Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/config.php on line 4

Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/class.php on line 78
Ekologicen.si - zdravo življenje, zavedanje narave,...
header

mošžens. ki. ka.


Ali lahko zase rečeš, da si sprejel/a celega sebe? To pomeni, da si dovoliš imeti izraženo tako žensko kot tudi moško stran svoje biti. Nihče izmed nas ni samo moški in nihče samo ženska. Pa ne govorim o spolu, ampak o tistem višjem pomenu. Naš svet temelji na dualnosti. Dualnost nam omogoča razlikovati med belo in črno, md slabim in dobrim, med moškim in žensko. Ko govorim o moškem in ženski ne mislim na njega in njo, ampak o zemlji in nebu, o hladnosti in toplini o grobosti in nežnosti, o pasivnosti in življenjski energiji. Logično in povsem naravno je, da se v moških ponavadi izraža več moške energije in v ženski več ženske zato si ne bomo nikdar enaki. Ampak dobro se je zavedati, da v samem tebi, obstajata vedno obe strani in koliko jima pustiš da se izrazita pove o tebi koliko se zares sprejemaš kot celostno bitje. Kadar delaš stvari, ki od tebe zahtevajo razum, osredotočenost, koncentracijo in fizično moč iz tebe deluje moška energija. Ko pa daješ ljubezen, se dotikaš, poješ, plešeš, neguješ in si kreativen/a pa iz tebe seva ženska energija. Ampak obe sta v tebi.

Moški in ženske ne bomo nikoli enaki en drugemu, ker to sploh ne bi imelo smisla. Moški in ženske potrebujemo en drugega, ker se dopolnjujemo. Moški na primer potrebuje žensko toplino in svetlobo ter življenjsko energijo, medtem ko ženska potrebuje trdnost, hladnost in pasivno umirjenost. Tako se dopolnjujemo, čeprav se tega nočemo ali pa ne zmoremo zavedati. Kar je potrebno za harmoničen odnos je le to, da razumemo vse te aspekte lastnega jaza, ker potem razumemo tudi osebo drugega spola. Če pa v sebi nismo sprejeli svoje ženskosti in moškosti, se v vsakem odnosu še vedno "borimo", ker se nam zdi, da moramo nadvladati in "braniti" svoj spol. Dejansko pa je nadvlada in ego lastnost moške energije in če imamo s tem problem, morda pomeni, da nekje v sebi nismo sprejeli tega dela sebe. Podrejanje oz. prepustitev odločanja je ženska lastnost, ki pa v tem primeru ne pomeni nekaj slabega in je v tem kontekstu zgolj dejstvo.


Današanja družba je kot vemo patriarhalna, torej se v njej najbolj izražajo in cenijo moške lastnosti. Ženske skušajo svoj položaj pridobiti nazaj na popolnoma zgrešen način. Tako je vsaj moje umevanje situacije. Nedavno sem se pogovarjala z nekom, ki mi je rekel te modre besede: "V današnjem svetu se ženske trudijo biti enake moškemu, ampak na napačen način. Skušajo biti emancipirane, samozadostne in neodvisne. To je povsem zgrešeno, saj imajo ženske svoje naloge in moški svoje, v tem primeru pa se vsi vse preveč nagibamo na stran moške energije in tako enostavno ne bomo nikoli dosegli ravnovesja in harmonije."
Ženska naj bi v svoji vlogi predstavljala mati, boginjo in vir življenjske energije, medtem, ko morajo moški predstavljati in izražati fizično moč, pogum in odločnost. Vendar pa to ne pomeni, da ko se dva človeka združita v intimnosti, moški ne sme priti v stik s svojo žensko platjo in iz nje potegniti in izraziti topline do ženske in obratno, ko moški zapusti žensko, da ta ni sposobna skrbeti za dom in odločno nastopiti, če je to potrebno. Ni se nam potrebno vrniti nazaj v času, mislim pa da je potrebno spet poiskati svoj pravi jaz. In ga sprejeti. Kajti kako se bomo sploh kdaj razumeli med seboj, če še sami sebe ne razumemo in ne sprejemamo? Kako bomo lahko spregledali, kdaj iz nas govori naša moška stran, ko se bo oglasil naš ego in kako ga bomo prepoznali, ko bo govoril iz nekoga drugega ter mu takrat prišli naproti z žensko energijo, ki mu bo nežno prikimala in se navidezno podredila, da bo ego zadoščen, a harmonijo bo ustvarila ženska energija.
Začutiti žensko toplino in dotik je tako prijetno in začutiti neizmerno moč in strast, ki izvira iz moškega je tako mogočen občutek, zakaj bi hoteli to uničiti in spremeniti? Tako potem pride do zmedenih situacij, ko se v nekem odnosu ne ve kdo je kdo in kakšna je čigava vloga. In popolnoma normalno je, da je posledica tega konflikt, ko pa nihče več ne ve kdo je. Seveda nas postane strah, če se izgubimo. In če smo izgubili svojo ženskost ali svojo moškost je to še toliko večji razlog za paniko. Če sta obe osebi, ki soustvarjata odnos dovolj čustveno inteligentni in v stiku z vsemi svojimi aspekti, se mnogo lažje uskladijo tudi energije in če razumemo in sprejemamo sami sebe, potem ni razloga da ne bi bili sposobni sprejemati tudi ostalih. Dejstvo je seveda, da si ženske želijo nežnosti in da si moški želijo manj "drame", a če oba razumeta, da je to zgolj izražanje teh plasti v nas, tega ne vzameta kot napad iz druge strani, ampak kot izraz tega aspekta osebe in potem lažje reagirata, ker jima je jasno za kaj gre. Vsak pa mora biti sam do sebe dovolj iskren in pošten, da odgovorno uporablja in izraža te lastnosti, kakršnekoli so. Bodisi, da ženske čustveno ne izsiljujejo moških s svojo nebogljenostjo ali pa da moški ne robantijo naokoli s svojim egom in ponosom v nedogled. Odgovornost, da se spoznamo in sprejmemo v celoti je v nas. In samo v nas.

