Poznam občutek neskončnih možnosti in priložnosti, vem kako se ti lahko odpre svet in te vabi in mami iz vseh strani. Kako ti boža kožo in te zavaja z vonjem po nebu, z zvokom vetra, ki ti obljublja, da te bo ponesel v višave tega vesolja.

In rada se prepuščam tem valovom navdušenja, ker jim verjamem. Do zadnje obljubljene besede jim verjamem. Zato lahko letim. Kajti kdor ne verjame, ne leti. Kdor ne verjame, stoji spodaj na zemlji in me kliče naj se vrnem, naj pridem nazaj. Da nebo ni to, kar mi priložnosti govorijo da je. Tisti na zemlji me vlečejo nazaj z nitmi strahu in obupa, negotovosti in sebičnosti, ki je njim lastna ne meni. Moja otroška naivnost me dela tako različno od njih. Svobodno, da letim, da ljubim in da jočem...brez ovir.

Ker dovolim, da se vsa ta energija pretaka skozi moje telo. In edino kar me omejuje je to moje zemeljsko telo. Niso glasovi, ki me kličejo ampak moje telo. Ki je tako težko, tako trdno in gosto. Spomni me, da sem omejena tukaj in zdaj, da ne morem leteti kolikor bi si v resnici želela. Ker postane utrujeno in slabotno. Ker mu ni zadosti nekaj ur spanja, tudi če je glava budna hoče ono spati in počivati.

Borim se. Včasih skušam pozabiti, da sva moje telo in jaz eno, da ga moram negovati in ljubiti vsak delček njega. Ker je moje. Ker me gosti. Ker mi daje, daje, daje. Jaz pa mu vedno vzemam, vzemam. Kregam in hudujem se, ker ne zmore toliko kot moj um. A ga imam rada kljub vsemu. Kajti brez telesa, ne bi niti jaz zmogla dati toliko kolikor dajem. Brez njega ne bi imela prstov da bi pisala, rok da bi objemala, ustnic da bi ljubila in oči da bi govorila.

Pa saj se bova ujela. Kajti odločila sem se, da bova skupaj do konca življenja in brez kompromisov ne bova mogla negovati najinega odnosa. Mogoče ga boom kdaj za trenutek zapustila, da si bo odpočilo in bom poletela brez njega, a kaj je trenutek proti neskončnosti, ki mi je dana. Ljubim se, moje telo.

Pravijo, da se najboljše ideje ponavadi porodijo tam, kamor gre še cesar sam in če vprašate mene, je to čista resnica. Problem je le, da je moj spomin kratek kot tisti zlate ribice in preden pridem nazaj do računalnika se mi na poti zgodi še milijon stvari, ki mojo pozornost odvrnejo stran od tiste genialne ideje. No ja, mogoče pa vseeno ni bila tako genialna.

Opažam, da se ravno tako kot moj spomin, po vetru obrača tudi moja pozornost. Ne morem se odločiti ali je to slabo ali dobro. Moj um deluje sto na uro, še vedno premalo, ampak po drugi strani pa tako hitro da ga komaj dohajam. Sem že razmišljala, da bi se mogoče vpisala na tečaj hitrostnega slepega tipkanja, da bi s svojim tipkanjem sploh dohitevala svoje misli.

Veliko berem. Zanima me veliko stvari. Tukaj pa potem naletim na problem multitaskinga...pomanjkanje časa. Ljudje mislijo, da bezljam, ampak jaz temu raje pravim multitasking. Ne razumejo kako delujejo moji možgani. Ne vem, mogoče so njihovi samo malo bolj zaspani pa jim je težko razumeti, da je nekdo sposoben delovati in razmišljati na več nivojih.

Ampak kar sem hotela napisati danes ni o mojem "super umu" ampak kako se spreminja moje dojemanje sveta okoli mene. Jasno mi je, da je tudi ta moj pogled omejen, saj verjetno še nisem sposobna gledati sveta brez barvnih leč, ki ga barvam po mojih željah, a dogajajo se spremembe na katere zavestno ne vplivam, jih pa opažam. Tako kot recimo danes med sedenjem na školjki.

Se mogoče zdi neprimerno, da omenjam takšne situacije a bodimo realni, človek mora najprej poskrbeti za svoje osnovne potrebe, potem pa se lahko pogovarjamo o duhovnih in ezoteričnih nivojih. Konec koncev pravijo, da si tudi to kar ješ oziroma daš vase. In ravno tukaj so se začeli dogajati zanimivi premiki.

Ne boste verjeli, ampak bila sem ena izmed navdušenih potrošnikov farmacevtskih izdelkov. Ljubše mi je bilo celo obiskati lekarno, kot pa "navadno" živilsko trgovino. Lekarna je bila kot čarobni grad, kjer si dobil vse vrste magičnih pilul, tabletk, napitkov, ki so ti pomagali uničiti grozne bolezni in bolečine. In če česa ne prenesem je to bolečina.

Če vam izdam dejstvo, da smo se med prijatelji mnogokrat pošalili, da jem tablete za zajtrk in če je kdo potreboval kakšen "painkiller" sem bila prvi naslov kamor se je obrnil, potem si lahko mislite, da sem bila odličen primerek lojalnosti farmacevtske industrije. Sovražim razne kartice zvestobe in ugodnosti, ki jih ponujajo že v vsaki trgovini, ampak imela sem tisto rdeče jabolko, ki sem ga vedno ponosno potisnila pod nos gospe na blagajni. Toliko o tem.

Potem pa sem zbolela. Prišla je jesen. Komaj sem se postavila na noge, me je naslednji val zmrzali spet položil v posteljo. In spet in spet. In tako nekaj mesecev zapored. Bolniška je bila na mesečnem redu. Vsi so bili v skrbeh zame.

Tudi sama sem se čudila, kako je možno da sem vsak mesec bolna. Saj se vendar skoraj vsak dan ukvarjam s športom. Jem dokaj zdravo hrano. Imam aktiven življenjski slog. Nisem pesimistična. In takrat, po nekaj mesečnem kroničnem zbolevanju, sem se odločila, da se ne dotaknem niti ene tabletke več. Da bom pila samo še naravne sirupe iz smrekovih vršičkov. Da bom vsak dan pojedla žličko cvetnega prahu. Da bom zjutraj popila pol litra mlačne vode z limono in žlico konopljinega olja. Skratka, nič več kemije iz moje čudežne omarice!

