatira, ampak za odnose med prisotnimi. Prepričevalci  morajo imeti zadnjo besedo in začutiti, da se jim je sogovornik podredil, posebno če je prisotna še publika. Najbolj vroča debata se ironično lahko razvije med dvema človekoma istega tipa, saj skušata drug drugega prepričati v svoj prav.
Druga skupina ljudi so lahko tisti tihi opazovalci ali pa celo čisto suvereni sogovorniki s svojim trdnim mnenjem, s katerimi je vedno mogoče vzpostaviti civiliziran in normalen pogovor ali debato.  Njihov ego se zaveda dejstva, da obstaja nešteto resnic in da sploh ni važno, kako kdo razmišlja, sploh pa kako razmišlja nekdo drug. Tak človek verjame vase,  ter se ne zanaša prekomerno na mnenja drugih, vendar pa se zaveda, da je lahko drugo mnenje njegovo ogledalo in ga zato spoštuje in vzame v zakup pri samoanalizi. Z njim se lahko zapleteš v konflikt oziroma razhajanje mnenj, vendar pa bo na koncu znal obrniti pogovor tako, da bosta obe strani zadovoljni in še vedno istega mnenja kot na začetku, povečal se jima bo le spektrum dojemanja. To je seveda, če sta oba sogovornika istega tipa. Takšni ljudje so ponavadi dokaj samozavestni, saj morajo prenesti dejstvo, da komu kdaj niso všeč. To pa je težko sprejeti, če še sam o sebi ne misliš ravno najbolje.
Ljudje, ki nimajo svojega mnenja so najpogosteje senca mainstreama in z njimi težko vzpostavimo kakršnokoli debato. Ponavadi se pogovarjajo o vsakdanjih rečeh pogosto pa govorijo o svetu na način, da povzemajo kaj pravijo drugi o tem in onem. Lahko so celo splošno razgledani, a le na način opazovalca in se ne postavijo v vlogo akterja, kjer bi se za neko stvar upali postaviti in izpostaviti. Tudi taki ljudje pogosto nimajo visoke samopodobe in če hočeš izluščiti kdo pravzaprav so, pod njihovimi besedami pogosto najdeš le medlo senco prestrašenega otroka.
In nenazadnje je tu še tip ljudi, ki svoje mnenje stalno prilagaja situaciji v kateri se nahaja in ljudem s katerimi se druži. Tak tip ljudi se s svojim načinom skuša predstaviti kot nekdo, ki je priljubljen, ki se želi izogniti konfliktu ker se ne zna ali pa noče soočati z ljudmi na štiri oči ali pa si želi odobravanje okolice. Vzroki za tako obnašanje lahko ležijo marsikje, vsekakor pa gre spet za nizko samopodobo in potrebo po odobravanju in priznavanju. Ampak ironično pri vsem tem je, da so takšni ljudje priljubljeni le pri dveh skupinah ljudi, pri prepričevalcih, ker jih le ti takoj prepričajo v svoj prav, ali pa pri enakih sebi, vendar pa je tukaj težava, da odnos med dvema človekoma, ki si vedno dajeta prav in spreminjata mnenje iz minute v minuto, ni ravno iskren, prej bi ga označili za psihotičnega.  Težko je namreč funkcionirati s človekom, ki sprva izrazi neko mnenje, a ga takoj po tem, ko sogovornik izrazi svojega ali pride do konflikta, spremeni na način, da ga prilagodi njemu. Ali ni takega človeka za vzeti z rezervo in se ne zanašati na njegovo podporo in osebno mnenje ter kredibilnost. Ali lahko takšnega človeka spoštujemo? Sčasoma, ko prepoznamo ta vzorec je izguba spoštovanja le še vprašanje časa. Zavestno ali nezavestno.