Objavljeno: 27.10.2011 22:05 Avtor: bea

za veda TI se.



Vedno bolj uporabljam besedo "čustvena inteligenca" ali kot jo znanstveno imenujejo interpersonalna. Zdi se mi pomembno, da se zavedamo da obstaja več vrst inteligenc in da je tista inteligenca, ki je trenutno najbolj "popularizirana" in merodajna v trenutni družbi zgolj ena izmed mnogih in vsekakor ni najbolj pomembna. Osebno se mi zdita tako interpersonalna kot tudi intrapersonalna inteligenca v teh časih še bolj pomembna, saj človeku omogoča razvijati čustva in jih razumeti ter zanje prevzeti odgovornost. Čustva pa nas povezujejo z dušo.
Poleg zgoraj omenjenih dveh po teoriji Dr. H. Gardnerja obstajajo še lingvistična, logična, prostorska, kinetična (motorika telesa), glasbena in naravna (občutenje narave) inteligenca. Za to, da bi se razvijali v popolna bitja je potrebno zavzeti holističen pristop k vsem inteligencam in jih vsaj v uravnovešeni, če že ne enakomerni meri zavestno razvijati oziroma na prvem mestu verjeti v to, da smo sposobni prav vsega in da talenti za katere morda mislimo, da jih nimamo zgolj niso bili izraženi.
Vsi znamo vse! To je dejstvo, le da imamo v naši družbi že od začetka otrokovega razvoja drugačen pristop, ki je prej izključujoč in obsojajoč kot pa spodbuden. In ker naš ego hrepeni po odobravanju in se hrani s pohvalami in občudovanjem, kasneje v otroštvu, mladosti in odraslosti razvijamo le redke in posamezne talente, za katere mislimo da so edini. Naša družba pa je družba razuma in ega, zato je rezultat tak kakršen je polno je "pametnih" in "inteligentnih" ljudi, ko pa nekomu rečeš, da čustveno izsiljevanje vendar ni primerno za takšno odraslo osebo pa te morda samo z začudenjem pogleda in niti ne razume, kaj si s tem mislil/a.
Sigurno imaš okoli sebe tudi kakšno osebo, za katero si misliš da je "multitalent" in jo občuduješ ter ji želiš biti podoben/a. Naj ti povem, da se ta oseba od tebe razlikuje le po tem, da se je odločila da bo izkoristila ves svoj potencial, ali pa vsaj do največje možne mere. Človekov potencial je namreč tako velik in tako mogočen, da ga še zdaleč ne izkoriščamo niti polovico! Kakšna škoda za našo raso, kaj ni!? Ta oseba pa se zaveda, da je ni stvari, ki se je ne bi mogla naučiti, jo razumeti in narediti. In da je njena odgovornost in morda celo poslanstvo, da se trudi vse te potenciale in inteligence razviti do največje možne mere.

Obstajajo razne teorije, za nekatere je to kar realnost, da se nahajamo v času, ko se ravno na tem področju dogajajo premiki in spremembe in ko je naloga človeštva, da se zave svoje moči saj je naloga človeštva izrednega pomena za Zemljo in celo vesolje. Seveda so na drugi strani vedno entitete, ki skušajo človeštvo zatirati in manipulirati z raznimi orodji kot so strah, neznanje, zaslepljenost pred vsem potencialom, apatija...to počnejo že eone let. In naša naloga je, da se prebudimo in nehamo dovoljevati KOMURKOLI, da prevzame vajeti za naša življenja. Naša naloga na tej prelepi Zemlji je zavzeti ves svoj potencial, vso svojo moč, zbrati v sebi vso ljubezen in sočutje, da bi lahko Zemljo dvignili iz stanja v katerem se nahajamo sedaj. Inteligenco potrebujemo zato, da bomo vedeli kaj se dogaja okoli nas, znotraj nas in povsod na vseh energetskih nivojih ali svetovih, kakorkoli temu rečete. Ni pomembno, kakšno oznako smo dali čemu, pomembno je da razvijamo svoje inteligence in odgovori se bodo pojavili, začutili jih bomo, vedeli jih bomo.
Kdor bi hotel temu oporekati, se bo moral še veliko naučiti ali pa morda na Zemlji ni zato, da bi se tega naučil, ampak zgolj opazoval dogajanje. Vsi se napajamo z energijo, nekateri s svojo, nekateri s tujo in nekateri s kozmično. Konec koncev ni važno, dejstvo je da smo vsi povezani. In dejstvo je, da se ti sam/a lahko odločiš in sprejmeš odgovornost kaj boš naredil/a s svojo energijo. Ali jo boš delil/a okoli da te bodo ljudje kot vampirji izčrpali, ali jo boš zadržal/a zase in se s tem še bolj odtujil/a in oddvojil/a od enosti kot si že, ali pa boš s svojo energijo in namero poskušal/a ustvariti pretok med energijami in drugimi inteligencami, da se bo vzpostavilo stanje, kjer bomo lahko zavzeli ves svoj potencial in ne bo meje med mano in tabo in vesoljem. Že sedaj pripadamo tako svoji zavesti kot smo tudi del kolektivnih zavesti, ki so se ustvarile skozi preteklost. Hočemo ali nočemo smo le del nečesa večjega. Od nas samih pa je odvisno ali se bomo počutili osamljene in odtrgane od enosti, ali pa bomo poiskali kje se je v času zgodilo, da smo se oddvojili in bomo to pretrgano vez zopet vzpostavili.

