Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/config.php on line 4

Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/class.php on line 78
Ekologicen.si - zdravo življenje, zavedanje narave,...
header

za obljubo.


Zadnje dni je veliko pisanja in govora o novih začetkih, novletnih zaobljubah in podobnih stvareh. Med branjem vse te vsebine se mi je utrnil uvid, da je vendar vse tako narobe zastavljeno. V svoji osnovi sicer ne tako zelo, sploh ne pravzaprav, ampak ljudje seveda spet vsako stvar interpretiramo po svoje, kakor se nam zdi najbolje za nas. Ampak tako se nam samo dozdeva. Vse kar počnemo »zase« še zdaleč ni nujno najbolje za nas.
Novoletne zaobljube so pravzaprav odličen primer kako delujemo proti sebi. Če kdo omeni novoletne zaobljube se že skoraj vsak le namuzne in sploh ni potrebno več govoriti, da se jih vendar nihče v resnici ne drži in da je to le vraževerna kaprica, ki nas drži nekaj dni pred in nekaj dni po Silvestrovem. Potem pa kar nekako pozabimo nanje. Povsem razumljivo je, da se ne uresničijo, če se jih že v začetku sploh ne oprimemo s polno resnostjo in prepičanjem. Kdaj se je pa še kaj uresničilo, če nismo resnično verjeli v to in na tem delali. Manifestacija naših sanj je mogoča le s pomočjo vesolja in le to lahko manifestira samo tiste stvari v katere smo zares prepričani. In več kot očitno je, da novoletne zaobljube niso ena izmed njih. Zabavno pravzaprav kako smo slepi po drugi strani pa kar strašljivo in žalostno, da smo tako neodgovorni do svojega življenja. Da ne verjamemo vase, se niti ne potrudimo zase in za svoje sanje, svojo srečo.  Če se ne moremo držati SVOJIH novoletnih zaobljub, kako bomo sploh kdaj srečni. Če ne verjamemo, da se lahko uresniči vse kar si želimo, da se lahko manifestira čisto vsaka želja, če se ji predamo s srcem, potem nam res ni pomoči. Čudi me, da marsikateri duhovni učitelj še ni obupal nad takšnimi učenci. Da se stvarstvo sploh še ukvarja z nami. Ampak, ker je vesolje energija imamo srečo, da le ta ni sentimentalna in nas ne more izključiti iz svojega Velike načrta. Človeštvo je hočeš nočeš del večjega načrta, ki si ga težko sploh zamislimo, zato bo vedno potegnilo za seboj tiste posameznike, ki verjamejo vase in jih podpiralo z energijo, da bodo kazali pot tudi tistim, ki spijo.
Kar se tiče novoletnih zaobljub pa so idealna priložnost, da resnično počistimo preteklost in se zamislimo česa si želimo v prihodnosti. To niso prazne marnje in brezvezne želje. Novoletne zaobljube so več kot odlična priložnost, da se usedemo za mizo, odpremo zvezek in vanj zapišemo svojo osebno vizijo, da prečistimo in se osvobodimo vzorcev iz preteklosti, da pustimo za seboj nekatere ljudi, ki nas držijo nazaj, da se vprašamo, kako smo živeli do sedaj in ali nas je to osrečevalo, da si poizkusimo zamisliti, kako bi si želeli živeti in kaj bi hoteli spremeniti, ter to tudi naredimo. Konec koncev sploh ni važno ali je danes Silvestrovo in bo jutri prvi dan novega leta, take zaobljube in »pregled« preteklega leta lahko naredimo čisto vsak dan leta, res pa je, da so energije v tem času močnejše in nas bolj podpirajo. To seveda še zdaleč ne pomeni, da nam ni potrebno neraditi nič drugega kot napisati vse na list in čakati, da se bodo stvari same začele razvijati, ampak je pa zapis že prvi korak, da si sploh jasno zastavimo naše cilj in želje.  Mnogo ljudi si sploh ne predstavlja, kaj je njihova sreča, česa si resnično želijo, kakšna je idealna služba, kakšne odnose bi radi imeli z ljudmi okoli sebe, skratka kakšno bi bilo njihovo idealno življenje. Ravno to je vzrok, da živijo iz dneva v dan tako, kot jim to narekuje okolica. Kako drugače bi sploh lahko živeli, če pa vesolje ne ve česa si želijo.
Če se imaš rad/a ti polagam na srce, da bodi pogumen/a in se loti v teh dneh pisanja svoje osebne vizije. Lahko si jo vzameš le kot zabavni eksperiment kot takrat, ko smo bili otroci in smo sanjali o tem kaj bomo, ko bomo veliki, kaj bomo po poklicu, s kom bomo živeli, kje bomo živeli, kaj bomo počeli. Prepusti se, da bo začela govoriti tvoja duša, kajti ona je esenca tebe in ne vse želje, ki si jih pobral/a tekom let iz okolice, ki te je prepričala, da si kar si in da si želiš to in ono in več tako ali tako ne moreš imeti ali doseči. Tvoje življenje ni zapečateno pri 20-ih, 30-ih, 40-ih ali 50-ih...tvoje življenje je vsak trenutek znova lahko preporod in zapomni si, da te pretekle izkušnje ne determinirajo ter da imaš lahko in si lahko vse! Čisto vse, kar si lahko zamisliš!

Objavljeno: 31.12.2011 14:45 Avtor: bea

ali je bacek v škatli.


