Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/config.php on line 4

Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/class.php on line 78
Ekologicen.si - zdravo življenje, zavedanje narave,...
header

prazne zgodbe polne vsebine.


Včasih pride človek do točke, ko se počuti popolnoma praznega. Ko se počuti kot da stoji sredi travnika in kamorkoli se ozre ni ničesar. Samo daleč v daljavi horizont. Niti enega drevesa ali česarkoli drugega, kar bi njegovi praznini dodalo vsebino. Kakršnokoli vsebino. Zdi se, kot da nas opredeljuje le naš odnos do stvari okoli nas, saj se drugače počutimo izgubljene. Kot da stalno potrebujemo nekaj na kar se lahko nanašamo in opremo, da bi potem ugotovili in opredelili kdo smo in kako smo. Živimo v svetu dualnosti in očitno moramo vedeti kaj je črno, da lahko opredelimo belo in kaj je dobro, da lahko opredelimo slabo. Tako se zdi, da vedno potrebujemo ob sebi nekoga, da bi sami vedeli ali smo vredni ljubezni ali ne in še tako mnogokrat mislimo, da si je ne zaslužimo. Naš svet je v resnici izredno omejen. Izoblikujemo ga tekom otroštva in ga nato le nadgrajujemo. Redko pa se zgodi, ko je enkrat ustvarjen, da bi ga lahko popolnoma spremenili. S tem je mišljeno, da bi sploh čutili potrebo, da ga spremenimo in da bi se zavedali možnosti, da ga lahko spremenimo. Zdi se nam, da je to kar vidimo in doživljamo v svojem življenju edina možna različica. Kako to, da nam ne pade na kraj pameti, da bi mogoče lahko obstajalo več različic istega življenja, kaj šele da bi jih obstajalo neskončno. In da vse lahko tečejo vzporedno. Ob istem času, če se sploh lahko tako izrazim. Čas kot linearen potek dogodkov v sosledju. Čas je tako ali tako le produkt, ki ga dosežemo z opazovanjem. Če ne opazujemo nekega poteka dogodkov in ga merimo z uro, potem čas v resnici ne teče. Zato lahko vedno govorimo le o tukaj in zdaj. Kot sama vedno pravim, čas je stvar interesa. Časa ni nikoli premalo, ker ne obstaja. In če je tvoj interes usmerjen v nekaj, boš vedno našel/a čas za tisto, kaj ni tako? In v kar je tvoj interes usmerjen to se bo tudi manifestiralo v tvojem življenju. Saj vsi poznamo verjetno enega najbolj uporabljanih citatov "Če si nekaj zares želiš, bo vse stvarstvo stremelo k temu, da se bo to tudi uresničilo."
In če se vrnemo nazaj na začetno sliko. Praznina, ki jo vsake toliko človek lahko začuti v sebi je odličen trenutek, ko se lahko zamisli nad tem, česa si zares želi v svojem življenju pa tega trenutno nima in kaj mu je odveč pa bi se tega rad znebil. Vsak trenutek je idealen za začetek. Vsak trenutek smo lahko čisti in neobremenjeni s preteklostjo, če si to le dovolj močno želimo. Najprej se moramo samo zavedati, da nam ni potrebno za vedno ostajati znotraj enih in istih vzorcev in razmišljanj, obkroženi z enimi in istimi ljudmi in če ne istimi ljudmi, z istimi odnosi. Ljudje lahko pridejo in gredo iz tvojega življenja, tip odnosa pa se lahko stano ponavlja. Ker si navajen/a živeti znotraj določenih okvirjev. In to je ta tvoj svet o katerem govorim. To je ta milni mehurček, ki ga moraš počiti, da bi videl/a kaj se skriva zunaj njega. In trenutek, ko te prevzame neka čudna in neznana praznina in morda celo melanholična otožnost, je samo priložnost, ko se lahko odločiš za karkoli. Kot bi bil nepopisan list papirja, ki čaka novih zgodb in dogodivščin. In vsi vemo, da raje beremo vznemirljive zgodbe polne zanimivih dogajanj, barv, preobratov in presenečenj, kot pa dolgočasne dolge in monotone romane, kjer je vsaka stran enaka prejšnji. Pustimo si, da pisatelj znotraj nas vzbrsti in iz njega požene mavrica zgodb, ki jim bomo z veseljem prisluhnili in sledili.