Zavedaj se, da je najbolj pomembno to, da se zavedaš. Ostalo ti bo jasno takoj zatem.



Živi svoj potencial - Bob Proctor  video

David Icke - Globalno prebujanje - video

Eckart Tolle - Duhovno prebujenje - video

Sporočilo Plejadancev - video
Objavljeno: 26.10.2011 21:54 Avtor: bea

vse je že v tebi.




Saj poznamo ta stavek, "Strah je naš največji sovražnik". In še kako res je. Včasih tako res, da se tega niti ne zavedamo. In ne govorim le o strahu pred pajki, pred višino ali o strahu pred javnim nastopanjem. Strah seže tudi mnogo globlje. Lahko postane ubijalec kreativnosti, življenjske energije, lahko te celo privede do raznih motenj v duševnem razvoju, tako močan je njegov vpliv. Strah se hrani sam s seboj, bolj nas je strah, večjo moč ima nad nami, našim delovanjem in našimi mislimi. To je enosmerna ulica. Ampak največja ironija je, da smo sami tisti, ki ga proizvajamo. Sami mu dajemo pomembnost in si gradimo slike v glavi. Sami se omejimo z njim. Tudi, ko mislimo da nas ustrahuje nekdo drug, mogoče s svojo pojavo, s svojimi besedami in grožnjami, smo dejansko mi tisti, ki sprejmemo njegovo igro in se ujamemo v začaran krog.

Večkrat sem že govorila o tem, da moramo biti sami sprememba, ki jo želimo videti v svetu, kako naj torej to storimo v tem primeru. Če želimo, da strah mine, da nad nami ne bi imel takega vpliva, se moramo enostavno nehati bati. Preprosto mu ne smemo verjeti in podleči njegovemu vplivu nad nami. Vem, rekel/a boš da ni tako preprosto, da si morda odvisen od nekoga in ko od nekoga nekaj potrebuješ, te je hkrati tudi strah, da bi ta oseba šla od tebe saj bi tako izgubil tisto, kar od nje potrebuješ. Lahko gre za osebo, za skupino ljudi, združenje, službo.. vse deluje po istem kopitu. Ruski avtor Vadim Zealand je v svoji knjigi Transurfing temu rekel nihala. To so ponavadi konglomerati, ki jim pripadamo in se hranijo z našo energijo. Brez naše pripadnosti, bi razpadli. Zato dejansko oni mnogo bolj potrebujejo nas, kot mi njih. In ker nas potrebujejo, nas hočejo na različne načine prikleniti nase. Mnogi to počnejo s subtilnim načinom ustrahovanja in sicer na način, da ti dajo občutek, da jih potrebuješ, ker brez njih ne boš mogel preživeti. In če narediš nekaj, kar jim ni po volji, ti lahko zagrozijo, da te bodo izobčili. Ko si kar naenkrat tudi ti prepričan v to da jih potrebuješ, saj brez njihovega odobravanja ne boš preživel, se vloge zamenjajo in počutiš se, da si od njih odvisen in da kljub temu, da včasih nečesa nočeš ali ni v skladu s tvojimi načeli, to vseeno narediš, saj se bojiš posledic, v kolikor tega ne bi naredil. Ta princip delovanja lahko apliciramo na različne nivoje človekovega življenja. Pojavlja se v družinah, raznih skupinah ljudi, na ravni države, globalne skupnosti.
Vsa nihala delujejo po istem načelu. In ravno zato je pomembno, da se zaveš tega, saj potem spregledaš kje vse se v tvojem življenju lahko znebiš občutka ujetosti, občutka strahu. To pomeni, da si lahko vzameš svojo svobodo. Pomeni, da se zavedaš, da si samozadosten in v resnici ne potrebuješ odobravanja neke skupine ljudi, da bi bil srečen ali bi imelo tvoje življenje smisel. To pa nujno ne pomeni tudi, da moraš zato izstopiti ven iz take skupine, lahko da te bodo zaradi tvoje drže, tvojega prepričanja v svoja dejanja še bolj spoštovali. Lahko da bodo nekateri ljudje znotraj skupine občudovali tvoj način, a pazi saj to lahko posledično prinese ljubosumje koga drugega, ki si v resnici želi imeti tak položaj ali ga že ima in mu po novem predstavljaš grožnjo.