Vem, da sem nedavno pisala na temo otroka, a danes razmišljam o otroku na drugačen način. O tistem otroku, ki si ga zapustil/a. O tistem otroku, ki potrpežljivo čaka nate, da se boš zopet vrnil/a in igral/a z njim. O tvojem notranjem otroku. Razmišljam o vseh zapuščenih otrokih. O tistemu v meni. V tebi. V tvoji mami in očetu. O notranjem otroku tvojega brata in sestre. O tistemu v prodajalki v trgovini in v gospodu s kravato za bančnim pultom. O tistem notranjem otroku mojstra v avtomehanični delavnici in o notranjem otroku politika v parlamentu. Koliko zapuščenih otrok.
Danes sem bila v knjigarni in bogve zakaj sem čisto spontano posegla po Malem princu in ga pričela listati. Kljub temu, da sem ga prebrala že neštetokrat, sem na prvi strani prebrala stavek, ki me je kar šokiral. Šel je nekako takole..."Najprej se ti opravičujem, ker to zgodbo posvečam odraslemu. Ampak ta odrasli je moj najboljši prijatelj."
Sredi knjigarne sem se na glas zasmejala nato pa me je prešinila globina tega preprostega stavka. Napisal ga je Mali princ, ki je izgubil svojega odraslega. V tem naivnem in nedolžnem stavku, se skriva neizmerna resnica, ki jo tako prevečkrat kar pozabimo. Če bi lahko, bi za praznike podarila to knjigo slehernemu odraslemu na tem planetu. Rada bi bila Mali princ, ki bi prijel za roke vse izgubljene odrasle in jih popeljal k svojemu notranjemu otroku. Kako dobro, da je Exupery napisal knjigo, ki je dosegla mnogo več ljudi, kot jih bom jaz lahko sploh kdaj prijela za roko. In konec koncev, tega tudi ne bi mogla izvesti, saj mora svojega notranjega otroka poiskati vsak čisto sam.
Mogoče se sliši smešno, če napišem izgubljeni odrasli, a je popolnoma resnično. Tam od kjer prihajamo, ko se rodimo je bolj naš dom, kot bo kdajkoli naš dom na tej zemlji. Notranji otrok je tista nedolžna, čista in svobodna energija, ki ni otežena z zgodbami, pravili, čustvi. Notranji otrok je najbolj pogumen norec, ki ne pozna bolečine zavrnitve, se ne primerja z drugimi, ga ni strah, ker ne ve kaj to je, deli in daje vse kar ima, zato tudi prejme vse kar potrebuje. Notranji otrok ni neodgovorno, nebogljeno bitje, za katerega moramo skrbeti, ampak tista energija, ki ji moramo verjeti, ker se bolje od nas spomni od kje smo in kam gremo. Tvoj notranji otrok pozna samo tisto bolečino, ko se počuti zapuščenega. Ti si ga zapustil/a v trenuku, ko te je svet začel učiti kako moraš živeti in kaj moraš početi in si ti ta pravila sprejel/a. Notranji otrok ve, da vesolje ne pozna omejitev, svet te je omejil. Notranji otrok se ne boji skočiti v neznano, svet ti je vcepil strah. Notranji otrok ima rad vse in vsakogar brezpogojno, svet te je naučil, da je ljubezen pogojena z mnogo stvarmi. Notranji otrok ve, da je vsega dovolj in da lahko imaš vse, svet te je prepričal, da ima le peščica vse, ostali nimajo dovolj. In tako si počasi zapuščal/a otroka v sebi, saj mu enostavno nisi mogel/la več verjeti. Raje si verjel/a vsem odraslim okoli sebe, ker jih je bilo več in oni sigurno nekaj vedo, saj so vendar odrasli. Otrok pa je s solzami v očeh gledal kako odhajaš in kako pozabljaš nanj ter se vedno manj igraš z njim. Ker te zelo dolgo ni bilo nazaj, se je odločil, da te poišče, saj mu je postalo dolgčas. A ko te je našel, si mu le zamahnil/a z roko in ga zopet odgnal/a naj se gre s svojimi neumnimi igricami igrat kam drugam. Ali se zavedaš, kako siv je tvoj svet? Ali se zavedaš, da mavrice sploh ne pogrešaš več. Ampak ne zato, ker si se navadil/a na sivo, zato ker se ne spomniš kakšna sploh je. Vendar otrok v tebi ponižno čaka nate, da se vrneš. On ne pozna časa in bo čakal do konca časa, če bo potrebno. Ker ti si njegov najboljši prijatelj in najboljše prijatelje čakamo do neskončnosti, ker jih imamo radi. Ker jim odpustimo vse, tudi ko nas prizadanejo. Ne boj se, nisi ga izgubil/a in nikoli ga ne boš. On bo vedno s teboj, ko ga boš mogoče kdaj za trenutek pogrešal/a ga le poišči v najtemnejšem kotičku svoje duše in spet bo veselo poskočil v tebi. Tvoj notranji otrok. Ki te ima neskončno rad, ne glede na to kako dolgočasen in siv odrasel si postal.


Luna sije zate dragi moj odrasli človek. Tvoj Mali princ
Objavljeno: 22.12.2011 23:02 Avtor: bea

uspeh je zaradi strasti.