Zgodbe, ki nas navdihnejo in ki ponavadi niso naše pa si želimo, da bi bile to so zgodbe, ki v sebi nosijo naše skrite želje. To so tisti biseri, ki jih moramo samo upati pobrati in jih začeti nizati na našo ogrlico. Ampak ne vzeti nekomu drugemu, vsak mora poiskati svoj izbor biserov. Zgodbe drugih nas lahko navidhnejo, ne morejo pa nadomestiti naše realnosti, ki ji hočemo ubežati. Vsak se mora zbuditi in odpreti oči za priložnosti, kjer bo lahko pisal svojo zgodbo in tako nizal svojo ogrlico. Zakaj si vedno, ko pomislimo na nekaj lepega in božanskega predstavljamo kakšno peščeno plažo ali prostrane poglede z gorskih vrhov, zakaj si večina ljudi ne predstavlja svoje sobe ali pisarne? Si se že kdaj vprašal/a? Kako to, da smo tako pametni in inteligentni in izobraženi ter razgledani na mnogih področjih, da bi si drugi včasih skoraj lahko mislili ta človek je vendar genij...a ko ga vprašaš kaj si najbolj želi, ti po vsej verjetnosti odgovori:" Da bi ležal na toplem soncu na samotnem otoku in pil kokosovo vodo." Zakaj malokdo na tako vprašanje odgovori:" Da bi se lahko čimrej spet odpravil v službo, kjer bi z veseljem pregledoval dokumente in se odločal o pomembnih stvareh." ali pa "Rad bi z nasmehom na obrazu vsak dan pisal parkirne listke ljudem, ki so napačno parkirali v središču mesta."
Ne pravim, da so taki in podobni poklici slabi in niti da so dobri...sprašujem se le, zakaj si nihče ne želi vsak dan početi teh stvari in vsi sanjamo o tem in onem, na koncu nekje globoko spodaj pa sploh nismo prepričani da je to uresničljivo, za nas. In tako si zapremo vrata. Strgamo nitko, kjer smo nanizali biser ali dva, ko smo za trenutek "nepremišljeno" začeli verjeti v lepe zgodbe, ki bi se nam lahko zgodile in dogajale. Lep izraz smo si izmislili za navidezno nedosegljive stvari. Zgodba. Ali je to samo tolažba, kjer sami sebe lahko breskrbno slepimo pred našimi neuspehi ali pa uspehi, ki nas ne osrečujejo na dolgi rok. Sanjamo zgodbe, ker se bojimo, da bi preveč bolelo razočaranje, če nam kakšne izmed sanjavih zgodb ne bi uspelo uresničiti. Ampak s takim načinom potemtakem že živimo v zgodbi. Samo da tej pravimo resničnost, ker nas tepe po glavi in čutimo da ta more biti resnična, ker ni popolna in ker ne teče natanko tako, kot si jo zamislimo. Samo pomisli, kaj narediš, če ti slučajno kdaj steče nekaj kot si si zamislil/a? Kolikor se mi dozdeva se takrat vklopi tisti sumničavi del jaza, ki začne prežati in čakati od kje se bo pojavilo nekaj, kar nam bo to lepo zgodbo uničilo. In ker vesolje poslušno izvršuje naša naročila, se to tudi zgodi in tako sami sebi potrdimo, da smo imeli prav in da je bilo vse skupaj prelepo da bi bilo res. Ampak je bilo res. In zate vedno bo res, karkoli si boš zamislil/a. Če boš v vsako situacijo porinil/a gospoda Murphy-ja...potem bo ta tudi vedno prišel. Če pa si boš zaupal/a in ne boš čakal, da ti nekaj ali nekdo od zunaj pove kaj in kako smeš in ne smeš...si enostavno lahko dovoliš vse! Prisežem, da si lahko! Čisto vse.
Seveda tudi v vesolju obstajajo zakoni, ampak če boš dovolil/a svoji intuiciji da te vodi, boš čisto naravno plaval/a skozi zgodbe in nobena ne bo napačna. Zakon ravnotežja bo poskrbel, da boš imel/a vedno vsega ravno toliko kolikor potrebuješ.
Želim ti, da ko boš naslednjič v sebi začutil/a praznino, razumeš kaj ti le ta lahko nudi in to tudi izkoristiš. Neobremenjeno stopi in se sooči z njo...morda v njej najdeš navdih, ki si ga dolgo iskal/a drugje.
Objavljeno: 29.11.2011 17:13 Avtor: bea