Seveda pa je potrebno ločiti tudi med tem ali določeno nihalo resnično manipulira s teboj, ali pa počneš nekaj samo zavoljo tvojega ega. Ne moremo reči, da je vsako dejanje manipulacija, da vsakič ko ti nekdo nekaj prepove, s tem skuša nadvladati nad teboj. Ni vsak red in disciplina le orodje manipulacije. Tega se je pomembno zavedati, saj lahko hitro pride do tega, da pretiravaš in čim začutiš neko obliko represije ven udari tvoj ego, ki je prepričan v svoj prav in se hoče ubraniti domnnevne nadvlade, na koncu pa bolj škoduje tebi kot komurkoli drugemu. V situacijah, ko nisi popolnoma prepričan/a za kaj gre, je najbolje izvesti premišljeno dejanje in ne impulzivno skočiti. Zavedaj se, da je svet in ljudje okoli tebe mnogokrat drugačen, posebno ker se bojijo močnih ljudi. V nihalih se to pogosto izraža v obliki nezaupanja in grupiranja ter govorjenja za hrbtom. Tukaj je še posebno pomembno, da te take situacije ne potegnejo v negativne misli, dejanja ali karkoli drugega, s čimer bi situacijo le še poslabšal/a. To vse so orodja in načini, kako te nihalo drži v svojih krempljih. Če ugotoviš, da nisi sprejet/a ali obravnavan/a kot enakovreden/a član/ica in da znotraj skupine ne čutiš medsebojnega spoštovanja, potem se resno zamisli in premisli, ali je to tisto kar zares želiš in potrebuješ. Vse preveč smo obremenjeni s tem, kaj mislijo drugi o nas, ko pa vendar to ni tako pomembno kot to, da ohranjaš svoje samospoštovanje, integriteto in da lahko razmišljaš s svojo glavo. Nikoli ne pozabi nase, pomisli za kakšno ceno si pripravljen/a prodati svojo svobodo. Ali je nagrada in zadovoljstvo, ki ga dobiš znotraj tega konglomerata resnično vredno tiste cene, ki jo plačuješ z zatiranjem svojega jaza?
Pomisli, kakšni so tvoji medsebojni odnosi, odnosi znotraj poslovnega okolja, interesnih dejavnosti, društev, ki jim pripadaš, duhovnih skupin, države....
Povsod lahko najdemo vzorec, ki ga opisujem zgoraj. Biti del neke zrele skupine ali skupnosti pomeni, da kljub temu, da obstaja znotraj skupine neka hierarhija, vsak posameznik lahko svobodno izraža svojo voljo, kar ne pomeni da bo vedno prejel odobravanje, a že samo to da lahko izraziš sam/a sebe, je dovolj, da dobiš občutek, da si sprejet/a kot enakovreden/a član/ica neke skupnosti. Če čutiš, da si spoštovan/a boš tudi ti lahko spoštoval/a ostale. Zdi se mi, da je to ključna stvar in da smo v velikih primerih žal še daleč od takih oblik skupnosti.

Torej, naj te ne bo strah saj si edinstveno bitje, ki pripada enosti in znebi se občutka, da moraš nekomu pripadati, saj že pripadaš vsemu. Zavedaj se, da je potreba po pripadnosti zgolj odraz neke višje potrebe, tiste, ki smo jo že imeli izpopolnjeno pa smo jo sčasoma pretrgali in jo sedaj hočemo izpopolniti nazaj. Pripadnost vsemu se ne more nikoli primerjati z občutkom pripadnosti neki skupini ljudi. Ti si vse, in vse je v tebi.



 
Objavljeno: 23.10.2011 13:32 Avtor: bea

biti in se učiti.