Po vsej verjetnosti si že mnogokrat naletel/a na takšne in drugačne priročnike za uspeh. Napisanih je bilo že na tisoče knjig, ki so postale največje uspešnice, a zakaj torej nismo vsi prebivalci tega planeta uspešni in imamo vse kar si želimo. Od poslovnih do osebnih uspehov, mnogokrat se sprašujemo "Zakaj pa meni ne uspe!". Odgovor je, ker nisi dovolj predan/a cilju ali pa je sploh tvoj cilj napačen. O tem kako vedeti ali si si izbral/a pravi cilj sem pisala že nekaj blogov nazaj, a naj te samo spomnim, pomembno je, da čutiš kdo si in kaj v resnici hočeš, ob čem ti poskoči srce in ne razmišljaš ali je to prava odločitev ali ne. Čutiti moraš. Čim se pojavi dvom, lahko skoraj zagotovo rečem, da je nekaj narobe. Ali to ni tvoje resnično poslanstvo ali pa moraš najprej premagati strah, kajti začeti nekaj z dvomom nam ne dopušča, da se popolnoma predamo neki stvari. In predanost je druga najpomebnejša stvar pri uspehu. Imeti fokus na eni stvari in ne razpršeno tavati od ene stvari k drugi, od ene ideje k drugi. Vesolje spremlja vsak naš korak in se usklajuje z našimi notranjimi željami. Če torej vsak teden zamenjaš svojo poslovno idejo ali pa se včlaniš v nov klub in zamenjaš hobi, uspeh ne more biti zagotovljen, saj nima niti časa niti prostora, da se manifestira v tvojem življenju. Ko sanjamo se naše misli v trenutku manifestirajo medtem, ko v našem budnem stanju, kjer živimo v snovnem svetu potrebujejo misli malo dlje, da se manifestirajo. Zaradi tega je izredno pomembno, da se zavedaš, da je vsaka misel energija in da se bo tvoja misel manifestirala le, če boš vanjo vložil/a energijo in obdržal/a svojo osredotočenost.
V današnjem času je to dokaj težko, saj smo vsak dan oblegani z nešteto informacijami in zanimivimi stvarmi, da človek včasih resnično ne ve, kaj je tisto kar ga zares zanima, navdušuje in osrečuje, saj si dejansko vsak dan znova lahko izmislimo nekaj novega. Vendar je za uspeh ravno tako, kot si v trgovini med desetimi vrstami kruha izberemo enega, ki nas bo nahranil, potrebna trdna odločitev za eno stvar in nato usmerjanje energije in misli h končnemu cilju, da se le ta lahko uresniči. Če se v trgovini ne bi odločili za enega izmed desetih hlebcev, bi bili na koncu še vedno lačni. Zdi pa se mi, da nas vedno bolj privlači še vseh ostalih 9 vrst in tako hrepenimo po nečem neznanem in ne opazimo, da je naš hlebec kruha že skoraj posušen, čeprav ga imamo pred nosom. Na koncu za tvoj neuspeh ni kriv nihče drug kot ti.
Uspeš lahko čisto na vsakem področju, če se stvari lotiš s srcem. To ne pomeni, da če si poslovnež in sklepaš posle, svojim poslovnim partnerjem dovoliš, da te izkoriščajo, ker ti materialne dobrine niso tako pomembne. Delati nekaj s srcem pomeni, da te resnično zadovolji, ko sestaviš neko pogodbo, ko sežeš v roke svojemu poslovnemu partnerju in si pošteno in brez bližnjic sklenil/a nek posel. Uspeh pomeni, da si resnično iskreno delal/a za nek odnos in ko se ozreš nazaj lahko rečeš, da si sledil/a intuiciji, ki te je peljala po pravi poti, da sedaj lahko praznuješ trideseto obletnico poroke. Uspeh je, da si sledil/a svojemu srcu in odprla tisto malo trgovinico z nakitom, o kateri si vedno sanjal/a in ker si vsak kos nakita prodal/a z nasmehom na ustnicah, sedaj celo mesto pozna tvoj butik. Ne zaradi prelepih uhanov, ki jih prodajaš, ampak zaradi tvoje topline, ki jo seješ med ljudi. Uspeh je, da na svojem vrtu ali balkonu sadiš svoj motovilec, kljub temu, da prej nisi imel/a pojma o vzgoji rastlin in obdelovanju zemlje. Ker si resnično želel/a ustvariti nekaj s svojimi rokami, si usmeril/a vso energijo v to, da si se naučil/a osnov permakulture in sedaj s posebnim občutkom na mizo postaviš skledo solate, ki je plod tvoje kreativnosti.
Pri vsem tem pa je seveda potrebna tudi proaktivnost. Sedeti doma in čakati, da ti bo nekaj padlo iz neba samo od sebe, definitivno ni prava pot do uspeha. Narediti je potrebno prvi korak, četudi ne veš točno kam in kako. Če je tvoja namera resnično usmerjena v pravi cilj si lahko prepričan/a, da te bo življenje usmerilo na pravi tir. Imej zaupanje vase in življenje ga bo imelo vate. Ne dvomi ko se enkrat odločiš za nekaj, saj boš s tem sporočil/a vesolju, da nisi pripravljen/a vložiti vse svoje energije v dosego cilja in tako te tudi vesolje ne bo podpiralo v tem kar delaš. Pri vsem tem pa ne pozabi, da je strast do dela enako pomembna kot cilj sam. Strast je kreativna energija, ki ti daje moč, da nekaj uresničiš.
Objavljeno: 20.12.2011 13:32 Avtor: bea

bodi otrok.