In glej ga zlomka po nekaj tednih uživanja samo raznih dodatkov naravnega izvora, sem presenečena ugotovila, da je ta mesec moja plača spet polna, saj nisem vzela bolniške! Zmaga! Pa ne zaradi denarja, ampak ker sem dobila nazaj svoje zdravje.

In od takrat se na veliko izogibam kemiji in farmacevtskim izdelkom, saj me noben živ bog ne bo več prepričal, da mi bo čudežna tabletka prinesla zdravje. Pa tudi moje telo sedaj kar samo dobi kurjo polt, če samo pomislim, da bi vzela kaj proti bolečinam. In tako se je ponovno potrdila teorija o tem, kako je vse povezano med seboj. Bolj ko človek rase, tako se tudi podzavestni nivoji razvijajo v isti smeri in enostavno ne morejo več živeti po starih navadah in tirnicah.

Še veliko je stvari, ki jih moram spremeniti a naučila sem se, da vsaka stvar potrebuje svoj prostor in čas, da se manifestira. In to se zgodi, ko si pripravljen na spremembo. Ko si pripravljen, da jo boš odprto sprejel in razumel. Ko se boš nekaj naučil iz nje.

Recimo temu blogu izpoved neke mestne frajle. Ker enostavno ne morem več zadrževati tega v sebi. Na vsakem koraku bolj se zavedam, da nas vodijo kot lutke na štrikcih. Pa ponavadi nisem tista, ki pretirava s paranoičnimi zgodbami o teorijah zarote, a to kar gledam okoli sebe, me vedno bolj skrbi.

Mogoče sem res entuziastično naivna, da bom rešila svet s svojim prispevkom in udejstvovanjem v Zavodu Ekologičen in s pisanjem člankov ter ozaveščanjem naroda, a to mi vsaj pomaga, da med vožnjo iz službe, ali sprehodom po centru Ljubljane ne ustavim vsakega, ki pozimi nosi ovčje skibucke iz avstralskih ovac, da ne zbijem vsakemu otroku izpred ust zastrupljene pite iz MkSvintastične restavracije (če si sploh zasluži to ime) in da ne naskočim vsakega kupca, ki v dolgi vrsti na blagajni zdolgočaseno seže po barvnemu zvitku aspartama in ga po možnosti še potisne svojemu lastnemu otroku v roke! Pa še kaj bi se našlo.

Vsak dan si skušam rešiti življenje. S pozitivnim odnosom do sveta in ljudi. In priznam, da je včasih presneto težko. Recimo, ko grem v trgovino in kupim solato, ker vlaknine res potrebujemo za dobro prebavo in ker je zmanjkalo BIO solatke, posežem po "navadni" potem pa po kosilu preberem elektronsko pošto, o rastnih tabletkah, ki jih dajejo v solatne glave. Skoraj izločim svoje kosilo.

Popoldne si pred treningom naredim smoothie, ker potrebujem beljakovine, da bodo moje mišice nahranjene, pa seveda, ker so živalske beljakovine nezdrave in težje prebavljive in ker nisem prijateljica z laktozo, uporabim sojino mleko. Vendar sem v dvomih, ker nikjer ni oznake ali je ta soja, ki naj bi bila tako zdrava pridelana iz gensko spremenjenih organizmov ali ne. Z veseljem bi tudi kupila sojino mleko slovenskega izbora pa ga ni moč dobiti v trgovini.

Živim v mestu. Nimam se za potrošniškega nevedneža, a žal mi moj življenjski stil ne dopušča, da bi se po živilske nakupe odpravila v specializirane trgovine, kjer bi mogoče lahko dobila zagotovljeno kakovost bio in eko izdelkov. Tako ali tako me prijatelji in sodelavci z nasmehom in skepso na obrazu opominjajo, da sem res naivna, če verjamem da so izdelki s temi oznakami zares to kar piše da so. Ampak jaz moram verjeti.

Pogrešam svojega kmeta! Vsak dan, ko vstanem in pričnem razmišljati o hrani pogrešam svojo kmetijo, kjer mi skozi celo sezono pridelujejo domače slovensko in ekološko zelenjavo. Tega sem se začela zavedati šele sedaj, ko celo zimo "životarim" ob zbledelih češnjevih bio paradižnikih iz italjanskih rastlinjakov. Zadnjič sem kupila banjico konvencionalnih pa so bili tako brez okusa, da sem polila po njih skoraj pol decilitra prekmurskega bučnega olja in seveda pol limone. Katastrofa!

Moj kmet je zakon! Ker je prijazen, ker je Slovenec in ker mi ne laže kakšno zelenjavo dobivam v svojem eko zabojčku. Če hočem, ga lahko obiščem na kmetiji. Ampak ga ne, ker mu zaupam in ker nimam časa. To je moja realnost. Ne pritožujem se, ker si vsak sam ustvarja svoje življenje, a rada bi poudarila, da si veliko ljudi tega ne privošči. Da, dobro ste prebrali, ne privoščimo si najboljšega zase, ker pač nimamo časa.

Šele zadnje čase, ko sem bolj in bolj ozaveščena in aktivna na področju ekologije, zdravega načina življenja, trajnostnega razvoja in skušam slediti načelu "Reduce, Reuse, Recycle!" (Zmanjšaj, Ponovno uporabi, Recikliraj!) sem začela zavidati ljudem, ki si dejansko pred hišo lahko privoščijo imeti majcen vrtiček, kjer gojijo svoj lasten motovilec. Kjer jih ni potrebno skrbeti, da bo njihova paprika kontaminirana s strupi in kjer lahko greš ven v gumijastih škornjih umazanih od blata in raztrgani trenirki. Ne me razumeti narobe, to ni moja predstava o tem, kakšen je kmet in "NE, ne mislim da so krave vijolične, ko sem bila majhna sem celo eno pobožala po glavi!"  hočem reči le to, da se prebujam in vedno bolj zavedam, da smo v mestih kot v priročnih kapsulah zbiti skupaj in skozi majhno cevčico nam dovajajo uspavalni plin ter paradižnike brez okusa.