Torej ugotovili smo že, da smo zelo različni med seboj. Kaj pa kompatibilnost in ujemanje med tipi ljudi. Ali je možno, da v tem leži vsa skrivnost ujemanja ali neujemanja med partnerji  bodisi poslovnimi, zakonskimi, prijatelji? Če bi vsi imeli v zavesti kako smo si različni in da svet vsak dojema na svoj način, ali bi bila to mogoče rešitev za naše odnose? Ali bi se še vedno ujemali le z določenim tipom ljudi? Prepričevalci s prilagodljivci in brezmnenjci, diplomati z diplomati in tako naprej. Hkrati pa se vprašam od kod izvira naš način razmišljanja? Je vse res posledica tega, kako se počutimo v svoji koži?  Nas morda družba nauči, kako se moramo boriti za svoj prav ter kdor s trdnimi argumenti in dokazi ne dokaže da ima prav, njegovo stališče ni vredno ničesar? Je to morda le odsev, da je naša družba samo prepolna zlomljenih egov in ljudi z nizko samopodobo, ki s takšnim ali drugačnim nasiljem zavzemajo visoke položaje, ker jim družba to dopušča saj funkcionira na ta način. A vendar je tistim, ki imajo svoje mnenje in so prepričani vanj, a ga vendar ne trobijo naokoli na vsakem vogalu, mogoče vseeno. Saj vedo kdo so in kam gredo. In jim to, da je nekdo tam zgoraj, ki jih skuša prepričati v svoj prav, ne pomeni popolnoma ničesar, mogoče jih celo zabava, ko opazujejo jalov boj »junaka« z mlini na veter na svojem ubogem kljusetu. In kateri ima bolj prav? Ali ni vseeno?
Gandhi je rekel, da naj bomo sami sprememba. Zakaj bi hotel v nekaj prepričati še celo hordo ostalih, če ti bodo na koncu vsi sledili, ko te bodo videli, kako brezpogojno slediš svojemu cilju, ne obračajoč se na mnenja tistih okoli sebe. Tisti brez mnenja bodo tako ali tako govorili o tebi in o tvoji ideji, prilagodljivci se bodo tako ali tako prilagodili tvojemu mnenju in ga prevzeli, čeprav bo tebi vseeno za njihovo oboževanje in oponašanje, prepričevalci pa bodo morda potihem začeli občudovati vso pozornost, ki se bo usmerjala k tebi ne da bi ti sam enkrat to hotel in bodo začeli ljudi prepričevati, da je edina prava stvar ta, ki jo počneš ti in na koncu bodo še sami sebe prepričali, da so si jo izmislili oni. In svet bo spet tekel v svojem ritmu in vsi bomo še vedno isti. Ali pač ne? Ne vem, kaj misliš ti? Ustvari si svoje mnenje.

Objavljeno: 11.01.2012 23:02 Avtor: bea

še je čas, da izvem.


Se ti kdaj zgodi, da si v prostoru polnem ljudi, ki so zapleteni v nek pogovor medtem pa tebi misli odplavajo nekam drugam in ne zavedajoč se kdaj, popolnoma izklopiš slušne receptorje in ko se vrneš nazaj v »realnost« dejansko nimaš pojma o čem je tekel pogovor. Če poseduješ račun na kakšnem izmed spletnih družabnih omrežij, ravno tako sigurno ne klikneš vsake povezave, ki jo objavijo tvoji prijatelji in ne prebereš vsakega prispevka. Če slučajno gledaš televizijo verjetno tudi ne pogledaš vsake informativne oddaje, vsakega filma in posebno ne vsakega reklamnega obvestila.