Si kdaj opazoval/a majhnega otroka kako reagira na svojo okolico in ali si pomislil/a kakšen mora biti v resnici njegov svet. Kako preprost in neobremenjen in svoboden. Koliko potenciala ima v sebi. In kaj pomeni zanj vzgoja in vpliv okolice. Pravijo, da majhni otroci lahko brez omejitev prehajajo iz enega v drug svet. Kaj natančno to pomeni si verjetno težko predstavljamo, saj so naša okorna življenja tekom let izgubila to svobodo, to prožnost, ki bi nam omogočala razumevanje in prehajanje v svetove drugih. Vsak od nas je z vzgojo in izkušnjami pridobil meje svojega sveta, ki nam sedaj velikokrat onemogočajo svobodno komunikacijo med nami. Otrok pa v svoji nedolžnosti še vedno lahko svobodno prehaja in čuti vsakega izmed nas. Še vedno ima to sposobnost, ki jo je veliko ljudi izgubilo. Ne pravijo zaman, da se lahko tudi odrasli veliko naučimo od otrok. Sicer v tem svetu prevečkrat mislimo, da smo starejši pametnejši in bolj izkušeni, a vse je relativno. Izkušnje, ki jih doživljajo otroci in so bile nekoč tudi del nas, smo že pozabili in vprašanje, če se jih bomo sploh lahko kdaj še spomnili. Medtem, ko pišem ta blog lahko samo slutim, kako nepojmljivo svoboden je otroški svet, preden ga uokvirimo s pravili in omejitvami tega našega sveta. Zato sem vedno havležna, ko lahko preživim nekaj časa v družbi malih otrok, kajti vedno so izreden navdih. Ob njih se človek lahko počuti sproščenega in igrivega ali pa mu ravno zaradi njihove svobode predstavlja to druženje neko nesigurnost, saj čuti da so na nek način sposobni nečesa mnogo večjega kot mi. Ob njih si vendar človek lahko dopusti, da je karkoli. Z otroki ni omejitev. Posebno, če nismo njihovi starši, ki naj bi predstavljali nek steber na katerega se lahko naslonijo. Obstaja seveda mnogo vrst vzgoj in ne bom se spuščala na to področje, kajti mnenja so različna, strinjam pa se, da je potrebno kljub vsemu otroku podati neko oporo oziroma smernice, da se bo znašel v svetu pravil in omejitev v katerega je bil rojen. S tem ne mislim, da mora živeti po teh pravilih in omejitvah..ravno nasprotno. Potrebno je, da ve da obstajajo, da jih razume, medtem ko živi življenje, ki mu omogoča svobodno izbiro in neomejen razvoj vsega potenciala, ki mu je bil dan ob rojstvu. Otroci niso nebogljena bitja, ki ne znajo govoriti in si zavezati čevljev. Otroci so samo pomanjšana verzija ljudi, ki so prišli na svet da nas naučijo nečesa in mi njih. Da nas spomnijo, kako nedolžno se je vse skupaj začelo in kako neomejeni smo lahko, če le to hočemo in si upamo. Otroci so naši opomnik na praspomin, ki smo ga prejeli vsi, čisto vsak izmed nas. Treba jih je spoštovati in jim prisluhniti s srcem. Kajti kljub temu, da ne znajo govoriti in tvoriti nam smiselnih stavkov, čutijo mnogo bolj intenzivno od nas in  so njihove reakcije včasih mnogo bolj smiselne kot naše, ki so naučene.
Ljudje, ki se ne znajdejo v otroškem svetu in jim ni prijetno med njimi, imajo po vsej verjetnosti mnogo bolj "resne" in "pomembne" opravke, vsaj tako se jim zdi. Resnost se v današnji družbi kaže kot nekaj čemur vendar ne gre oporekati in kar moramo vzeti kot znak kredibilnosti in pomembnosti. Pa je to res? Kakšen smisel ima vendar življenje brez smeha in radosti?! Ali je resnobnost in sivost življenja tisto, kar si vsak izmed nas predstavlja kot najvišji cilj v življenju? Se mi zdi, da si le redkokdaj vizualiziramo svoje idealno življenje brez nasmeha na ustih nas in naših bližnjih. Čemu torej tako čislamo resnobnost. Tudi med politiki vedno več glasov prejme tista oseba, ki se v javnosti kaže z nasmehom in iskrico v očeh, a kaj ko se tolikokrat zgodi, da ubijamo ta lesk. Sami v sebi ga zatiramo, da se po mnogih letih ne upamo usesti na mali stolček zraven enoletnika in se spustiti v pogovor z njim, saj ne vemo kaj bi rekli. Vsa ta sivina nam je prekrila mavrico, ki smo jo nekoč nosili v srcu in sedaj se znamo pogovarjati samo še o službi, vsakoodnevnih opravilih in rutinskih opravkih, ki jih počnemo teden za tednom, mesec za mesecem, leto za letom dokler nas ne povozi čas.
Otroci so naše največje bogastvo. Otrok ni bitje, ki ga rodi mama in postane s tem del družine, ki si ga lastijo starši in nad njim vzamejo vso pravic početi z njim karkoli se jim zdi. Otrok je ravno tako bitje kot jaz in ti, ki ga je treba spoštovati in sprejemati kot celostnega človeka, ki mu nič ne manjka in ni hendikepiran ne prikrajšan za nič. Kvečjemu ga lahko za karkoli prikrajšamo mi s svojo omejenostjo. In ravno tako kot ga lahko mi naučimo zaporedja abecede, nas on lahko nauči nedolžnosti in svobode na katero smo pozabili. Verjemite otrokom, oni dobro vedo o čem govorijo! 
Objavljeno: 15.12.2011 14:23 Avtor: bea

moj mil(n)i mehurček.