zbudi ti sebe.


Vsak dan je nov začetek pravijo. In res je. Samo pomisli na tisto tisočinko sekunde takoj zatem, ko se zbudiš iz spanca v to realnost. V tem trenutku si sam/a, čisto samcat/a v svoji glavi in čist/a vsega kar te ponavadi napolni ali izprazni čez dan. V trenutku, ko se zbudiš in tik preden ti začnejo možgani mleti in premlevati naloge za ta dan, si kot kristalna kapljica sredi ničesar, ki ima ves možen potencial da postane morje, da postane karkoli in pristane kjerkoli. Če znaš ujeti dragoceni trenutek tega dela dneva, potem se lahko pogovarjaš s svojo dušo. Lahko jo začutiš in vedel/a boš kaj ti govori, ker bosta tu in zdaj samo ti in ona, ki je ti. Brez odvečnega balasta, ki nam ga ponavadi prinaša in nalaga naš glasni um. Ta trenutek je podoben tistemu, ki ga mladi zaljubljenci preživijo držeč se za roke ali objemajoč na klopi v parku, v najbolj skritem delu. Njim se seveda lahko cela ura zdi kot kratek trenutek, ker jim je tako lepo. Ti pa veš, da imaš samo trenutek in ga lahko poskušaš izkoristiti v najboljši možni meri. V tem trenutku, smo vsi prav vsak izmed nas, najbolj nedolžna bitja na tem svetu. Še tako krut kriminalec, diktatorski predsednik ali pa dobrosrčna ženica ali tri letni otrok...vsi smo enaki, ko se zbudimo. Nek rek pravi "Vsi smo krvavi pod kožo" lahko pa bi rekli "Vsi smo enaki, v trenutku ko se zbudimo". In zakaj? Ker smo takrat le naše bistvo, takrat obstajamo kot to kar smo. Bog je rekel "Jaz sem, ki sem." in v mislih je imel točno to. Tudi ti lahko vsako jutro, ko se zbudiš samo si. Pa četudi samo za trenutek. Mogoče, če boš  zavestno delal/a na tem, lahko to tisočinko trenutka raztegneš na trenutek, na minuto, na pet minut ali pa na cel dan. Tega je sposoben vsak izmed nas. Biti. Ne da je sposoben, to vsak izmed nas je.
Imaš vso pravico, da se odločiš kakšen dan je pred tabo. Ko se zbudiš si kot nenapisan list in tvoja prva misel lahko generira karkoli želiš. Resnično. Vem, da je težko verjeti temu kar pišem. Verjamem, da ni lahko spremeniti pogleda na svet in tvoje življenje tako nenadoma. Kar naenkrat se od nekkje začnejo pojavljati ljudje, ki razglašajo okoli, da smo vsi božanski, da lahko ustvarimo karkoli si zamislimo, da je vse odvisno od nas samih. Bilo bi mnogo lažje sprejeti vse te stvari in ideje, če nas naša skupinska zavest in naša skupna zgodovina na nek način ne bi držala v teh okovih in vzorcih. Toliko tisoč let razvoja in nadgradnje nekih misli, vzorcev in idej nato pa kar naenkrat BAM! in nekdo ti začne razlagati o stvareh, ki ta tvoj svet popolnoma obračajo na glavo. Pravijo, da si vedno sam na tisti ekstra milji, ampak imam občutek da mi/nam sledi vedno več pohodnikov. In če se ozreš okoli sebe boš lahko to opazil/a tudi ti. Zavestno se lahko odločiš, da boš od tega trenutka naprej skušal/a sprejemati vse kar ti življenje prinese na pot in brez vnaprejšnjega obsojanja, odrivanja, zapiranja preizkusil/a ali je kaj na tem. Tako kot pri vzgoji. Starši nam vedno hočejo prihraniti neke izkušnje s svojim zgledom in zgodbami in prepovedmi, vendar bo in tudi mora vsak sam dobiti izkušnjo, ki se jo je prišel sem naučiti. Ravno tako priporočam, da vsak sam pri sebi poizkusi na tak ali drugačen način izkusiti in preizkusiti ali je vse kar ti ostali govorijo in pišejo resnično tako. Zakaj je toliko izgubljenih "iskalcev resnice", ker so kljub vsemu svojemu iskanju še vedno nesposobni dojeti, da se morajo obrniti k sebi in vse kar so prebrali tudi čutiti.
Začne lahko vsak zjutraj, ko se zbudi. Začuti milino, praznino, svobodo tega trenutka, ko še nič ni določeno, ko imaš vse "vajeti" še v svojih rokah in je svet na tvoji dlani...dobesedno! Ta trenutek je lahko tvoja vstopnica v lepši zdaj. Če si se do sedaj spraševal/a kje začeti, mislim da si dobil/a odgovor in sedaj se prepusti temu trenutku in ne išči naprej. Zdaj začni, ker drugega ni.
Objavljeno: 23.11.2011 23:49 Avtor: bea

poslovna priložnost.