Učiti se je edini možen način, kako rasti. Vendar skupaj z našo rastjo, velikokrat rase tudi naš ego. Narobe je, da o egu velikokrat govorimo kot o našem sovražniku, ki nas vodi po napačnih poteh in v napačne smeri. Ti si celota, ki te sestavljajo deli in del tebe je tudi tvoj ego. Sprejmi ga, to je edini način da se boš kdaj lahko sprejel in ljubil v vsej svoji božanskosti. Ko boš ljubil vsak del sebe. Tanka linija med imeti se rad in egotripom pa nas velikokrat zavede na pot, kjer mogoče sicer v dobri veri in brez zlonamernosti, uberemo pot ki jo vodi naš ego. Zato moramo biti pozorni in zavestni. Kajti nikoli nismo na koncu poti. Tudi tisti, ki je že doživel svoj AHA moment in morda posebno tisti, se mora stalno zavedati, da je še vedno človek, ki ima dušo in ego. Ker kaj pa je aha moment drugega, kot trenutek v katerem se kristalno jasno zaveš, da si le majhen del enosti in da te tvoj ego stalno ločuje od enosti, kateri dejansko pripadaš in s katero si zaradi njega izgubil stik. Ego se boji, da ne bi bil izjemni posameznik, ampak bi se izgubil v tej božanskosti, ki pa je tako nedoumljiva za logičen um, da se je boji. Tako kot se žival leta in leta zaprta v kletki boji svobode, če bi jo naenkrat hotel spustiti. Strah nas je spustiti svojo formo, da bi se zablinili v prostranost in tako se oklepamo svojega telesa kot naše forme na zemlji preko katere mislimo, da je edini način, da se lahko realiziramo. S svojo resnico hočemo dati pomen svojemu obstoju, kar pa je povsem nepotrebno, saj obstoja ni potrebno upravičevati. Ne vemo več kaj pomeni samo biti.
Spomni se, kolikokrat si zakrčen/a v svoji notranjosti zaradi kakšnega dogodka ali osebe v tvojem življenju in to samo zato, ker se upiraš da bi sprejel/a situacijo kakršna je. Ker situacijo najprej ovrednotiš in oceniš, nato pa glede na tvojo oceno reagiraš nanjo. Bodisi pozitivno ali negativno, a v vsakem primeru je ne spustiš skozi sebe. Če je nekaj zaželjenga si želiš, da ne bi minilo, če pa je nekaj nezaželjenega pa bi to rad spremenil. Krč. To je najbližji opis, ki sem ga našla in po mojem mnenju lepo opisuje notranje čustveno stanje. Zato je tako pomembno in osvobajajoče, če se zavemo moči diha. Saj kot ponavadi pravim, vse kar potrebujem vedeti, že imam v sebi, le spomniti se je potrebno. Če pomisliš kaj narediš, če te zagrabi krč v mišici, globoko začneš dihati in z dihanjem skušaš sprostiti bolečino. Zakaj ne bi s to preprosto in popolnoma naravno tehniko skušal/a izničiti tudi čustvenih krčev. Predstavljaj si, da je čustveni krč ravno tako bolečina, kot krč v mišici in če se boš popolnoma prepustil/a dihanju ga boš premagal/a. Predvsem pa se je vedno koristno opominjati, da vse prej ali slej mine. Kako osvobajajoče.
Današnjo misel sem začela z učenjem. Kdo pa so naši učitelji? Kaj je težje, biti učenec, ali biti učitelj? Ali smo dovolj pošten sami do sebe, da se zavedamo kdaj smo le učenci in kdaj smo lahko učitelji? Mislim, da je ravno tu situacija taka, da se kot učenci velikokrat prehitro počutimo kompetentne za biti učitelji. Zakaj? Zaradi ega. Biti učitelj sam sebi ni isto kot biti učitelj drugemu. Je veliko težje. Sam sebe naučiti ljubezni, sprejemanja in sočutja je presneto težka naloga. Zato potrebujemo učitelje, ki velikokrat v naših življenjih nezavedno prevzamejo to vlogo. Umetnost življenja je, da jih prepoznamo kot učitelje. Najboljši učitelji niso nujno prijatelji in družina in ljudje, ki jih imamo radi kot bi morda pričakovali. Najboljši učitelji so ljudje, ki ti nekaj naučijo o tebi brez, da bi to namerno hoteli. Tudi, če je izkušnja boleča, je važen njen končni učinek na tvoje življenje. Pri vsem tem je najbolj fascinantno to, da je čisto vseeno kdo ta oseba je. Če hočeš je najbolje reči, da je za ekstrakcijo čistega nauka, ki naj bi ga dobil iz neke izkušnje, potrebno objektivizirati situacijo in razosebiti človeka, ki ti je do te izkušnje pomagal. To ni nesramno in hladno, kot bi se morda lahko zdelo, gre le za to, da se razbremenimo čustvene komponentne, ki vedno brez dvoma obarva situacijo. Če razložim s primerom za jasnejšo sliko. Nekdo te zelo prizadane. Nauk te tvoje izkušnje je, da se moraš mogoče naučiti sprejeti odgovornost za svojo srečo. Če si sposoben videti situacijo objektivno boš sicer mogoče jezen na to osebo in je ne boš hotel videti nikoli več v življenju, a hkrati boš njegovo vlogo v tej situaciji sprejel s hvaležnostjo, da te je naučil odgovornosti. Ta oseba ima torej hkrati dve vlogi, nekdo ki si ga imel rad in ki te je izdal ter ga ne želiš videti in pa kot tvoj učitelj kateremu si neizmerno hvaležen. To je razlika med subjektivnim in objektivnim pogledom, ki je vedno možen, v vsaki situaciji, vprašanje je le, ali si ti tega sposoben/a ali ne. Torej, kako dober učitelj si sam sebi.
Biti učitellj nekomu drugemu pa je spet varljiva vloga. Ljudje prevelikokrat zavzamemo vlogo učitelja, ker se počutimo, da zaradi svojih izkušenj lahko nekomu svetujemo ali ga skušamo spremeniti. Vendar po mojem mnenju to ni pravi pristop in namen. Prehitro se nam lahko zgodi, da naš ego skoči na oblast saj uživa v vlogi moči. A iz lastnih opažanj je ta na površju zavzet položaj zgolj izraz notranjega nezadovoljstva in občutka lastne manjvrednosti in ne iskrena dobronamernost po delitvi izkušnje, ki bi nekomu drugemu lahko prišla prav in ga nekaj naučila. Govoriti nekomu kakšen je in kako naj se spremeni je zgolj projiciranje lastnih želja o tem, kakšna si ti želiš, da bi ta oseba bila in pomeni, da je ne sprejemaš v celoti karšna ta oseba je. Pomembno je, da se zavedamo te razlike. Bodi sprememba, kakršno želiš  videti v svetu pomeni, da se ti spremeniš glede na situacijo, da jo znaš sprejeti in ne spremeniti. Ker si kreator svojega in ne tujega življenja, lahko spremeniš svet samo na način, da na tisto kar ti mogoče ni všeč, spremeniš svoj pogled. Tukaj je tvoja moč za spreminanje sveta. Ironično je, da svet zunaj ostaja isti, lahko pa se spremeni tvoj pogled na svet, kar potem lahko ti vidiš kot, da se je spremenil svet. In če bi vsi intenzivno delali na tem, da bi bili predvsem učitelji sami sebi in ne drugim, ta svet ne bi trpel zaradi podivjanih egov. V končni fazi pa bodo tako ali tako najbolj na koncu trpeli tisti, ki se ne bodo zavedali, kje in kdaj jih je v oblast skušal prevzeti njihov ego, ker tisti, ki bodo svet sprejemali z brezpogojno ljubeznijo, bodo ljubili tudi tiste, ki jih bodo sicer hoteli spreminjati in jim bodo hvaležni za priložnost te izkušnje, kjer se bodo lahko učili, kako sprejeti nekoga s sočutjem. Čustveno izsiljevanje in projiciranje lastnih odsevov na druge se vedno bolj približuje koncu in ne bo več dolgo funkcioniralo, saj ne ponuja rasti. Bolj, ko se bomo tega zavedali, bolj se bo tudi izkazalo, da lastnih strahov ne moremo prenašati na druge, če se bodo tisti okoli nas temu uprli in ne bodo več igrali te igre in sprejemali teh vlog. Ker ne bodo imeli več nikogar na katerega bi se lahko obesili, se bodo morali zazreti v obratno smer in to je vase ter se realizirati prek sebe in ne prek drugih.

Bodi učitelj sebi, a zavedaj se da si prav tako v istem trenutku lahko učitelj nekomu drugemu pa tega niti ne veš. Bodi učitelj drugemu, a zavedaj se, da se iz tega lahko največ naučiš ravno ti.
Objavljeno: 15.10.2011 22:38 Avtor: bea

odgovor nositi.