Upam, da sem dovolj jasno povedala svoje stališče in da z njim nikogar nisem užalila, saj je bil to bolj moj lastni klic na pomoč. Na pomoč, potrebno bo nekaj ukreniti!

Potrebno se bo zbuditi, povezati in pomagati en drugemu.

Posadila sem solato, prvič v življenju. Verjetno mi bo prvih nekaj kalčkov pomrlo, ker nimam pojma kako se to počne in tudi sončnice, ki so mi v enem tednu čisto pobezljale dvomim, da bodo dočakale svoj prelep rumen cvet. Ampak nekje je potrebno začeti.

Jaz sem začela sem na svojem balkonu, kjer bodo (upam) poleti rasle buče, drobnjak, solata, sončnice, rukola in še vse ostalo kar bom lahko stlačila nanj, nadaljevala sem z izmenjavo semen med sodelavci in prijatelji, upam pa da se bo zaradi tega bloga zbudil in stopil na plano še kdo, ki je do sedaj pasivno opazoval in samo "lajkal" stvari, ker tako se danes pač dela....lajk, lajk, lajk in ko ugasneš inernet greš in si kupiš arašide in kokice iz Amerike, gazirano pijačo iz Španije in pogledaš kakšen francoski film pa še to, če si med bolj "kul" ljudmi, ker ostalih 97% tako ali tako gleda HBO. Na srečo nimam televizije in me vsaj preko te ne morejo zasvojiti.

Vsi imamo svojo pot, svojo zgodbo, nalogo kakorkoli temu rečemo. Vsak izmed nas ve, da ga v neko smer bolj vleče, da mu srce zatrepeta, ko sliši šepetanje iz te smeri in da če ne sledi tej poti in tem smerokazom, ponavadi postane nesrečen.

Kaj te sploh pripelje do tega, da ne slediš svojim notranjim občutkom, intuiciji kot ji nekateri rečejo? Kdaj smo postali takšni bojazljivci, da si ne upamo obrniti smeri naših korakov in enostavno oditi tja. Ko pa vendar vemo in čutimo, da je tista smer, katerakoli že je, prava.  Smer je samo ena in ne glede na to, koliko ovinkov bomo naredili, vedno nas bo nekje srečalo razpotje, kjer bomo imeli znova in znova možnost, da se odločimo zaživeti to, kar nas v resnici izpopolnjuje. Velikokrat slišim, da ljudje govorijo o sanjah, pravljici, a kako strahopetni vendar moramo biti, da je vse kar premoremo samo »sanjati« o nečem in ne resnično narediti tega, kljub temu da si to želimo in so to naše sanje. Ali se samo meni zdi, da je s tem svetom nekaj hudo narobe?

Če bi bilo vse lepo in prav, kot bi moralo biti in kar si vesolje tudi prizadeva, bi sanje vsakega ne bile sanje, temveč realnost, čisto vsak dan, navaden dan bi bil del naših sanj. Sedaj pa se ozrem okoli sebe in ljudi, ki naj bi živeli svoje sanje moram iskati s povečevalnim steklom pa še za tiste vsi pravijo, da so pač srečneži rojeni pod srečno zvezdo. Napaka! Samo ti in edino ti ljudje so osebe, ki res živijo kot nam je bilo namenjeno, ostala množica pa je predvsem zaradi strahu pred močjo in neskončno svobodo toplo zavita v svojo vatno oblogo, ki jih slepo duši in hkrati prijetno greje. Skoraj nekako tako, kot na letalu, ko postane človek zaspan in prijetno zadremucka, a ne zaradi tega, ker je tako prijetno leteti, ampak ker mu zmanjkuje kisika in je zrak bolj redek pa pritisk nižji. V resnici to niso optimalni pogoji za življenje, a nas prijetno uspavajo.

Zaman ali z namenom toliko ljudi na različne načine spodbuja to množico zaspancev, da si vendar lahko dovolijo vzeti svoje sanje in se zbudijo. Vprašanje je,  če si bodo upali. Človek je nekako narejen tako, da načeloma potrebuje varnost in udobje. Meje tega se seveda razlikujejo od osebe do osebe, a vsi imamo nek strah pred neznanim. In večina živi takorekoč po liniji najmanjšega napora. Če se kolikor toliko dobro počutiš, se poanavdi manjši odstotek ljudi še premika naprej. Namesto, da bi se polni energije in budni ozirali okoli sebe ter radovedno raziskovali, kje so meje te neskončne svobode, ki nam je bila dana pa se je tako bojimo.

Vem, da so svoboda, neskončnost, energija, strah velike besede a verjamem, da se jih moramo navaditi in bolj pogosto vključiti v naš besednjak, da se privadimo nanje in o njih začnemo pisati, razmišljati in se pogovarjati. Ko nam bodo postale domače, se morda ne bomo več tako upirali sami ideji, da smo božanska bitja in da je vse kar si zamislimo naše, če delujemo v dobro vsega okoli nas in seveda nas samih.

Veliko ljudi ima predsodke pred raznimi gibanji, ki oglašujejo in razlagajo na veliko in glasno svoje »razsvetljenske« filozofije in se stalno smehljajo. Po mojem mnenju je prišel čas, ko bmo morali počasi preseči sami sebe in skrb za svoj ego, ter se po obdobju, ko smo bili obrnjeni navznoter in smo se čistili, obrniti navzven in pogledati v srca ljudi okoli nas ter se na neki določeni ravni začeti povezovati in si pomagati ter podpirati en druzga, da bomo na koncu vsi začutili moč in dobili pogum, da se iz bube razvijemo v metulja in zajadramo v neskončno nebo.