Redna higiena je ključnega pomena za zdravo življenje in dobro počutje. Vsi brez dvoma sprejemamo dejstva, da si je potrebno umivati zobe, tuširati, umivati roke pred jedjo, brisati prah in sesati..pač biti higieničen. Ampak kako to, da v tem repertoarju higienskih opravkov nimamo na seznamu dušne higiene? Ali je kdo narobe prepisoval, ko smo v šoli vzeli to snov? Saj res, sploh je nismo vzeli!! Vprašanje koliko staršev vzgaja otroke v tem duhu...si predstavljaš, da bi ti starši že od rane mladosti v glavo vcepljali "najprej večerja, umivanje zob, pravljica za lahko noč in 10 minut meditacije", zjutraj pa preden vstaneš "20 minut lucidnega sanjanja". V našem kulturnem vsakdanjiku je dušna higiena izbrisana in marsikdaj podcenjevana. Češ, kaj pa ta spet sanja in filozofira. Očitno se resnično še premalo zavedamo kako pomembno je, da vsak dan narediš nekaj zase in za svojo dušo.
Če bi me danes kdo opazoval na avtobusu bi si zagotovo mislil, da se mi je malo zmešalo ali pa sem se spomnila kakšnega vica, ker sem se sama pri sebi smejala do ušes. Razmišljala sem namreč o tem, zakaj je vendar tako težko doseči nekatere stvari v življenju in zakaj se ne izzidejo vedno kakor si želiš. In potem mi je kapnilo! Kako vendar naj se manifestira v tvojem življenju ves ta kaos, ki ga nosiš v sebi. Vesolje potrebuje natančna navodila, da bi lahko manifestiralo in ustvarilo to o čemer razmišljaš. To je ravno tako kot natakar, ki ti ne more prinesti naročila, če mu ničesar ne naročiš ali mu začneš naštevati stvari in si vsake 5 minut premisliš kaj bi rad/a. Na koncu boš skoraj sigurno odšel/a iz restavracije lačen/a pa še po vsej verjetnosti bentil/a nad postrežbo. Če ne veš točno kaj bi rad/a tega ne more vedeti tudi nihče drug. Če imaš v glavi in svojih mislih kaos, potem je težko izluščiti kam točno naj se usmeri tvoje življenje. Zato je potrebno najti duševni mir o katerem vsi tako radi govorijo. To ni "pogruntavščina" zenovskih ali budističnih mojstrov, ki ne paše v naše kulturno okolje...to je dejstvo, ki ga je dobro prej ali slej sprejeti in razumeti zakaj nam je potreben. Duševni mir in tišina v naši notranjosti nam pomagata skristalizirati našo življenjsko pot, poslanstvo, pomen..kakorkoli to imenuješ. Sploh ni važno. In če se vrnem na začetek tega odstavka, da pojasnim zakaj sem se smejala sama pri sebi. Ker sem ugotovila, da smo kot neposlušni otroci, ki bi radi na vsak način dobili tisti košček slastne torte o katerem nam pripoveduje mama, a si nočemo umiti rok pred jedjo. Če se pogovarjam z ljudmi o tem koliko časa so pripravljeni vložiti s svojo nego duše presenečena ugotavljam, da je že ena ura na dan preveč. "Žrtvovati" eno uro na dan za meditacijo je za nekatere izguba časa, ki bi ga lahko kvalitetneje preživeli. Dobro, torej kako je to kvalitetneje jih vprašam? Pa mi ne znajo odgovoriti, ali pa je njihov odgovor druženje s prijatelji, ukvarjanje s športom, gledanje televizije...saj še sami ne znajo točno opredeliti kaj je kvalitetno preživljanje časa. Nega duše vsekakor za mnoge ne spada v kategorijo "kvalitetno". Katastrofa si mislim. In ko se kasneje s kom pogovarjam, ko mi žalosten, razočaran, jezen, utrujen razlaga o tem kako življenje ni fer in da se na vse pretege trudi, da bi mu uspelo to in ono na koncu pa mu mnogokrat spodleti se samo rahlo nasmehnem in niti ne rečem ničesar, kaj pa naj mu rečem? Življenje ni fer, zakaj bi moralo biti? Zato, ker smo revčki ubogi pridni kot mravljice in delamo, delamo, delamo dokler ne omagamo in vendar na koncu ničesar nimamo, tisti pa ki so packi in jim zavidamo njihovo imetje si ga gotovo niso pridobili na pošten način, saj okoli oči nimajo temnih kolobarjev in njihove roke niso zgrbančene in krvave ali pa ne jedo antidepresivov in ne trpijo od novodobne bolezni imenovane stres. Vesolje ne pozna poštenosti, vesolje samo uresniči jasne misli in sanje. Torej, znebi se občutka, da te življenje tepe ker si ga sam/a otežuješ. Prosim prepričaj se, da lahko tudi ti postaneš eden/ena izmed tistih, ki imajo vse kar potrebujejo, še bolje prepričaj se, da že imaš vse kar potrebuješ. Redno neguj svojo dušo z ljubeznijo do same/ga sebe in prepričanjem, da imaš nadzor nad svojim življenjem. Ne potrebuješ detajlnega plana za uresničitev tvojih želja, potrebuješ le jasno sliko tistega kar bi rad/a dosegla. Ni se ti potrebno ukvarjati s tem na kakšen način točno boš prišel/a do cilja, naredi le prvi korak in se prepusti. Kajti, če si v glavi zastavimo cilj in pot do tega cilja, se lahko zgodi, da ima vesolje drugačno "metodologijo" pristopa k temu cilju in mu zaradi svoje omejenosti v svoj okvir ne boš mogel slediti in rezultat bo ponovno razočaranje in nedoseganje cilja. Vendar verjemi, prvi korak je jasna slika. Brez okraskov, nepotrebnih šumov in stranskih poti. Še vsak dober projekt ne glede na stroko je potreboval dober koncept, da je bil uspešno končan. Ravno tako je z našim živlljenjem, potrebujem jasen koncept, vmesne postaje pa se dogajajo same po sebi, da pridemo do pravega in željenega cilja. Načinov kako osvetliti, skristalizirati in jasno opredeliti svoj cilj je mnogo. Lahko si sestavimo svojo osebno vizijo, meditiramo, se obrnemo na pomoč k svojim vodnikom, razvijamo svojo intuicijo in prisluhnemo svoji duši. Nič ni narobe, če na začetku poiščemo pomoč od zunaj, predstavljaj si da si podjetje. Za dobro poslovanje potrebuješ vizijo, koncept, strokovnjake in svetovalce iz različnih področij, a na koncu se boš vedno sam/a kot direktor/ica tega podjetja odločila kaj boš naredil/a. Analogij je polno, a pomembno je da razumeš kaj to pomeni v svojem bistvu. Ti si direktor/ica podjetja z imenom Moje življenje in od tebe je odvisno ali boš bankrotirala ali pa uspešno posloval/a.    
Objavljeno: 21.11.2011 17:08 Avtor: bea

nič ni nič. je vse.