Rada bi, da se preden bereš naprej, vprašaš kaj pričakuješ od tega bloga. Kakšna so tvoja pričakovanja? Ljudje imamo hočemo, nočemo v sebi vpet določen vrednostni sistem na podlagi katerega filtriramo svet in dogodke okoli nas. Ampak ali se zavedamo, da je ravno ta vrednostni sistem tisti filter, ki nam preprečuje, da bi svet enostavno sprejmali takšen kot je. Naš notranji vrednostni sistem zgradimo tekom let in izkušenj ter okolja v katerem odraščamo. Vse naše ocene in odzivi slonijo na tem vrednostnem sistemu in vsa naša pričakovanja imajo podlago na tej vrednostni lestvici. Vrednote so seveda pomembne v življenju saj nam dajejo smernice po katerih stopamo na našem potovanju, a vendar včasih trpimo zaradi tega, ker smo imeli določena pričakovanja, ki pa niso bila izpolnjena. Tukaj se skriva ključna točka naše svobode. Ko se zavemo zakaj smo razočarani in znamo za to tudi sprejeti odgovornost. Da, prav si prebral/a, ti moraš sprejeti odgovornost za to, da si razočaran/a. Kajti, kdo pa pravi da ima oseba, ki te je razočarala enak vrednostni sistem kot ti? To seveda ne pomeni, da nimaš pravice izraziti razočaranja in osebi povedati, da te je razočarala ali prizadela, ampak ali je odgovorno, da nekoga čustveno izsiljuješ, samo da bi bila tvoja pričakovanja izpolnjena? Tukaj je tvoja odgovornost, da se kot čustveno inteligentna oseba zaveš, da niso bila izpolnjena tvoja pričakovanja in ne pričakovanja nekoga drugega.

Na svetu, prepričana sem, da tudi okoli tebe je na stotine ljudi, ki se obnašajo vse preveč neodgovorno. Za svojo nesrečo krivijo ljudi okoli sebe in nikoli niso zadovoljni z ničemer, Od drugih stalno pričakujejo da jih bodo osrečili, čeprav je jasno kot beli dan, da se lahko osrečiš le sam. Dolgoročno seveda. Za kratek čas se imaš lahko lepo z nekom, a kaj se zgodi, če ostaneš sam, kdo ti bo takrat dvignil razpoloženje in te napolnil z energijo. Zakaj imajo ljudje, ki so zadovoljni sami s seboj okoli sebe vedno veliko ljudi? Ker ne glede na vso zunanjo lepoto, nas ljudi najbolj privlači notranja energija. In ironično kot se morda lahko zdi, kdor zna biti srečen sam s seboj, bo deloval kot magnet za druge, kdor pa je v svoji notranjosti nesrečen in išče srečo in zadovoljitev v drugih, bo mogoče na začetku privlačil ljudi iz čisto človeškega razloga, ker mu bodo hoteli pomagati, a bo na koncu ostal sam, ker se bodo ljudje naveličali njegove slabe energije, ker jih bo ta oseba morda izčrpala ali iz preprostega razloga, ker ne bodo več videli poti, kako takemu človeku pomagati. Takrat je vse kar lahko naredimo, da jih skušamo imeti radi s sočutjem in se odmaknemo od njih oziroma ne pustimo, da še naprej črpajo iz nas tisto, česar sami nimajo.
Zaupati moramo, da je vsak sposoben preživeti ter da je vsak odgovoren sam zase. Tudi tega marsikdaj nismo navajeni. Ker se naš ego hrani na tem, da smo nekomu potrebni in mu pomagamo zavoljo sebične potešitve ega, se lahko zgodi da včasih mislimo, da nekomu pomagamo pa mu v resnici ne. Vsak reiki mojster ve, da lahko izvaja reiki samo kadar je naprošen za pomoč. Ali imamo pravico posegati v življenje nekoga, če mogoče sploh ne išče pomoči. To ne pomeni, da ne smemo pomagati starejši osebi, ki težko hodi po stopnicah, če nas za to ni prosila. Ta vprašanja so zelo delikatne narave in vsekakor jih ni možno vzeti enolično. Vsak lahko in mora sam pretehtati kaj neka situacija zahteva od njega in kako nanjo reagirati.A zavedati se moramo, kaj je resnični vzrok, da nekomu pomagamo in kdaj je naša pomoč sebična iz že prej navedenega razloga, da se počutimo bolje sami s seboj, ker smo nekomu pomagali. Kaj pa če je bila njegova pot drugačna? Kaj če je izraz tvoje naklonjenosti ali ljubezni dojel kot napad ali posesivnost? Kaj če je njegov vrednostni sistem drugačen? Ali pomislimo na to? In hitro se zgodi, da smo užaljeni, ker naša sicer dobra namera ni dobila željenega odziva, naš ego je užaljen in prizadet.

Vsi vemo, da so človeški odnosi tisto, za kar ponavadi porabimo največ energije in mnogo bolj harmonično bi sobivali, če bi se potrudili odgovorno pogledati na situacijo in spregledati, kje je resničen problem neke situacije. Tudi, če veš da ti neka oseba želi slabo in te namerno prizadane, je torej tukaj tvoja odgovornost, da se tega ubraniš in ne da neodgovorno zavzameš položaj žrtve, ki se ga tako radi oklepamo. Torej, naslednjič ko boš razočaran/a ali te bo kdo prizadel, najprej pomisli preden s prstom pokažeš na drugo osebo in jo okriviš za tvoj slab dan. Bodi odgovoren in si odgovori sam!

Objavljeno: 12.10.2011 22:16 Avtor: bea

išči in izgubil se boš.