Začela sem dvomiti v vse, prav vse. Pa ne iz pesimizma in črnogledosti, ampak prej zaradi neskončnega pogleda, ko se z vsako minuto spreminja moj svet. Nič na tem svetu ni trajnega, ničesar se pravzaprav ne moremo okleniti in se tega držati na veke vekov. Enostavno ni mogoče in nima smisla. V paradigme in zakone in tudi dejstva že dolgo ne verjamem več, ker jih ne jemljem z enako stopnjo pomembnosti kot sem jih včasih. Akoravno sem po nebesnem znamenju bik, čigar lastnosti naj bi bile trdoglavost  in trma, se že dolgo ne borim za vsako izrečeno stvar, saj vedno dopuščam možnost in se hkrati zavedam dejstva, da bo že jutri lahko vse drugače kot je bilo danes in da moja prepričanja ne bodo vzdržala, še več, lahko me bodo celo razočarala. Prepričanja so močna zadeva, lahko premikajo gore, a po drugi strani lahko podirajo svetove tiste znotraj nas. Predstavljaj si, da 10 let verjameš v nekaj in si prepričan/a da je stvar taka in samo takšna, potem pa pride mimo nekdo, ki ti celo sliko malo drugače zasuka in ti podre cel svet. Kako boš preživel/a tak preobrat, če nisi pripravljen/a sprejemati in spreminjati. Kako se boš sposoben/a soočiti z novim svetom. Te bo ponesel naprej ali pa te bo zlomil in potrl do neskončnosti.
Govorim na splošno o vseh področjih naših življenj bodisi da gre za naša družbena prepričanja, osebna prepričanja. Kadarkoli in kjerkoli moraš biti pripravljen/a da bo tvoj pogled izzvan in morda zamajan ter da se boš moral/a soočiti s spremembami. Z zavedanjem tega dejstva, je naše življenje mnogo lažje in prijetnejše, odpre se neskončno možnosti za razvoj, rast in lahko se celo naučimo sami gledati na isto stvar na več različnih načinov. Komunikacija z ostalimi bitji je pomembna, a najpomembneje je, da znamo komunicirati s seboj, da vemo kako razmišljamo, zakaj tako razmišljamo in od kje nam podlaga za tak način razmišljanja predvsem pa da se trudimo tudi dojeti, kako drugače bi še lahko razmišljali. Če se zavedaš vsega tega, potem odpade vsa »pomembnost« in pomembnost nas mnogokrat drži v šah – mat poziciji ter nas pripelje do konflikta s samim seboj ali drugimi. Danes ti kaktus lahko reši življenje, jutri te ubije, danes ti znanje tujega jezika lahko reši zagato, ker si se izgubil/a sredi tujega mesta, jutri te lahko nekdo obtoži, da si vohun/ka, danes se boš smejal/a zgodbi nekoga, jutri te mogoče doleti ista in boš nanjo gledal/a povsem drugače kot si si včeraj sploh lahko predstavljal/a.

Nič ni dorečenega. Nič ni končnega. Paradigme so le okovi, v katere so nas vklenili, da nas lažje obvladajo. Na trenutni stopnji razvoja še nismo sposobni prenesti vseh informacij, ki bi jih lahko dobili in so na voljo, saj bi nas po vsej verjetnosti razneslo od presežka energije. Ker nas obvladuje materija, ki je naše telo se moramo najprej naučiti živeti z njim in znotraj njega, nato pa ga tudi nekoč preseči in se osvoboditi navzven in navznoter. Težko je razložiti vse napisane besede, saj prihajajo iz mene povsem spontano, a ravno pri branju nekaterih stavkov lahko preizkusiš kako odprt/a si za svet, ki te obdaja. V končni fazi nič kar tukaj piše ni pomembno, je le informacija, ki te spremeni. Kar ti da, je odvisno od tebe.  Moje besede nimajo nobene veze z bralcem in bralec kljub temu, da jih prebere, nima nobene veze z piscem, saj jih bere in razume zase. Kar čuti je ustvaril sam. Kar je napisano je zgolj orodje, s katerim pride na plano nekaj, kar obstaja v piscu in bralcu. Dvom ni slaba stvar, ker vedno dopušča možnost za rast. Dvom hodi z roko v roki z radovednostjo.

Torej, dvomite in se učite! Učenec, ki ne dvomi nikoli ne more prerasti učitelja in učitelj, ki ne dovoli dvoma v svoje znanje, ni pravi učitelj.