Zadnje čase se dosti govori o prebujanju. Verjamem, da smo to vsi opazili na tak ali drugačen način. Vendar kolikor je ljudi, toliko je tudi načinov izražanj in vsak dojema svet okoli sebe na svoj način. Zanimivo je opazovati kako različne so reakcije ljudi in ocenjevati približno na kateri stopnji se nahajajo. Rada opazujem ljudi, saj je tako kot bi gledala film v 3D obliki pa še karte za kino mi ni potrebno kupiti. Nisem ocenjevalec v pomenu kot ga morda razume večina, ampak tisti objektivni opazovalec, ki se preprosto zabava ob gledanju filma in ko je konec enostavno pozabi nanj, saj razumem da vse mine. Nič ni pomembnejšega od tega trenutka. Hkrati pa tudi ta trenutek, ko mine ni več pomemben. To je na nek način resničen paradoks.
Ljudje čutijo spremembe, a jih vidijo vsak na svoj način. Težko pa je marsikomu sprejeti dejstvo, da govorimo toliko različnih jezikov in da vsak posameznik na svoji poti živi svoj čas in svojo pot. Včasih sem se strašno obremenjevala s tem, da moram svoje znanje deliti z drugimi saj, če je bilo nekaj pomembno zame, je vendar moralo biti pomembno tudi za ostale ljudi in so to nujno morali izvedeti, saj bi jim s tem pomagala. A kmalu sem ugotovila, da nima smisla in da je moja pot kot v milni mehurček zavita zgodba, ki leti proti nebu in jo vetrič dviguje s svojo hitrostjo. Skozi svoj milni mehurček sem videla druge zgodbe, a kljub temu, da je membrana mehurčka prozorna in zelo tanka, me ljudje v svojih mehurčkih niso slišali. Kmalu sem dojela, da je vse kar se mi dogaja v življenju le moja zgodba in moje lekcije in da svet ne bo zaostal za mano, če vsega kar sem se in se še bom naučila ne delim z ostalim svetom. Moje zgodbe so se zunaj mojega mehurčka kar naenkrat zazdele tako trivialne in nikomur zanimive. Na začetku je trpel moj ego, ker ga ni nihče poslušal. Potem sem se pomirila sama s seboj. Začela sem uživati to prelepo notranjost mojega milnega mehurčka in veselo mahala ljudem, ki jih je vetrič prinesel blizu. Sedaj verjamem, da za vse pride svoj čas, kajti čez nekaj časa mi je bila dana priložnost pisati blog, ki ga bere vedno več ljudi. In tako sem izpolnila svojo željo. To je ena izmed stvari, ki se ti zgodijo nekega dne, čutil pa si jih celo življenje. Seveda nimajo vsi ljudje istih potreb in mogoče nekdo nikoli ni pomislil, da bi svoje izkušnje delil z ostalim svetom. Nikoli si ne moremo predstavljati na kakšen način se bodo naše želje manifestirale, ravno zato je potrebno, da so naša srca in glave odprte za prepih, kajti ravno ta vetrič nam vedno znova lahko zašepeta nekaj, kar potrebujemo v tistem trenutku.
Ljudje okoli mene so vse prevečkrat prepričani v svoj prav. Tako okoli sebe zgradijo dvojno, če ne kar trojno membrano svojega mehurčka in kljub temu, da je le ta popolnoma prozorna, do njih ne more niti najmanjši šum od zunaj. Pa to še ne bi bilo tako hudo, če bi bili sposobni iskrene introspekcije. Ne vem, zakaj je na splošno človeku v tako zadovoljstvo, da dokaže, da so njegova razmišljanja in ideje tiste prave. Čemu bi se namreč nekdo trudil dokazati nekaj, če vemo da smo si zelo različni med seboj in da vanilijev sladoled ni vsakemu po godu, morda so nekateri bolj za čokoladnega. Konec koncev pa imamo vsi radi sladoled. Ali pa tudi ne. Ali je važno? V resnici ni. In ravno to je nagradno vprašanje oziroma odgovor. V resnici je to kar misli posameznik važno samo njemu. Če ti je všeč rdeča barva, ali je pomembno da to vedo vsi tvoji prijatelji in da je všeč tudi njim? Boš zato kaj več vreden/a, bodo zato tvoji prijatelji boljši prijatelji? Ne bodo. Ker ni važno. Sicer si ponavadi izbiramo prijatelje, ki so nam podobni in s katerimi razmišljamo na dokaj podoben način, a v končni fazi ljubezen do bližnjega ne temelji na modnem okusu, izbiri sladoleda in pripadnosti politični stranki, vsaj naj ne bi. Ljubezen je, ko si sposoben/a sprejeti bližnjega četudi ti gre na živce njegova pričeska in okus za knjige, četudi se ti zdi njegov način razmišljanja popolnoma zgrešen in kljub temu, da jé meso medtem, ko si ti vegetarijanec/ka. Ker konec koncev, dokler ti ne vsiljuje v tvoj milni mehurček svojih knjig in puranjih zrezkov, nima njegov okus nikakršne veze s tvojim in je povsem nepomembno, v kakšnih knjigah uživa ob večerih v svoji postelji.

Objavljeno: 15.12.2011 00:43 Avtor: bea

spoznavanje.