Mi smo res neskončno povezani med seboj. Ker to kar nas obdaja je vse ista energija, samo drugače vibrira. Mi smo samo projekcija, navidezno se končamo kjer se konča naše telo in začne preostali svet. V resnici pa nas "ločuje" le razlika v hitrosti molekul in atomov, ki vibrirajo. Napol prazen kozarec ni nikoli prazen, ker je poln. Poln je, ker je tista polovica kjer ni tekočine, napolnjena z zrakom. Zrak ni nič. Kako je lahko nič, če je ravno tako sestavljen iz atomov in molekul! Dejansko ne moremo reči, da vemo kaj je to nič, ker si ga niti predstavljati ne moremo. Mogoče je nič stanje, ki ga dosežemo z meditacijo, ampak ne moremo reči da nas obkroža nič, ker nas ne, ker smo le navidezno ločeni od ostalega sveta. Tako mislimo in čutimo, a vendar ni res. Ni res niti v fizikalnem smislu, kemičnem smislu niti v duhovnem smislu. Kdaj smo vendar sploh začeli misliti, da smo ločen del sveta. Kaj nas je pripeljalo do tega? Kako smo začeli verjeti v nekaj, kar nas na vsakem koraku, ko se oddaljujemo od resnice vleče nazaj in nam dokazuje nasprotno? Kako lahko mislimo, da smo ločeni od narave, če pa živimo v njej, jemo njene sadove, pijemo njeno vodo, dihamo njen zrak in gledamo njene lepote? Kako lahko verjamemo, da je naša sovražnica in jo skušamo ukrotiti z raznimi tehnološkimi in genskimi nadomestki, če pa nas polovica zatem zboli za prej neznanimi boleznimi? Od kje nam ideja, da se moramo pred njo skrivati in si graditi umetna kontrolirana okolja, ko pa nam nobena luč ne more nadomestiti sončne svetlobe in topline sončnh žarkov, ko nas nobena druga tekočina ne more napojiti tako kot voda in nobena druga zemlja dati sadov s takšnim okusom in obliko, kot zemlja, ki se stoletja obnavlja in poji v tokokrogu življenja.
Mi smo res neskončno povezani med seboj. In zaslepljeni smo s svojim nepomembnim okrasjem, ki nam stalno odvrača pogled od resnice in ubija našo dušo. Naša duša razume pradavno zapuščino, ki jo nosimo s seboj. Vendar se tako močno borimo proti svoji duši, da potrebuje dvakrat več moči, da bi nas prepričala in pomirila, da to kar ve in nosi s seboj, je resnično to kar je dobro za nas. Mi pa jo teptamo. Vztrajno trgamo vezi z vsem kar smo in pletemo mreže nečesa, kar hočemo biti, kar mislimo, da moramo biti in kar drugi mislijo, da smo ali moramo biti. Tako izgubljeni smo, da ne verjamemo tistemu kar je res in se trudimo, da bi postalo res tisto, kar ni res.  Enostavno, ne znamo več preceniti kaj je res. Začutiti kar je. In vendar je to vse kar potrebujemo. Pogledati z notranjim vidom, kaj je okoli nas in začutiti delček vsakega bitja, ki nas obkroža. Oči nas varajo, zato se moramo naučiti hoditi po svetu z zaprtimi očmi in videti z notranjimi. Edino tako, nas zunanjost ne bo prevarala še preden bi utegnili ujeti esenco nekega bitja in ga imeti radi zaradi tega kar je. Ko bomo tako močni in budni, da se bomo sposobni med seboj začutiti v naših resničnih bitjih, takrat bomo pripravljeni, da se to človeštvo povzdigne na novo popotovanje. Tisti, ki so že tam, nas opazujejo in pošiljajo ljubezen in sočutje, da bi nam uspelo. Veliko pa nas še vedno tava v temi, kot izgubljeni mravljinci, ki jim je nekdo presekal pot do mravljišča in sedaj kaotično tavajo od enega konca meje do drugega ter iščejo pot nazaj, ki so jo včasih poznali. Če jih opazujemo iz razdalje, vemo točno kje je njihov cilj, ampak ker so tako majhni tega sami niso sposobni, saj je njihov svet skrčen na nekaj kvadratnih centimetrov. Ravno takšni smo mi. Mravljinci, ki so imeli cel gozd pa jim je nekdo postavil palico na pot in so se izgubili ter začeli kakor blazni tavati v krogu medtem pa pozabili, da so nekoč imeli ogromno mravljišče, kjer jih čaka preostala družina in kjer je resnično njihov dom.
Res smo neskončno povezani med seboj. Tako povezani, da včasih na različnih koncih sveta pridemo do istih zaključkov in razmišljamo iste stvari v istem trenutku. Tako močno smo eno. Zakaj se ne moremo spomniti. Zakaj nam je tako udobno tavati v temi, ko pa vendar nekje globoko v sebi čutimo, da to kar vidimo ni vse kar je. Kdaj smo postali prestrašene mravljice, ker nam je nekdo nastavil palico na pot in nas prepričal, da preko nje ne moremo. In kdaj smo začeli tudi en drugega prepričevati, da tega ne zmoremo namesto, da bi si pomagali spomniti se, od kje prihajamo. Prisluhni duši, ki ti šepeta. Utišaj svoj um in si pusti, da začutiš dušo. Tvoja duša te ima neskončno rada in bo zate naredila le tisto, kar je najbolje. Zaupaj svojim občutkom in našel boš tisto kar vsi iščemo. Ljubezen. Enost.