Ljudje kljub svojemu neomejenemu potencialu, vedno delamo selekcijo. Je čisto naravno dejanje, saj gre na nek način za zaščito samega sebe, da bi nam ob poplavi informacij okoli nas ne eksplodirala glava, če karikiram prizor. Selekcija pa je vedno bolj in bolj intenzivna in na določeni točki se človek lahko počuti pod stresom že zaradi tega, ker mu samo razmišljanje o tem kaj je pomembno in vredno njegove pozornosti in kaj ne, lahko postane preveč obremenjujoče. Tisti, ki nam je radovednost prirojena smo tako včasih še bolj na udaru, saj se nam zdi, da je vse tako zanimivo in si želimo slišati, prebrati in pogovarjati o skoraj vsem. Tukaj pa se zatakne. Dan ima namreč 24 ur. Ena ura ima »le« 60 minut. Teden pa traja od ponedeljka do nedelje. Ko opravimo vse »nujne« obveznosti kot so 40 urni tedenski delovnik, prehranjevanje, spanje in ukvarjanje s športom ter preživljanje časa z družino in prijatelji, nam ostane kaj malo časa za preudarno in sistematsko prebiranje vseh zanimivih stvari. Posebno odkar imamo na voljo ta čudoviti svet interneta, se mi zdi da smo postali kar izgubljeni od preveč svobode in informacij. Ko tako spremljam aktivnosti mojih spletnih prijateljev na družabnem omrežju se mi včasih zazdi, koliko stvari zamujam saj ne utegnem pregledati vsega in šele v zadnjem času sem se nekako pomirila sama s seboj, da mi ni potrebno. Da je v življenju pomembna lahko tudi samo ena samcata stvar, ki ti lahko pomeni vse na svetu. Da ničesar ne zamudiš, če ne veš, da so na drugem koncu sveta izumili nov način gradnje hiš in da se boš še vedno znal/a ozdraviti prehlada tudi, če ne poznaš vseh čudežnih zdravilnih rastlin, ki rasejo vse od Južne Amerike pa do Andov. Ni ti potrebno znati 5 svetovnih jezikov, če ne maraš preveč potovati in za reševanje računalniških problemov lahko pokličeš prijatelja in se ti ni potrebno naučiti informacijskih tehnologij od A do Ž v enem tednu.
Ne razumi me narobe, še vedno mislim da je v znanju moč, a močan je tudi tisti, ki je zmožen usmeriti svoj fokus v le en določen cilj, ki ga osrečuje ali je do njega strasten in z vso močjo ter pomočjo vesolja, bo ta cilj tudi uresničil. Velikokrat sem že pisala o ravnotežju ter usmerjenosti in notranji umirjenosti, najbolj pa človek začuti o čem sem govorila takrat, ko si sam pri sebi dovoli, da česa ne ve, da kaj izpusti in da je za učenje kitare čas še, ko se bo nekoč upokojil. Mnogo ljudi bi rado doseglo vse svoje dosežke v najbolj aktivnem obdobju svojega življenja. Vsaj tako smo ga poimenovali v naši družbi. Ko delamo statistike prebivalcev se kategorije delijo na mlade prebivalce, aktivne prebivalce in starejše. Kot da bi bila starejša populacija manjvredna in za odpis. Zdi se mi, da smo brez pomišljanja dopustili, da se tak način marginaliziranja družbenih skupin vsadi v naše glave. Osebno pa se ne strinjam z njim. Samo pomislite, kako vitalni so starejši prebivalci kakšne azijske države, kjer vsak dan ob sončnem vzhodu izvajajo določene fizične aktivnosti. Dobro, kdo bo rekel, da tai-chi ni del naše kulture in da je le modna muha. Naj misli tako, a ko bo pri svojih 70-ih s palčko prikrevsljal mimo mene, ki bom še pokončno hodila na sprehode okoli jezera polna vitalne energije, se bo mogoče zamislil od kje. Pa ne delam tai-chija. Tretje obdobje človekovega življenja vsekakor ni le čakanje na konec in igranje z vnuki. Če že tako poudarjamo, da je življenje sestavljeno iz trenutkov, bi morali uživati tudi trenutke tistega obdobja v starosti. Vedno več je programov za vključevanje starejšega prebivalstva v družbo in mislim, da imajo možnosti, da se njihovo življenje spremeni v en sam praznik, ki ga lahko praznujejo do konca svojih dni. Če se nismo imeli časa naučiti kuhati ali govoriti francosko ali obiskati sorodnikov v Kanadi, ko smo bili stari 40, je ta čas zdaj pri 70-ih. Zakaj pa ne? Kdo pravi, da moramo vedeti vse kar se da, ravno v tem trenutku pri svojih 30-ih, ker kasneje tako ali tako ne bo imelo več pomena. Torej, učite se kar čutite, da je vaše, razmišljajte o tistem, kar čutite, da vam pospeši srčni utrip, počnite tisto, kar vas napolni z življenjsko energijo in pustite ostale stvari za takrat, ko bo prišel njihov čas. Predvsem pa ne pozabite kdo ste vi in kdo so ostali in pomnite, da vaša zgodba ni ista kot njihova in da morate slediti samo svojemu srcu.

Objavljeno: 06.01.2012 19:22 Avtor: bea