Z življenjem se ni za šaliti. Na koncu bo vedno tako, kot mora biti kljub temu, da se nam včasih ne zdi logično ali smiselno. Nima smisla, da se vsak dan borimo proti tistemu, kar se bo tako ali tako zgodilo. A kaj, ko nam je včasih tako težko dojeti "the big picture". Ljudje smo pač taki, da hočemo imeti vse pod kontrolo in vedeti razlog za vsako stvar ali dejanje. Včasih se je pač potrebno samo prepustiti. Pa ne v smislu, da se udobno namestimo v naslonjač in čakamo, da se nam bo življenje zgodilo. V življenju naredimo največ takrat, ko smo pozorni in budni na dogodke in ljudi okoli nas, kajti v odsevu le teh lahko dojamemo, kaj so ponavljajoči se vzorci, ki nas spremljajo dan za dnem, mesec za mesecom in leto za letom in ki nam preprečujejo stopiti korak naprej iz cikličnega ponavljanja enih in istih zgodb. Šele, ko smo sposobni prepoznati kaj nam preprečuje, da se kot oseba razširimo in rastemo, lahko naredimo naslednji korak. Analogijo lahko najdemo pri kakršnikoli vrsti odvisnosti. Šele, ko odvisnik prepozna in si prizna svoj problem, ga lahko začne zdraviti. Enako je pri življenju. Šele, ko stopiš za trenutek izven svoje odvisnosti od določenih vzorcev lahko zavestno začenjaš spreminjati svoje navade in odnos do življenja in sveta. Kljub temu, da je na to temo napisanega in rečenega že mnogo je to še vedno in predvidevam, da nekaj časa bo, aktualna tematika. Kljub njeni preprostosti jo ljudje dojemamo kot eno največjih skrivnosti. Kako spoznati sebe. Pravzaprav je čudovito, da imamo toliko dela s samim sabo in da nas naš lastni obstoj tako fascinira. Seveda ne v smislu, ko le ta preide v obsedenost s samim sabo ali narcisoidnost, ampak na način, da smo zmožni celo življenje preučevati svoje možgane, se psihološko analizirati, izvajati tisoč in eno terapijo, poizkus in še marsikaj drugega pa nam še vedno ni čisto jasno kaj, kje, kdo in zakaj. Včasih se mi zazdi, da smo tudi ko odrastemo kot majhni otroci, ki se lahko ure in ure zabavajo z eno samo igračo pa so še vedno popolnoma fascinirani nad njo.
Seveda se vsake toliko lahko vsakemu od nas zazdi, da njegova pot ne pelje nikamor, ampak zavedati se moramo, da je življenje nenehno nadgrajevanje. Če človek pade v rutino in se ji ležerno preda kot to počne mnogo preveč ljudi, je nemogoče, da raste navzgor. Če človek izgubi voljo do življenja pomeni, da je po vsej verjetnosti pošteno zašel iz svoje prave smeri tako daleč, da je popolnoma izgubil stik s svojim resničnim jazom, s svojo dušo. Takrat je čas, da se popolnoma ustavi, če tega ni zanj naredilo že življenje v obliki bolezni, psihičnega stanja ali na kašen drug način. Življenje nam stalno kaže smernice. Kaj so smernice? To so čisto preprosti znaki, ki se kažejo preko tega kako lahko nam je nekaj narediti oz. doseči. Pomisli ali ni res, da ti gredo nekatere stvari v življenju izredno težko, nekatere pa stečejo kot po maslu. Ob nekaterih stvareh, ki jih počneš se počutiš dobro, poln/a energije in zanosa in kar čutiš, da je to pravo. Na drugi strani pa se vedno najdejo tudi stvari, ki si jih mogoče poizkusil/a že neštetokrat dokončati pa ni in ni šlo ali pa si to realiziral/a na zelo težak način. Najboljši "recept", ki sem se ga naučila do sedaj kako vedeti, kaj je življenje pripravilo zame je to, da sledim stvarem, ki v meni porajajo prijetne občutke in mi dajejo prepričanje, da je to kar počnem prav. Ampak še vedno je potrebno paziti, da smo do sebe iskreni, saj se velikokrat lahko uštejemo, ko mislimo, da je nekaj prav za nas pa je to v resnici samo neka naučena ali priučena želja, ki smo jo dobili tekom let, ko smo skušali postati in biti nekaj kar v resnici nismo.
Razlika med iskrenim prebujenim življenjem in življenjem, za katerega samo mislimo, da je naše je ta...da če smo do sebe iskreni upamo narediti pogumne stvari, saj smo se za svojo srečo pripravljeni boriti. To pomeni, da moramo odkriti ali je to kar počnemo sedaj v življenju in kako ga živimo resnično to kar smo. Ali je naša služba to kar si želimo, ali so naši hobiji del nas ali jih počnemo zaradi nekoga drugega, ali pijemo vino, ko bi raje srebali čaj, ali se oblačimo v črno, medtem ko bi raje hodili odeti v mavrico in ali so ljudje okoli nas resnično prijatelji, ki nam pustijo biti to kar smo. Ne morem preveč poudariti pomena besed "biti to kar smo" pa naj se slišijo še tako klišejske in obrabljene. Ampak so ne glede na vse, izrednega pomena zate! Bodi to kar si.
Če se sprašuješ kako naj izveš, če živiš svoje življenje ali je to le neka farsa, ki so ti jo dodelili drugi ti priporočam preproste korake kako začeti. Najprej kot sem zapisala zgoraj vedno sledi svojim notranjim občutkom. To bi znalo biti za nekatere na začetku težko, saj je veliko ljudi, ki so izgubili stik s tem svojim notranjim svetom. Poskusi ga dobiti nazaj. To je največja naložba, ki jo boš naredil/a zase. In ne stane popolnoma nič! Zatem pa ti priporočam, da se čimbolj pogosto vprašaš sam/a pri sebi ali je to kar si želim? Ko se odpravljaš ven, kako se boš oblekel/a? Ko naročaš pijačo s prijatelji, ali naročiš kar naročijo drugi? Ko se odpravljaš na trening, ali te resnično veseli ples ali balet? Ko se družiš s prijatelji, ali ti njihova družba resnično paše in te izpopolnjuje ali se počutiš osamljenega? Ali bi svojo hrano raje začinil/a s sojino omako pa je ne, ker to ni konvencionalna priprava določene jedi? Kdo tako pravi? Bi v resnici raje preživel/a vikend ob branju knjige, ali se moraš resnično družiti s svojimi družinskimi člani? Karkoli počneš, vprašaj se kako se ob tem počutiš. Za to ne potrebuješ nobenega guruja, ni ti potrebno prebrati nobene knjige in poslušati nikakršnega strokovnjaka, ki se domnevno spozna na to področje. Tebe ne pozna nihče bolje kot ti sam/a in tega se začni čimprej zavedati in izkoristi to priložnost preden bo prepozno in ti bo življenje znova priredilo novo lekcijo, kjer te bo poskušalo nečesa naučiti pa tega ne boš dojel/a.


"gnōthi seauton" je pisalo že na pročelju templja v Delphiju. Pa še vedno študiramo kaj točno to pomeni. :)

Objavljeno: 14.12.2011 19:46 Avtor: bea

adolescenca človeštva.