Več kot besede.
Objavljeno: 14.11.2011 22:17 Avtor: bea

ovrednotiti neskončnost.



Te je kdaj zmotilo, če je kdo pisal ali govoril o tem kako je potrebno prepoznati vzorce v
življenju in jih "premagati", ozavestiti in iti naprej, da bi lahko dosegel/a srečo, svobodo in uspeh? Zakaj te je to zmotilo? Ker nisi ravno točno vedel/a kako to narediti. Kako "ozavestiš" nekaj...o čem vsi ti ljudje vendar govorijo? Je morda to le slepo govoričenje in zavajajoče besede?
Naj te potolažim, da je vse res in da ima čisto vsak izmed nas v sebi to znanje in sposobnost. Lekcije zadnjih dni so me naučile in me še vedno učijo, kako pomembno je, da se čimveč giblješ po linijah, kjer te obdaja okolje, ki spodbuja tvoje dobre stvari in ne graja slabih.
Prepoznati vzorce, ki ti preprečujejo na primer biti uspešen pri vsem kar počneš je sicer težko, a ni nemogoče! Prvi korak je, da se vprašaš kakšno mnenje imaš o sebi. Hipotetično lahko rečemo, da tvoja samozavest ni ravno hvalevredna. Drugi korak, pomisli kdo v življenju ti je kadarkoli dajal občutek, da karkoli narediš v življenju, ni dovolj dobro. Ne gre za enkratno izkušnjo, ampak na primer ponavljaoči se vzorec, morda so bili to starši (največkrat so), morda učitelji, morda katera druga oseba v tvojem življenju. Sigurno mora obstajati neka druga oseba, ki ti je v tvojo glavo vcepila tak vzorec. S tem vzorcem si nato odraščal/a in ga prenašal/a iz odnosa v odnos. Verjetno boš, ko začneš razmišljati našel/a vsaj dve tri ali celo več oseb, ob katerih si imel/a občutek manjvrednosti. Ampak sedaj se ustavi in ozavesti, da je to tvoj vzorec. Da ga nosiš v sebi in kamorkoli greš, dopuščaš ljudem, da iz tebe potegnejo tvoje "slabe" stvari, da te podredijo (oz. se jim sam). Vzemimo za primer, da dobiš novo službo in nihče tam ne ve kako sposoben/a si. Imaš torej vse možnosti, da pokažeš svoje znanje, svojo samozavest, svoj lepoto in pozitivno energijo. Če se tega močno zavedaš, se lahko trudiš v tej smeri in te bodo ljudje mogoče tako začeli dojemati. Podpirali te bodo in z njihovo podporo boš dobil/a še več energije, da boš izpeljal/a vsako še tako težko nalogo ali se naučil/a, priučil/a novih znanj. Postala/a boš to, kar boš mislil/a o sebi Če te bo okolica spodbujala, ji boš to hotel/a vrniti s svojim zagonom, energijo, časom. Če pa boš na novo delovno mesto prišel/a že na začetku z mislijo, da nisi dovolj sposoben/a in da ti verjetno nič ne bo šlo od rok, ampak ker te bo mogoče sram tudi ne boš niti vprašal/a stvari, kadar ti kaj ne bo šlo...potem rahlo dvomim, da bo na koncu meseca tvoja slika visela na oglasni deski pod napisom "Uslužbenec meseca". Mogoče boš našel/a izgovor v tvojem novem šefu, ki bo izredno strog, neprijazen in zahteven in se mu boš v trenutku spet podredil/a oz. dal/a svojo moč...ampak bodimo realni, vsak izgovor pride prav, ko nisi siguren/s vase. Vedno so lahko drugi krivi za tvoj neuspeh.  Ne pravim, da moraš prepotentno vstopiti v novo pisarno in vsem naokoli razlagati kakšen genij si (četudi je to res!), ampak da se zavedaš, da si sposoben vsega in da se posebno v stimulativnem okolju še bolje izrazijo tvoje neskončne sposobnosti.
Neizmerno sem hvaležna, ker imam možnost izkusiti dve popolnoma različni situaciji, kjer se v eni kaže moj potencial in kreativnost, v drugi situaciji pa me obkrožajo osebe, ki me sploh ne spodbujajo k temu, da bi rasla in se razvijala, saj jih je strah sprememb in se bojijo moje moči. V preteklosti, ko določenih vzorceh še nisem ozavestila sem prevzela natanko tako vlogo o kateri sem pisala zgoraj, ker sem bila od nekdaj navajena poslušati, da nisem dovolj dobra, odgovorna in še kaj bi se našlo. In ker naše misli kreirajo našo realnost, sem ustvarjala situacije, kjer sem dejansko na koncu izpadla neodgovorno in neuspešno, saj sem si to podzavestno želela kot cilj, ker mi je okolica sporočala, da takšna sem. 
V drugem "svetu" mojega življenja delujem v popolnoma drugačnem okolju, ki mi stalno daje priložnosti in me spodbuja. Posledično moja energija in moč naraščata in tudi manj "napak" delam, saj me ni stalno strah, kaj bo kdo rekel, kje me bo kdo grajal in kritiziral. Upam si več in naredim več.