Včasih se igram malo psihologa in sociologa pa me izredno fascinira kaj ljudi spodbudi k premikanju, bodisi znotraj svojih glav, bodisi fizično. Na splošno se mi zdi, da je večina ljudi dokaj apatična oz. ravnodušna do večjih odstopanj v njihovih življenjih, seveda najraje in najbolj udobno se počutimo v varnih in utečenih poteh našega vsakdana, spremembam na splošno človek ni naklonjen. Vedno pravim, »Vsak ima svoj fleš« in tako seveda obstajajo tudi takšni, ki jim edino neprestano premikanje in akcija poženeta kri po žilah. Nekateri se premikajo zaradi sebe, nekateri pa zaradi ostalih. Ključna stvar je, kaj je vzvod za premik.
Tako sem na nedavnem srečanju prostovoljcev neke nevladne  okoljske organizacije poslušala kakšni so razlogi za udeležbo in pristop k prostovoljnem delu. Vprašanje se je nanašalo na splošno članstvo pri tej organizaciji in ne na določen projekt. Na podlagi nekaj odgovorov sem dobila trenutni uvid, kako smo ljudje sebični. In res mo. Ker je naravno biti sebičen. Za preživetje. A ker se nam v vsem tem izobilju ni potrebno boriti za življenje ali smrt, saj ponavadi prostovoljci niso prebivalci najrevnejšega sloja ampak tisti drugi, ki se jim dejansko ni potrebno boriti, smo našli sicer zelo plemenit način, da svoje izobilje upravičimo in se na nek način počutimo koristne. Po domače povedano hranimo si ego. Ne razumi me narobe, povsem podpiram prostovoljno delo, a prepričana sem da je velik procent ljudi takšnih, ki se niti podzavestno ne zavedajo, da so prostovoljci, ker njim samim to daje občutek zadovoljstva s samim sabo, to da naredijo dobro delo tudi nekomu drugemu in mu s tem pomagajo in morda izboljšajo življenje, je stranski proizvod tega vzorca obnašanja. Skoraj prepričana sem, da je popolni altruizem evolucijsko nenaraven. Gledano iz čisto živalskega gledišča. Kdaj bo mačka pustila kos mesa drugemu mačku, preprosto zato, ker ga ima rada kot sobitje? Nikoli. Dobro pa predpostavimo, da človeka kot visoko razvito bitje ne moremo enačiti z živaljo in dopustimo, da je kot tako sposoben empatije. A vendar, ali ni neodgovorno do njega samega, če svoj obrok prepusti sočloveku in na koncu umre od lakote? Kje je tukaj samospoštovanje? Ali ne pravijo, da moraš imeti najprej rad sebe, šele nato si sposoben imeti res rad drugega.
Vse zgoraj napisane besede so seveda malo prenapihnjene, ampak tako sem jih nastavila, da bi poudarila svoja razmišljanja, bralca pa naprošam, da jih vzame »z rezervo« saj vem, da je za nekatere to občutljiva tema in naša egotrip narava kaj hitro poskoči ob kresanju idej in nazorov. Prostovoljstvo je odlična stvar in vredna vsega spoštovanja ter podpore, a v končni fazi se tudi v svetu prostovoljstva krešejo iskre. Ozadja so nemalokrat nič kaj rožnata. Seveda se to zgodi najpogosteje, ko stopi v igro denar. Ljudje smo kot lutke, ki reagirajo na magično besedo denar. To je močna stvar. Nekoč sem prebrala študijo, ki je sicer raziskovala vzorce obnašanja in razmišljanja pod vplivom različnih metod nagrajevanja. Sem lahko uvrstimo tudi prostovoljstvo. Videli boste kaj mislim.
Dvema skupinama ljudi so zadali enako nalogo. Eni skupini so obljubili visoko denarno nagrado, drugi ne. Prva skupina je bila torej motivirana z denarjem, druga skupina s svojo ideološko usmerjenostjo. Končni rezultat je bil, da je druga skupina predstavila boljše rezultate, ker jih je gnala ideja v glavi, druga skupina pa je zaradi pritiska končne nagrade, ki so si jo vsi neizmerno želeli, na koncu pogorela v efektivnosti.  Ok, torej smo dobili dokaz, da nismo zgolj živali, ki delujejo po principu korenčka na palčki, ampak da smo zaradi svojih kognitivnih sposobnosti drugačni. S tem pa posledično dobimo odgovornost, bodisi osebno, družbeno ali okoljsko.
Tvoja volja je prosta in od tebe je odvisno kam jo boš usmeril/a, da bo tudi odgovorna.