Ljudje smo, kot vsak drug organizem, bitje ali ekosistem izredno prilagodljivi. Včasih se lahko celo pošalimo na svoj račun, da smo kot najhujši plevel, ki ga ne more iztrebiti niti najhujša bolezen ali virus. In res, kljub svoji relativni šibkosti smo bili obdarjeni z zmožnostjo logičnega razmišljanja, ki je za razliko od marsikaterega živega bitja na zemlji nadgradil naše sposobnosti preživetja. S svojim umom se lahko ves ta čas odkar obstajamo na tem planetu bolj ali manj uspešno prebijamo skozi in kljubujemo življenjskim razmeram, ki se stalno spreminjajo. Vendar pa je vprašanje ali naš razvoj resnično pomeni uspešno premagovanje izzivov, s katerimi se kot vrsta soočamo. Iz določenega zornega kota bi lahko rekli, da se bolj kot soočamo in branimo, bežimo pred naravo. Kljub vsemu času, ki nam je na voljo, da se prilagodimo razmeram, se mi ne zdi ravno, da smo močno strategi. Naša dejanja mi mnogokrat ne delujejo strateško, sploh pa ne ekologično. Ne ekološko, ne logično.
Pa si poglejmo kakšen primer. Človeka je zeblo. Dobro, uporabil je kožo živali, ki jo je pred tem imel za kosilo. Človeka je motilo, da mu dežne kaplje močijo lase in kožo. Logično, skril se je v votlino, kjer se je hkrati tudi skril pred vetrom. Človek je prehodil kilometre daleč, da je v gozdu in travnikih nabral sadeže in jagodičje. Dobro, prihanil je čas in energijo, ter začel namenoma gojiti rastline blizu doma. Človek je pomislil, zakaj bi tekel za živaljo, ki me nahrani, saj pri tem izgubim mnogo preveč energije, ki jo moram potem dobiti nazaj. Dobro, udomačil je žival. Do tu je še nekako potekalo v naravnem ravnovesju. Tudi še nekaj stoletij in tisočletij kasneje se je kljub svojemu napredku še do neke mere prilagajal naravnim ritmom narave in vesolja. Bolj pa je naivno ugotavljal, da je naravo lahko ukrotiti sebi v prid, bolj je to izkoriščal na nezdrav in neekologičen način. K temu je po vsej verjetnosti prispeval njegov um, ki ga je ta superioren odnos, očitno tako močno zadovoljeval, da si ga ni želel izgubiti in ga je še naprej in še bolj intenzivno iskal. Težko je tako poenostaviti zadeve, da bi rekli, da smo kjer smo, samo zaradi našega egotripa, ki nam ni dal miru in nas je vedno znova gnal naprej, da smo izumljali nove in nove tehnologije s katerimi bi nadvladali naravo. Zadovoljstvo ob tehnoloških uspehih je bila po mojem mnenju zgolj postranska stvar, na prvem mestu ga je gnalo preživetje in želja po ležernosti in čim manjšemu naprezanju za isti končni učinek in rezultat. To kar mu je dodatno prinesel napredek pa je vseeno sčasoma postalo obsedeno bolezensko stanje. Naš egotrip se je nadaljeval v nezdrave razsežnosti. Postali smo zaslepljeni z imeti več, doseči več, skočiti dalj, zleteti višje, hoditi manj in voziti hitreje, pridelovati in gojiti hitreje, graditi višje....sami presežniki!
In nahajamo se na točki, kjer smo dosegli stanje, ko smo malodane presegli tudi same sebe. Postavili smo se na piedestal in sedaj občudujemo vse svoje dosežke in se ponašamo z nekaj stoletno zgodovino naprednih tehnologij in visoke znanosti, a na svojem dvorišču ne vidimo, da nam še plevel komaj poganja, kaj šele, da bi si lahko privoščili utrgati marjetico. Naš slavospev je tako glasen, da je uspešno preglasil vse motorje in stroje tovarn in smo nehote ali pa namerno spregledali, da nam spomladi lastovka na drevesu ali pod nadstreškom ne zapoje pomladne melodije, ker si nima kje več zgraditi gnezda ali pa celo prej doživi srčni zastoj, ko vesla med kadečimi se dimniki nazaj v rojstno mesto. Človeštvo je kot petnajstletni otrok, ki se mu zdi da je ves svet njegov, v resnici pa si je komaj naučil umivati zobe in pravilno zavezati vezalke. Na internetu je pogledal vse posnetke o naravi in biodiverziteti pa misli, da bo v laboratoriju vzgojil koruzo in nekoč celo mesni zrezek ne da bi prej v živo kdaj videl in pomolzel kravo. Znanja ogromno, a kaj ko mu primanjkuje zdrave kmečke pameti in izkušenj ter modrosti. Najstnik ne razmišlja o tem, kaj bo jedel in kje se bo sprehajal čez 50 let, ko bo stopil v tretje življenjsko obdobje, on razmišlja kje bo dobil najnovejšo verzijo igre, ki jo bo lahko zvečer ponosno pokazal prijateljem in se bodo z njo zabavali par večerov zapored, dokler ne bo izšla novejša verzija. Boljša, atraktivnejša, lepša, hitrejša!
Ljudje smo skrenili in na srečo so med nami vedno razlike. Kljub enakim letom so nekateri bolj, nekateri manj zreli. In tisti bolj zreli so se začeli ozirato okoli, ker so se za trenutek spomnili ptičjega petja, ki ga ni bilo že dolgo nad njihovimi glavami. Vzdignili so glave in se začudili, da na nebu ne vidijo sonca, ker ga prekriva gosta megla, ki ni naravnega izvora. Tisti, ki jih niso pravočasno potegnili nazaj v brezumno bezljanje za boljšim, lepšim, hitrejšim jutri, so se ustavili in ugotovili, da je čas. Čas, da vstopimo v zrelo obdobje in začnemo prevzemati odgovornost in posledice za naša pretekla dejanja in strateški razmislek o naslednjih korakih. Mati Zemlja je bila potrpežljiva z nami kakor pritiče lastnosti matere. A dobra mati ve, da mora na neki točki otroku pustiti, da se spotakne ob kamen, čeprav ga je ona videla že mnogo prej. Njeno srce joče, a razume da je to življenje. In sedaj moramo sami plezati in se spotikati čez skale, da se naučimo živeti. Mater pa bomo imeli spet radi po tem, ko bomo razumeli čez mnogo let, zakaj je mogla ostati za nami in nas gledati kako jočemo in si sami ližemo rane.

Le kako bi Stanley Kubrick zrežiral leto 2012?

A Space Odyssey
Objavljeno: 06.12.2011 21:37 Avtor: bea

nasvet za svet.