In ko ima človek enkrat priložnost biti v okolju, kjer se počuti dobro, kjer ga okolica od začetka sprejema kot popolno bitje in tudi sam začne v to verjeti..potem se dejansko začnejo odpirati neskončne možnosti za razvoj. Posebno pomembno je, da se tudi ti sam/a počutiš vredno prejemati dobre stvari v življenju, saj opažam, da veliko ljudi omeji svoj potencial razvoja do neke meje in si ne upa oziroma dovoli iti čezenj. Kar pomisli kolikokrat si ne dovoliš česa ali si rečeš, da tega ne zmoreš. Sigurno najmanj enkrat na dan. Poizkusi za začetek narediti nekaj za kar si vedno govoril/a ali mislil/a, da je izven tvojih zmožnosti...karkoli, male stvari, mogoče kaj velikega, naj te ne bo strah. Ko ti bo enkrat uspelo, drugič uspelo in tretjič....koliko dokazov še potrebuješ, da si sposoben/a vsega česar se lotiš. Pomembno pa je tudi, da se zavedaš, da ti ni potrebno vsega storiti sam/a. Mogoče ne znaš v steno zvrtati luknje, ampak lahko zato motiviraš svojega prijatelja, ki je spreten z orodjem, da ti jo pomaga narediti. Izkoristi svoje talente, mogoče si motivacijski vodja, mogoče si spreten/a v kuhinji, mogoče imaš poslovno žilico...vsekakor je poti do cilja več in eno izmed njih si brez dvoma sposoben/a najti! V to ne dvomim!
Začni se spoštovati in se zavedati svoje vrednosti. S tem ne mislim, da postaneš poln/a same/ga sebe, ampak da se imaš rad/a in ko ti bo nekdo naslednjič rekel, da nečesa ne zmoreš, mu ne verjemi. Če čutiš, da bi nekaj rad/a naredil/a, to tudi naredi. Saj ne gre za to, da je rezultat na koncu idealen, kot recimo rad/a bi slikal/a in boš na koncu naslikala sikstinsko kapelo, ampak že samo dejstvo, da si naredil/a korak naprej od tega da samo sanjaš in razmišljaš o tem, je zmaga. Najmanj pa se obremenjuj s tem, kaj bodo rekli drugi. Svetujem ti, da si poiščeš okoli sebe ljudi, ki te bodo spodbujali, imeli radi in ti dovolili biti to kar resnično si. Seveda si moraš najprej to dovoliti sam/a!


Kreativnost (Tolle) - video

Kako biti oseba brez omejtev (Dyer) - video
Objavljeno: 07.11.2011 23:28 Avtor: bea

ali se slišimo.