Ali si se kdaj vprašal/a koliko realnosti ali resnic si dopuščaš v svojem življenju? Si eden/ena izmed tistih, ki je ujet/a v okvirje svojega »budnega« stanja in prepričanj skupinske zavesti, ali potuješ in dovoliš da skozi multidimezionalne zavesti doživljaš svoje življenje. Da se ne držiš strogo enih in istih prepričanj, četudi ti s tvojim razvojem ter spreminjanjem sveta okoli in znotraj tebe, kažejo da danes ni vse tako, kot je bilo včeraj. Si upaš spustiti in spremeniti to, v kar si verjela/a včeraj? Ali te je strah, da bo kdo rekel, da si prevarant/ka. Da si zmeden/a. Da nisi zanesljiv/a.  Jasno je, da moj svet nikoli ni bil in ne bo enak kot tvoj. Jasno je, da se morava sprejemati taka kot sva, popolna. Kajti to kar si ti, sem tudi jaz in to kar sem jaz si tudi ti. Sebično je, da nekateri ne pustijo možnosti, da smo kar smo, ker se bojijo tega kar smo. Radi bi nas naučili svoje resnice, radi bi nas dali v okvir, kjer se ne počutimo doma. Kako sebično, ko pa vendar vsi vemo, da je ravno toliko pogledov na neko sliko, kolikor je ljudi, ki to sliko gledajo. »Vsake oči imajo svojega slikarja«.
Mi smo multidimezionalna bitja, a gibljemo se po omejenem prostoru. Zavestno? Nezavestno? Če se ptič rodi v kletki, ali bo znal leteti, če ga izpustimo po nekaj letih njegovega življenja v kletki na prostost? Verjetno da. Toda, ali bo človek, ki je naučen razmišljati le znotraj določenih okvirjev, znal pogledati preko meja naučenega. Ali bo sposoben preiti svoje vzorce in v svojih možganih vzpostaviti nove nevronske povezave? Kajti kaj razlikuje genija od »navadnega« smrtnika? Zmožnost zaobjeti in videti povezave, ki jih pred njim nihče ni videl, katere ga nihče ni naučil. Odprtost. Svoboda.
Preproste, a hkrati močne besede. Kdo so tisti, ki za seboj puščajo sled. Tisti, ki vodijo, ali tisti, ki jim sledijo. Vodje so lahko tisti, ki vedo le eno samcato stvar več. Seveda je neodgovorno, da to izkoriščajo iz koristoljublja in manipulirajo ostale, kajti tu ni prostora za spoštovanje. Resnično razsvetljeni so tisti, ki svoje znanje in vedenje, delijo z drugimi in vsakemu dopuščajo, da izrazi samega sebe. Če razumeš nekaj več, če veš nekaj več...pa tega ne znaš uporabiti in izkoristiti sebi v dobro, potem je vseeno ali tisto razumeš ali ne. Ko pa si sposoben/a svoje določeno razumevanje sveta in okolice uporabiti na način, ki te bo ponesel višje in dlje od tam, kjer si bil/a, potem je tvoj namen izkoriščen v svojem potencialu.
Pred časom sem gledala film, ki je govoril o šamanih in njihovih izkušnjah s halucinogenimi drogami. Kako lepo in spoštljivo ter z vso resnostjo in odgovornostjo  so govorili o svojih izkušnjah, pridobljenem znanju in uporabi le teh, v zdraviteljske namene.  Droge, ki jih uporabjajo že stoletja in razumejo njihov pomen in namen, danes pa jih v naši družbi gledamo z obtoževanjem in nejevernostjo  in si mislimo, kako primitivni so. Ljudstva, ki jim marsikdo reče primitivna in jih krepko podcenjuje skrivajo v svoji preteklosti znanja, ki so vredna več, kot vsi naši laboratoriji, znanstveni centri in bolnišnice. Šamani živijo z naravo in narava živi z njimi, neprekinjeno se njihova življenja prepletajo s koreninami dreves iz katerih dobivajo esence, ki jih nato ponesejo v svetove, katerim mnogi izmed nas mogoče nikoli ne bomo priča, kljub temu, da so tudi naši. Šamani razumejo marsikatero univerzalno resnico tega planeta pa nikoli niso odprli enciklopedije ali filozofske razprave ali prebrali znanstvenega članka priznanega nevrologa. Ne podcenjujem naše »sodobne« družbe, no mogoče kanček, ampak jo sprejemam kot prepotentnega dvajsetletnika, ki misli, da vse ve, čeprav ga bo življenje v nekaj letih krepko postavilo na trdna tla. Zakaj toliko ljudi iz našega sveta išče zavetje v pragozdovih južne amerike, zakaj hodijo v budistične templje daleč v Indijo in Tibet, čemu srce hrepeneni po hišah na drevesih v gozdu in dotiku z lubjem 200 let stare sekvoje. Verjetno ne zato, ker so to videli nekje v filmu, (ali pač?) ampak ker se vsake toliko globoko v nas oglasi tisti tihi glas naše duše, ki nam pripoveduje o vseh neodprtih vratih, katerih ključe nosimo okoli vratu pa jih ne vidimo. Mogoče si šamani pomagajo najti ta vrata s halucinogenimi drogami, a mi ki smo rojeni v naši družbi moramo poiskati način, kako to narediti v našem okolju. Vsekakor ni naravno in smiselno, da bi odpotovali v globine amazonskega gozda in popili pripravek, ki ga pijejo na drugem koncu sveta, ampak moramo najti način, ki je naraven za naše okolje. Kako najti pot do vseh tistih skritih vrat se skriva tukaj, v tvojem svetu. Mnogi so odšli da bi se našli, a so se našli ko so se vrnili. Alkimist to dobro opisuje, zakaj torej bežimo na drug konec sveta, ko pa imamo vse odgovore tukaj. Samo odpreti se moramo zanje. Biti osvobojeni vseh predstav, ki nam jih vsadijo v naše glave. Biti tako pogumni, da upamo narediti korak v neznano in za seboj pustimo sled. Biti moramo pripravljeni podreti kak zid, ki smo ga gradili vrsto let, saj nam mogoče sedaj onemogoča, da bi videli kaj se skriva preko njega. Višji kot je zid, manj sončnih žarkov bomo namreč prejeli in naše telo bo vedno bolj bledelo, postali bomo nemočni, brezvoljni, apatični. Takšni postajamo vsak dan, ki ga preživimo ne da bi odprli vsaj ena nova vrata, ali pa vsaj okno! Vsak dan, ki ga pustiš, da mine brez da bi ti enkrat zaigralo srce, je izgubljen.  Tvoj svet je lep, a verjemi da je lahko še lepši, če si boš takega zamilslil/a.