Eden izmed najpomembnejših zakonov, ki jih piše življenje je da spoštujemo svoj svet...takoj zatem pa, da spoštujemo svet drugega. Spoštovati svoj svet pomeni, da ga sprejmemo takšnega kot v resnici je, v tisti univerzalni resnici, ki ne pozna subjektivnosti, ki vidi stvari kakršne so, brez kulis, barvnih leč in okraskov. To pa je verjetno ena izmed težjih nalog našega življenja, biti tako iskren do sebe, da si priznaš kakšen je tvoj svet in ne glede na vse, takšnega tudi v popolnosti sprejeti. Zaradi vseh slik, ki ti jih slika okolica si kaj hitro zaželiš, da bi bil/a nekaj drugega kot si in pozabiš, da je tvoja zgodba tukaj na tej zemlji, le predstava, ki te uči lekcij, ki jih moraš osvojiti, da bi dojel/a najbolj univerzalno resnico. Da smo vsi del istega izvora. In ko sprejmeš igro in kaj kmalu pozabiš, da je tvoje bistvo nekje globoko znotraj nas, se lahko tako vživiš v predstavo, da zaradi nje celo skreneš iz poti. Odnese te tok in te prevaža in prenaša na povsem napačna pota. Sicer na poti stalno srečuješ namige in navdihe, ki te skušajo spomniti, da to v resnici nisi ti, ampak bolj ko se človek vživi v svojo domnevno vlogo, težje je razbrati sporočilo iz teh naključnih namigov. Šele, ko z vso odgovornostjo sprejmeš svoj svet, lahko mirno in spokojno zadihaš in zapluješ s tokom, saj veš da je tokrat pravi. Kako si lahko prepričan/a, ali si na pravi ali napačni tirnici? Kadar v sebi čutiš neko težo, lahko je samo kanček neugodja ali dvom..takrat veš, da ti ta pot ni bila resnično namenjena in da si po vsej verjetnosti za trenutek skrenil/a v napačno smer. Če imaš tak občutek le redkokdaj to pomeni, da si večino časa v skladu s svojim življenjem, s potjo, ki jo je vesolje namenilo, da jo prehodiš in se na njej naučiš lekcije, ki si si jo zadal/a preden si se rodil/a v svoje življenje. To je dobro. Če pa imaš večino časa občutek, da ni vse v najlepšem redu, da se ti godi krivica, da se moraš stalno boriti za nekaj, če se stalno nečesa bojiš ali sumiš, da bo šlo nekaj narobe...potem obstaja velika verjetnost, da si majčkeno zašel/la. Vendar imej vedno v mislih naslednje besede, da nikoli ni prepozno, da bi se vrnil/a na pravo tirnico, kjer boš deležna vsega kar si zaslužiš in kar je pravično.   
Ključna stvar pri tem je, kot sem napisala na začetku, da si dovolj hraber/ra, da resnično v celoti sprejmeš svoj svet. Kajti, če ti ne veš kakšen je, tudi ne moreš videti in vedeti, kaj si resnično želiš in zaslužiš. In zavedaj se, da si zaslužiš čisto vse, da si vreden vsega kar si zamisliš. Tvoj svet nikdar in nikoli ni slabši niti boljši od sveta nekoga drugega. Saj se verjetno tudi nihče ne počuti nič bolje, če namenoma naredi nekaj za kar ve, da bo na nek način prikrajšalo drugega ali ga celo prizadelo. Včasih se temu ne da izogniti in je morda to lekcija, ki jo mora v tistem trenuteku dobiti druga oseba in prav tako ti. Kajti narobe je tudi, če mislimo, da je vedno naša dolžnost, da na račun naše sreče, lahko dopustimo nekomu, da doseže nekaj. To bi bilo vendar kršenje prvega pravila, ki pravi da spoštuj svoj svet. Če ne spoštuješ svojega sveta nisi naredil/a nič koristnega za življenje. Še manj, škodi/a si sebi. Kajti le, ko si sam/a srečen/a, lahko izpolnjuješ naloge svojega življenja. Le kadar hodiš po svoji poti, te življenje spodbuja in ti stoji ob strani. To pa je takrat, ko se resnično sprejmeš in se zavedaš, da ni nič pomembnejšega od tvoje sreče, kajti s tem ozpolnjuješ svoje poslanstvo, svoj smisel. Takrat bo tudi življenje okoli tebe ustvarjalo situacije, ko se bo vsak tvoj korak povsem logično stopil s predhodnim in naslednjim, ki ga boš naredil/a brez da bi pri tem kje stopil/a v kakšno luknjo ali zletel/a iz ceste. In vse kar moraš narediti je, da skušaš videti svoj svet in ga sprejeti takšnega karšen je, ter s svojimi občutki veslati varno med ovirami. Seveda, bi bilo verjetno naivno misliti, da se nikoli več v tvojem življenju ne bodo pojavljali problemi in neprijetne situacije, a čar usklajenosti z življenjem je v tem, da jih tokrat vidiš v povsem drugačni luči. Če ti nekdo na primer hoče "uničiti" dan s tem, da te v službi ali kje drugje nadere in ti izreče mnogo slabih in grdih besed, te situacije ne boš več videl/a ali dojemal/a kot osebni napad nase, ampak boš skušala dojeti, kaj se mora dogajati znotraj te osebe, da nosi v sebi takšno jezo in žalost. Hkrati pa boš spoštoval/a njegov svet in mu ne boš nazaj zabrusil/a še kakšne bolj sočne, ampak boš zato, da bi ubranil/a svoj svet le mirno odgovorila, da so te njegove besede ali prizadele ali da niso bile na mestu in da naj pomisli, če v resnici niso bile le odsev njegovega stanja. Menim pa, da je ena izmed pomembnih stvari tudi, da si takšne dogodke vzameš, da se tudi sam/a pogledaš v zrcalo in pomisliš, koliko so njegove besede pa le imele resnice v sebi. Včasih za popolnoma objektivno sliko o samemu sebi potrebujemo nekoga, ki nas ne gleda skozi naše oči. To ne pomeni, da vzamemo v zakup vsako besedo in mnenje nekoga drugega o nas...le, da z zanimanjem in radovednostjo preizkusimo, ali je kaj od tega kar nam je neka oseba povedala res. Nikomur ni potrebno polagati računov, to lahko naredimo povsem sami pri sebi in presenečen/a boš kolikokrat se lahko spoznaš v povsem novi luči, ki pa ti pomaga spremeniti kakšno stvar, ki te je dejansko motila pri sebi pa se je niti nisi zavedal/a. 
Sprejemanje svojega in tujega sveta torej iz nas lahko naredi srečne in zadovoljne posameznike sposobne živeti svojo srečo in se zavedati, da smo vsi odgovorni to srečo poiskati. Če se prepustiš in zapluješ s tokom svojega resničnega jaza, boš verjetno bolj in bolj opažal/a, koliko je okoli tebe še tistih, ki se ne zavedajo, da za njihovo srečo niso krivi in odgovorni drugi in če te bo to začelo motiti, se samo spomni, da moramo spoštovati tudi svetove drugih in da več kot to, da jim poveš, kako lahko pridejo ven iz svoje slepote, ne moreš narediti. S svojim zgledom smo tako najboljši učitelji. Brez skrbi, kdor resnično živi v toku s svojim življenjem žari naokoli kot najsvetlejša luč in je opažen, ta ne potrebuje reklame in soja žarometov, da bi kazali nanj. Če se ozreš okoli sebe boš verjetno brez težav opazil/a koliko je takšnih in koliko je tistih, ki še vedno tavajo in iščejo stikalo, kjer bi lahko prižgali luč v sebi. 
Objavljeno: 04.12.2011 17:01 Avtor: bea