Danes nisem nameravala pisati bloga. Še zadnji dan, ko sem si privoščila oddih od vsakodnevnih opravil in brezglavega tekanja naokoli, čeprav sem plačala za to visoko ceno s svojim zdravjem. Ampak kot mi je danes rekel prijatelj in moder človek, "jaz sem se odločil, da svojega telesa ne uporabljam za bolezen". Hm, do danes sem čisto drugače gledala na to. Kakšno razodetje, seveda za vsako stvar se odločimo sami. Tudi o tem odločamo, ali bomo svoje telo gnali in ga v končni fazi pripeljali do točke, kjer se bo uprlo in nas položilo v posteljo pod 'prevaro' bolezni, za to da se bomo ustavili in se za hip zazrli navznoter.
In ravno o tem sem se namenila pisati, oziroma me je k temu spodbudilo branje članka na neki spletni strani. Koliko stane tečaj duhovnosti? Ste se kdaj vprašali? Kako postaviti ceno razsvetljenju? Me prav zanima kakšen davek se zaračuna na duhovne storitve?
Torej, ali ste vedeli, da se je s pomočjo predavatelja mogoče naučiti uporabljati svojo intuicijo!? Se oproščam, ampak moja intuicija mi pravi, da tukaj nekaj ni v redu. Saj to vendar ni kuhanje. In še na kuharskem tečaju se vsak ne nauči kuhati. Za dobro jed potrebuješ zraven dodati še ščepec svoje strasti in duše. Mogoče ni pošteno, da sem se tako zapičila v ta specifičen tečaj, saj jih je zunaj malo morje. Pa tako smo se vsi posmehovali Smiljanu Moriju, ko je k nam med prvimi prinesel ameriški način prodajanja recimo temu duhovnosti. Ampak seveda to kar je počel on ni bila duhovnost, tam zunaj je mnogo samo oklicanih duhovnih  učiteljev, ki vabijo k sebi izgubljene učence, njihov pristop pa je enak kot Morijev. Naša družba je lačna in žejna gurujev in ekspresnih rešitev njihovih težav. Vsekakor podpiram svobodno izbiro, ampak vsi smo že bili na točki, kjer smo se nenadoma zbudili iz vsega tega iskanja in ugotovili, da se počutimo še bolj izgubljene od vseh možnih nasvetov in navodil, ki so nam jih dali takozvani duhovni učitelji. Vsaj zase vem, da je tako. In kdaj sem ugotovila, da je pomembno edino to, da sem zvesta sama sebi in svoji intuiciji, čeprav je mogoče še ne znam dobro uporabljati oziroma poslušati, ker sem pozabila, ...ko sem nekega dne prebirala knjigo kjer je pisalo "ne smej se preveč." in to je napisal nek blazno pomemben in razsvetljen indijski jogi. Od takrat naprej, karkoli preberem, vidim in slišim še preverim pri sebi in svojemu notranjemu občutku.  Tako vem, da se ne morem izgubiti in da me nihče ne bo prepričal, da se ni dobro preveč smejati ali da se je intuicije mogoče naučiti na tečaju pa čeprav dobiš zraven še slikovno gradivo in DVD zgoščenko. Nihče te ne more naučiti kdo si, nihče ne more čutiti namesto tebe ali vedeti kaj je dobro zate. To je samo prenašanje odgovornosti na nekoga drugega. Lastna izkušnja je edina pot, kjer se boš resnično naučil nekaj o sebi. Seveda je včasih pametno poslušati nasvet koga drugega, ampak četudi ti starši celo otroštvo ponavljajo, da je ogenj nevaren in da se ga ne dotikaj, nikoli ne boš vedel kako peče, dokler se ne boš dotaknil likalnika z lastnim prstom. In prosim, govorila sem v prispodobah da se razumemo.
Pred leti sem se naročila na 'newsletter' nekega simpatičnega para, ki sta ravno tako predavala o duhovnosti in podobnih rečeh, ampak vsa ta leta ju spremljam le zato, ker sta videti iskrena in ker govorita iz svojih lastnih življenjskih izkušenj. Kar me je začelo motiti je poplava podobnih učiteljev in vsi delujejo po istem modelu. Skoraj bi lahko napisala priročnik o tem, kako najlažje zaslužiti z duhovnostjo. Ste vedeli, da sploh ni potrebno, da si razsvetljen, le imeti moraš dostop do interneta in znati uporabljati osnovna orodja na računalniku ter nekaj osnov marketinga. Jap, tako globoka je duhovnost dandanes.
Verjemite mi, čisto vsak je lahko učitelj tako lahko je. In tukaj nisem več sarkastična. Resnično je vsak izmed nas lahko učitelj, kar me zmoti v moralnem smislu je to, da se to tako lahko prodaja. Ali smo res tako izgubljeni, da smo za trenutek sreče pripravljeni plačati pol svoje mesečne plače? In po drugi strani, ali smo tako na robu morale, da za prijazno besedo in nesebično pomoč nekomu, zahtevamo številko na našem bančnem računu? In država to še obdavči? Če mene vprašate tukaj nekaj ni v redu. In spet se vprašam, ali tako lahko govorim, ker pišem blog iz čistega navdiha brez, da bi mi kdorkoli plačal za to in ali bi bilo moje stališče enako, v kolikor bi zanj na mesec dobila določen znesek. Denar nam zamegli um. Um pa ni ravno najboljši prijatelj duše. Ta povezava že dolgo ne deluje več tako kot bi morala, kot je včasih pa smo na to pozabili. In da bi to povezavo našli bi zanjo plačali z denarjem. Kakšen absurd. Duhovnost in denar sta že v samem začetku popolnoma si nasprotujoči stvari. Duhovna rast še nikoli ni šla z roko v roki z materialnimi stvarmi, posebno z denarjem. Kaj je prva stvar, ki se jo naučiš ko stopiš na pot duhovnosti? Nenavezanost na stvari. Ne knjiga, ne DVD, ne talismani in ne poldragi ali dragi kamni te ne bodo naučili o tem kdo si. Tudi, če boš vložil/a določen znesek za tečaj kjer ti bodo nekaj ur predavali o tem in onem, na koncu boš odšel/a domov sama in nikogar ne bo, da bi ti dal roko, ko boš izgubljen/a. TI SAM/A si svoj največji duhovni učitelj, drugi te lahko le spomnejo na to, kar že sam/a nosiš v sebi. In to kar si, je vse kar potrebuješ. Verjemi vase in imej se rad/a.
Objavljeno: 06.10.2011 00:07 Avtor: bea

tišina prosim.