Kako bi reagiral/a, če bi ti rekla, da sem vprašala svoje angele vodnike, kaj je moje poslanstvo na Zemlji? Verjetno malo čudno, skeptično in zgražajoče..ali pa čisto brez da bi premaknil/a oči. In kakšna bi bila razlika, če bi v pogovoru rekla, da sem končno ugotovila, kaj je moje poslanstvo na Zemlji? Veliko bolj konvencionalen pristop in besednjak kajne? Se takoj počutimo bolj doma, bolj varne. Ampak kar hočem povedati oz. na kar namigujem je dejstvo, da sploh ni važno s kakšnimi besedami opisujemo nekaj, bistvo je kaj povemo. In če bi se nekdo mogoče obesil na prve besede, bi čisto lahko preslišal tako pomembno sporočilo...da sem ugotovila kaj je moje poslanstvo na tem planetu. In kaj drugega tuhtamo celo življenje kot to, kje nam je mesto na tej zemlji in kaj je naš namen. Ali ni kar malo škoda, da se lahko tako hitro ujamemo v neke miselne okvirje, ki nam preprečujejo slišati bistvo. Toliko hrupa okoli nečesa tako esencialnega. Torej, če razmišljam v tem okvirju, da je "pomembno" kakšne besede uporabim, da bom slišana in da boš ti nagovorjen/a, lahko popolnoma razumem, čemu je med nami toliko sporov, nerazčiščenih stvari in zamer. Enostavno, ker se ne znamo poslušati med seboj. Omejeni smo s svojo "abecedo", ki nam preprečuje, da bi komunicirali z nekom drugim, ki ima drugačno. Pa lahko govorita o povsem isti stvari. Včasih se postavim v položaj opazovalca med svojima prijateljema, ki imata ta problem. Na nek način ju je zabavno gledati, kako govorita isto stvar pa eden drugega popolnoma narobe interpretirata, ampak po drugi strani pa me boli, ker ne najdeta skupnega jezika, saj jima to preprečuje, da bi njun odnos popeljala na neko višjo raven. Mislim, da je zelo pomembno, da se zavedamo, da je naša resnica popolnoma drugačna od resnice nekoga drugega. Lahko imamo srečo in smo obkroženi z ljudmi, ki imajo na nosu ista rožnata očala, ki jim barvajo svet in uporabljajo iste besede za stvari, lahko pa naletimo in to se nam sigurno zgodi, na nekoga, ki govori nam popolnoma nerazumljiv jezik, čeprav sva oba rojena v isti državi ali celo vasi. Ko se zavedamo in razumemo, da je toliko resnic, kot je nas samih, smo šele sposobni odpreti svoja srca in potlačiti svoj ego, da prisluhnemo in resnično zaslišimo kaj ima oseba povedati. In s tem ne mislim, da to razumemo z našim logičnim razumom, ampak ko odpremo svoje srce, da začutimo kaj je pod besedami. Glede na to, da smo tako spretni v skrivanju svojih občutkov, saj nas je družba (družba, to smo mi) lepo zdresirala, da se občutkov ne kaže, je težko zares vedeti kaj človek govori. To pa lahko odkrijemo le, če ga tudi začutimo. Mnoge besede za opisovanje tega načina komunikacije niso na našem vsakdanjem besedilniku (besedilnik - besedni jedilnik op.a.). Nekateri temu pravimo energija, nekateri mogoče drugače...ampak konec koncev ni važno. Ni važno kaj govorim z besedami! Tega se moramo začeti bolj in bolj zavedati. Ko bomo to popolnoma ozavestili, bodo pogovori o vremenu zasijali morda v povsem novi luči. Mogoče bodo dejansko postali pomenljivi in jih boš z veseljem začel/a z nekim neznancem. Ker mu boš hotel/a povedati kako srečen/a si v sebi, boš govoril/a o soncu in nepremagljivi svetlobi, ki jo seva. In sogovornik bo navdušen poslušal tvoje besede, saj bo iz tebe same/ga sevalo sonce in svetloba.

Nedavno sem se pogovarjala z nekom o tem, kako bi nekoga, ki nikoli ni bil preveč navdušen nad branjem duhovnih knjig ali pogovorom o tem nagovoril in prišli smo do zaključka, da edino na način, da mu približaš besednjak, ki ga bo razumel. To mi je dalo misliti o tem, kako se ne razumemo med seboj samo zaradi nekih glasov, ki prihajajo iz naših ust. Koliko knjig je že bilo napisanih o govorici telesa, o čustveni inteligenci...kako pa se to kaže v naših/vaših dejanskih življenjih? Še naprej povečini klobasamo tja v tri dni, da se nam ne bi bilo potrebno soočati s pomenljivimi temami in debatami, saj mi smo vendar resni ljudje in ne blebetamo neumnosti in ne filozofiramo kar tja v en dan. Ne razumi me narobe, ne govorim o tem, da moramo vsi lebdeti nekje v zraku in biti poduhovljeni in ne izreči nobene brezvezne šale ali komentarja na vreme...ampak ali si res želimo, da bi bil to večji del našega vsakdana? Ali ne hrepenimo vsi po človeški toplini, nasmehu, ljubezni, iskrenosti..redvsem po slednjem? In kaj narediš zanjo? Odgovori si sam/a, ker edino ti veš. Jaz sem tu samo, da te na to spomnim. Postavljam ti vprašanja na katera namenoma včasih ne podam odgovora. Da bi se obrnil/a vase in si sam/a odgovorila. Mnogo je gurujev in učiteljev, ki od ljudi vlečejo energijo nase. In mnogokrat so ravno tisti najbolj oboževani. Zakaj? Jasno, zato ker smo ljudje lena bitja in takoj, ko nam nekdo ponudi, da bo "upravljal" z našo močjo, mu jo lepo tebi nič, meni nič predamo in se raje smilimo sami sebi, se pritožujemo ali pa igramo žrtev. Če pa kateri od nas zahteva, da sami malo pomigamo in delamo na sebi..to pa že ne more biti pravi "mesija", če mi daje neke naloge, ki jih moramo opravljati sam. Kdo drug pa te bo osrečil, če ne ti sam/a.

Danes sem vprašala svoj višji jaz, kaj je moja naloga na tej Zemlji. In dobila sem odgovor. Ker sem znala slišati. Koga pa ti poslušaš? In koga slišiš?
Objavljeno: 02.11.2011 22:09 Avtor: bea