Če te zanimajo izkušnje šamanskih mojstrov, priporočam ogled dokumentarca: Other worlds

Obstajajo 4 vrste ljudi. Tisti, ki imajo svoj mnenje ter se trudijo tudi vse okoli sebe prepričati vanj. Tisti, ki imajo svoje mnenje, ter hkrati spoštujejo mnenja drugih. Tisti, ki nimajo svojega mnenja. Ter tisti, ki mislijo, da ga imajo pa ga v resnici le povzemajo po ljudeh, ki so v tistem trenutku okoli njih in ga spreminjajo situaciji primerno.  Kateri izmed teh štirih tipov ljudi, so slabi ljudje in kateri so dobri. Nobeden izmed njih ni slab in ne dober, vendar sem prepričana, da niso vsi enako priljubljeni.  
Kdo so ti, ki bi radi da cel svet razmišlja tako kot oni?  Mnogokrat so to ljudje, ki lahko dosežejo na profesionalnem področju visoka mesta in so izredno sposobni, a med ljudmi niso ravno priljubljeni. Radi so v središču pozornosti, ker jim velikokrat v resnici primanjkuje samozavesti in si z energijo svojih poslušalcev polnijo svoj nesigurni ego. Ni nujno, da so vedno verbalno nasilni, a ko se počutijo ogrožene in to je, ko jim nekdo nasprotuje s svojim mnenjem, lahko postanejo neprijetni. Kljub temu, da imajo trdno prepričanje o nečem, niso sigurni vase in potrebujejo odobravanje okolice, da jim posredno potrdi, da so sami vredni. Velikokrat imajo izredno razvite verbalne sposobnosti in so stvari zmožni zelo dobro argumentirati in tako spodbiti in »uničiti« nasprotnika. To jim daje določeno zadovoljstvo. Dejansko niti ne gre za samo temo o kateri se debatira, ampak za odnose med prisotnimi. Prepričevalci  morajo imeti zadnjo besedo in začutiti, da se jim je sogovornik podredil, posebno če je prisotna še publika. Najbolj vroča debata se ironično lahko razvije med dvema človekoma istega tipa, saj skušata drug drugega prepričati v svoj prav.
Druga skupina ljudi so lahko tisti tihi opazovalci ali pa celo čisto suvereni sogovorniki s svojim trdnim mnenjem, s katerimi je vedno mogoče vzpostaviti civiliziran in normalen pogovor ali debato.  Njihov ego se zaveda dejstva, da obstaja nešteto resnic in da sploh ni važno, kako kdo razmišlja, sploh pa kako razmišlja nekdo drug. Tak človek verjame vase,  ter se ne zanaša prekomerno na mnenja drugih, vendar pa se zaveda, da je lahko drugo mnenje njegovo ogledalo in ga zato spoštuje in vzame v zakup pri samoanalizi. Z njim se lahko zapleteš v konflikt oziroma razhajanje mnenj, vendar pa bo na koncu znal obrniti pogovor tako, da bosta obe strani zadovoljni in še vedno istega mnenja kot na začetku, povečal se jima bo le spektrum dojemanja. To je seveda, če sta oba sogovornika istega tipa. Takšni ljudje so ponavadi dokaj samozavestni, saj morajo prenesti dejstvo, da komu kdaj niso všeč. To pa je težko sprejeti, če še sam o sebi ne misliš ravno najbolje.
Ljudje, ki nimajo svojega mnenja so najpogosteje senca mainstreama in z njimi težko vzpostavimo kakršnokoli debato. Ponavadi se pogovarjajo o vsakdanjih rečeh pogosto pa govorijo o svetu na način, da povzemajo kaj pravijo drugi o tem in onem. Lahko so celo splošno razgledani, a le na način opazovalca in se ne postavijo v vlogo akterja, kjer bi se za neko stvar upali postaviti in izpostaviti. Tudi taki ljudje pogosto nimajo visoke samopodobe in če hočeš izluščiti kdo pravzaprav so, pod njihovimi besedami pogosto najdeš le medlo senco prestrašenega otroka.
In nenazadnje je tu še tip ljudi, ki svoje mnenje stalno prilagaja situaciji v kateri se nahaja in ljudem s katerimi se druži. Tak tip ljudi se s svojim načinom skuša predstaviti kot nekdo, ki je priljubljen, ki se želi izogniti konfliktu ker se ne zna ali pa noče soočati z ljudmi na štiri oči ali pa si želi odobravanje okolice. Vzroki za tako obnašanje lahko ležijo marsikje, vsekakor pa gre spet za nizko samopodobo in potrebo po odobravanju in priznavanju. Ampak ironično pri vsem tem je, da so takšni ljudje priljubljeni le pri dveh skupinah ljudi, pri prepričevalcih, ker jih le ti takoj prepričajo v svoj prav, ali pa pri enakih sebi, vendar pa je tukaj težava, da odnos med dvema človekoma, ki si vedno dajeta prav in spreminjata mnenje iz minute v minuto, ni ravno iskren, prej bi ga označili za psihotičnega.  Težko je namreč funkcionirati s človekom, ki sprva izrazi neko mnenje, a ga takoj po tem, ko sogovornik izrazi svojega ali pride do konflikta, spremeni na način, da ga prilagodi njemu. Ali ni takega človeka za vzeti z rezervo in se ne zanašati na njegovo podporo in osebno mnenje ter kredibilnost. Ali lahko takšnega človeka spoštujemo? Sčasoma, ko prepoznamo ta vzorec je izguba spoštovanja le še vprašanje časa. Zavestno ali nezavestno.
Torej ugotovili smo že, da smo zelo različni med seboj. Kaj pa kompatibilnost in ujemanje med tipi ljudi. Ali je možno, da v tem leži vsa skrivnost ujemanja ali neujemanja med partnerji  bodisi poslovnimi, zakonskimi, prijatelji? Če bi vsi imeli v zavesti kako smo si različni in da svet vsak dojema na svoj način, ali bi bila to mogoče rešitev za naše odnose? Ali bi se še vedno ujemali le z določenim tipom ljudi? Prepričevalci s prilagodljivci in brezmnenjci, diplomati z diplomati in tako naprej. Hkrati pa se vprašam od kod izvira naš način razmišljanja? Je vse res posledica tega, kako se počutimo v svoji koži?  Nas morda družba nauči, kako se moramo boriti za svoj prav ter kdor s trdnimi argumenti in dokazi ne dokaže da ima prav, njegovo stališče ni vredno ničesar? Je to morda le odsev, da je naša družba samo prepolna zlomljenih egov in ljudi z nizko samopodobo, ki s takšnim ali drugačnim nasiljem zavzemajo visoke položaje, ker jim družba to dopušča saj funkcionira na ta način. A vendar je tistim, ki imajo svoje mnenje in so prepričani vanj, a ga vendar ne trobijo naokoli na vsakem vogalu, mogoče vseeno. Saj vedo kdo so in kam gredo. In jim to, da je nekdo tam zgoraj, ki jih skuša prepričati v svoj prav, ne pomeni popolnoma ničesar, mogoče jih celo zabava, ko opazujejo jalov boj »junaka« z mlini na veter na svojem ubogem kljusetu. In kateri ima bolj prav? Ali ni vseeno?
Gandhi je rekel, da naj bomo sami sprememba. Zakaj bi hotel v nekaj prepričati še celo hordo ostalih, če ti bodo na koncu vsi sledili, ko te bodo videli, kako brezpogojno slediš svojemu cilju, ne obračajoč se na mnenja tistih okoli sebe. Tisti brez mnenja bodo tako ali tako govorili o tebi in o tvoji ideji, prilagodljivci se bodo tako ali tako prilagodili tvojemu mnenju in ga prevzeli, čeprav bo tebi vseeno za njihovo oboževanje in oponašanje, prepričevalci pa bodo morda potihem začeli občudovati vso pozornost, ki se bo usmerjala k tebi ne da bi ti sam enkrat to hotel in bodo začeli ljudi prepričevati, da je edina prava stvar ta, ki jo počneš ti in na koncu bodo še sami sebe prepričali, da so si jo izmislili oni. In svet bo spet tekel v svojem ritmu in vsi bomo še vedno isti. Ali pač ne? Ne vem, kaj misliš ti? Ustvari si svoje mnenje.