Naš razvoj je velikokrat kot večplastno oblačenje. Vsaki 2 stopinji navzdol, pomenita eno majico več. In tako se tekom let oblečemo, da komaj še dihamo v tej svoji opravi, v resnici pa se je leto že obrnilo naokoli in bi se dejansko spet morali začeti slačiti, saj sonce že pošteno pripeka. Tako je z našim razvojem. V svetu, kjer je znanje merilo moči, spoštovanja in ugleda se vedno bolj zavijamo v plasti nečesa, kar nas v resnici odnaša od naše resnične biti. Ne pravim, da znanje ni potrebno, nasprotno, dobro je če si radoveden in veliko raziskuješ, ker si lahko ustvariš jasnejšo sliko o stvareh okoli sebe, a pomembna je tudi modrost. Modrosti pa se ne da naučiti iz knjig. Pomembna je tišina. To pa lahko dosežeš, če utišaš um. Sigurno se ti je že zgodilo, da si imel/a obdobje, ko si ogromno bral/a, nato pa kar naenkrat nisi mogel/a odpreti nobene knjige, vsaj za nekaj časa. Um se nasiči besed. Um se utrudi in včasih nam ravno takrat, ko je utrujen, lahko zblazni. Če ga ne znaš utišati in 'preglasiti' s tišino v sebi, potem se ti lahko pojavijo simptomi obsesivnega kumpulzivnega razmišljanja. Verjamem, da smo bili že vsi tam.

Nasprotje vsakega zunanjega zvoka je zvok naših misli, nasprotje zunanje tišine je notranji spokoj. (Tolle E.)

Če smo dovolj pozorni, lahko začutimo tišino tudi, ko je okoli nas situacija kaotična in glasna. Verjamem, da je vsak vsaj enkrat v življenju že doživel trenutek spokoja. Nagradno vprašanje pa je seveda, ali ga znamo obdržati v sebi kljub vsemu kaosu okoli nas. Če pomislim nazaj in se spomnim svojih najbolj pomenljivih trenutkov v zadnjih dveh letih, mi pridejo na pamet trenutki, ko sem v drugače kaotičnih in izredno napetih situacijah zavestno obrnila svojo pozornost vase in se osrediščila na svoj spokoj, svoj notranji mir. Kljub temu, da sem navzven delovala močno in navidezno agresivno pa moja moč ni izvirala iz ustrahovanja in moja agresivnost ne iz nasilja. Moje stanje je bila popolnoma umirjena drža, kjer sem vsak svoj gib ne glede na njegovo hitrost, spremljala od sekunde do sekunde. Kjer sem se zavedala svojega stanja, stanja okolice in stanja človeka, če sem imela v tistem trenutku opravka s kom. Ta neverjetni občutek me je vedno znova navdal z upanjem in srečo, da sem zmožna doseči in obvladati situacije, ki so se mi včasih zdele neobvladljive, brezizhodne in grozne. Ampak v trenutku, ko najdeš svojo tišino, ki je vedno nekje v tebi in čaka da jo najdeš, potem se spet povežeš sam s sabo in najdeš pot do svoje lastne moči. Takrat te situacija, ne glede na to kakšna je, ne bo več obvladovala, temveč boš TI obvladoval/a sebe in s tem situacijo oziroma svoje dojemanje te situacije. Vsi živimo z vsaj dvema notranjima glasovoma (saj veste angelček in hudiček ki se prepirata, na vsaki rami eden), ampak pomembno je, kdo ali kaj je tisto, kar tiči med temi glasovi. Tista modra tišina, ki posluša in na koncu naredi tisto kar je dobro zame. Če ji znamo prisluhniti nas bo vedno pripeljala do konca, ki bo najboljši zame.
V tem tempu življenja, kako naj odstrem vse tiste plasti glasnih zaves, ki sem jih navlekel/a na svojo dušo in jo preglasil/a, da ne slišim več njene tišine? Pojdi v gozd in se zazri v drevo, zvečer pred spanjem se zazri vase, zjutraj prvih par sekund preden odpreš oči postoj in poslušaj tišino v sebi, med branjem bodi pozoren/a na tisto pavzo med besedami, ali pa še bolje, odvrni pogled od knjige in se zazri skozi okno, ali če si zunaj nekam v daljavo. Ravno tako lahko slediš tišini med delom, ko se za trentek ustaviš in odvrneš pogled od računalnika skozi okno ali pa se preprosto zazreš v svojo roko, jo zares pogledaš. Samo skušaj najti stik s tišino v sebi. S tem boš tudi dojel/a, da v življenju počnemo marsikatero tako nepomembno in trivialno stvar in mogoče boš s pomočjo tišine spremenil/a nekatere navade, ki so se ti prej zdele nepogrešljive, odvrgel/a stvari na katere si bil/a mogoče navezan/a in preslišal/a ali spregledal/a situacije, ki bi te prej sicer spravile iz tira. In to samo zaradi tega, ker si se naučil/a prisluhniti tišini.

V moji torbi se skoraj vedno najde kakšna knjiga in kot pravi Eckhart Tolle, včasih je še bolje samo imeti knjigo ali jo samo držati, kot pa jo brati. Če pa se vam bo zahotelo branja o tišini, vam priporočam žepno verzijo njegove "Stillness speaks".

Tole pa je teaser video prvega poglavja njegove knjige. Prisluhnite premorom med stavki. Tišina prosim.
Objavljeno: 04.10.2011 20:04 Avtor: bea