Se ti kdaj zgodi, da si v prostoru polnem ljudi, ki so zapleteni v nek pogovor medtem pa tebi misli odplavajo nekam drugam in ne zavedajoč se kdaj, popolnoma izklopiš slušne receptorje in ko se vrneš nazaj v »realnost« dejansko nimaš pojma o čem je tekel pogovor. Če poseduješ račun na kakšnem izmed spletnih družabnih omrežij, ravno tako sigurno ne klikneš vsake povezave, ki jo objavijo tvoji prijatelji in ne prebereš vsakega prispevka. Če slučajno gledaš televizijo verjetno tudi ne pogledaš vsake informativne oddaje, vsakega filma in posebno ne vsakega reklamnega obvestila.
Ljudje kljub svojemu neomejenemu potencialu, vedno delamo selekcijo. Je čisto naravno dejanje, saj gre na nek način za zaščito samega sebe, da bi nam ob poplavi informacij okoli nas ne eksplodirala glava, če karikiram prizor. Selekcija pa je vedno bolj in bolj intenzivna in na določeni točki se človek lahko počuti pod stresom že zaradi tega, ker mu samo razmišljanje o tem kaj je pomembno in vredno njegove pozornosti in kaj ne, lahko postane preveč obremenjujoče. Tisti, ki nam je radovednost prirojena smo tako včasih še bolj na udaru, saj se nam zdi, da je vse tako zanimivo in si želimo slišati, prebrati in pogovarjati o skoraj vsem. Tukaj pa se zatakne. Dan ima namreč 24 ur. Ena ura ima »le« 60 minut. Teden pa traja od ponedeljka do nedelje. Ko opravimo vse »nujne« obveznosti kot so 40 urni tedenski delovnik, prehranjevanje, spanje in ukvarjanje s športom ter preživljanje časa z družino in prijatelji, nam ostane kaj malo časa za preudarno in sistematsko prebiranje vseh zanimivih stvari. Posebno odkar imamo na voljo ta čudoviti svet interneta, se mi zdi da smo postali kar izgubljeni od preveč svobode in informacij. Ko tako spremljam aktivnosti mojih spletnih prijateljev na družabnem omrežju se mi včasih zazdi, koliko stvari zamujam saj ne utegnem pregledati vsega in šele v zadnjem času sem se nekako pomirila sama s seboj, da mi ni potrebno. Da je v življenju pomembna lahko tudi samo ena samcata stvar, ki ti lahko pomeni vse na svetu. Da ničesar ne zamudiš, če ne veš, da so na drugem koncu sveta izumili nov način gradnje hiš in da se boš še vedno znal/a ozdraviti prehlada tudi, če ne poznaš vseh čudežnih zdravilnih rastlin, ki rasejo vse od Južne Amerike pa do Andov. Ni ti potrebno znati 5 svetovnih jezikov, če ne maraš preveč potovati in za reševanje računalniških problemov lahko pokličeš prijatelja in se ti ni potrebno naučiti informacijskih tehnologij od A do Ž v enem tednu.
Ne razumi me narobe, še vedno mislim da je v znanju moč, a močan je tudi tisti, ki je zmožen usmeriti svoj fokus v le en določen cilj, ki ga osrečuje ali je do njega strasten in z vso močjo ter pomočjo vesolja, bo ta cilj tudi uresničil. Velikokrat sem že pisala o ravnotežju ter usmerjenosti in notranji umirjenosti, najbolj pa človek začuti o čem sem govorila takrat, ko si sam pri sebi dovoli, da česa ne ve, da kaj izpusti in da je za učenje kitare čas še, ko se bo nekoč upokojil. Mnogo ljudi bi rado doseglo vse svoje dosežke v najbolj aktivnem obdobju svojega življenja. Vsaj tako smo ga poimenovali v naši družbi. Ko delamo statistike prebivalcev se kategorije delijo na mlade prebivalce, aktivne prebivalce in starejše. Kot da bi bila starejša populacija manjvredna in za odpis. Zdi se mi, da smo brez pomišljanja dopustili, da se tak način marginaliziranja družbenih skupin vsadi v naše glave. Osebno pa se ne strinjam z njim. Samo pomislite, kako vitalni so starejši prebivalci kakšne azijske države, kjer vsak dan ob sončnem vzhodu izvajajo določene fizične aktivnosti. Dobro, kdo bo rekel, da tai-chi ni del naše kulture in da je le modna muha. Naj misli tako, a ko bo pri svojih 70-ih s palčko prikrevsljal mimo mene, ki bom še pokončno hodila na sprehode okoli jezera polna vitalne energije, se bo mogoče zamislil od kje. Pa ne delam tai-chija. Tretje obdobje človekovega življenja vsekakor ni le čakanje na konec in igranje z vnuki. Če že tako poudarjamo, da je življenje sestavljeno iz trenutkov, bi morali uživati tudi trenutke tistega obdobja v starosti. Vedno več je programov za vključevanje starejšega prebivalstva v družbo in mislim, da imajo možnosti, da se njihovo življenje spremeni v en sam praznik, ki ga lahko praznujejo do konca svojih dni. Če se nismo imeli časa naučiti kuhati ali govoriti francosko ali obiskati sorodnikov v Kanadi, ko smo bili stari 40, je ta čas zdaj pri 70-ih. Zakaj pa ne? Kdo pravi, da moramo vedeti vse kar se da, ravno v tem trenutku pri svojih 30-ih, ker kasneje tako ali tako ne bo imelo več pomena. Torej, učite se kar čutite, da je vaše, razmišljajte o tistem, kar čutite, da vam pospeši srčni utrip, počnite tisto, kar vas napolni z življenjsko energijo in pustite ostale stvari za takrat, ko bo prišel njihov čas. Predvsem pa ne pozabite kdo ste vi in kdo so ostali in pomnite, da vaša zgodba ni ista kot njihova in da morate slediti samo svojemu srcu.

Zadnje dni je veliko pisanja in govora o novih začetkih, novletnih zaobljubah in podobnih stvareh. Med branjem vse te vsebine se mi je utrnil uvid, da je vendar vse tako narobe zastavljeno. V svoji osnovi sicer ne tako zelo, sploh ne pravzaprav, ampak ljudje seveda spet vsako stvar interpretiramo po svoje, kakor se nam zdi najbolje za nas. Ampak tako se nam samo dozdeva. Vse kar počnemo »zase« še zdaleč ni nujno najbolje za nas.
Novoletne zaobljube so pravzaprav odličen primer kako delujemo proti sebi. Če kdo omeni novoletne zaobljube se že skoraj vsak le namuzne in sploh ni potrebno več govoriti, da se jih vendar nihče v resnici ne drži in da je to le vraževerna kaprica, ki nas drži nekaj dni pred in nekaj dni po Silvestrovem. Potem pa kar nekako pozabimo nanje. Povsem razumljivo je, da se ne uresničijo, če se jih že v začetku sploh ne oprimemo s polno resnostjo in prepičanjem. Kdaj se je pa še kaj uresničilo, če nismo resnično verjeli v to in na tem delali. Manifestacija naših sanj je mogoča le s pomočjo vesolja in le to lahko manifestira samo tiste stvari v katere smo zares prepričani. In več kot očitno je, da novoletne zaobljube niso ena izmed njih. Zabavno pravzaprav kako smo slepi po drugi strani pa kar strašljivo in žalostno, da smo tako neodgovorni do svojega življenja. Da ne verjamemo vase, se niti ne potrudimo zase in za svoje sanje, svojo srečo.  Če se ne moremo držati SVOJIH novoletnih zaobljub, kako bomo sploh kdaj srečni. Če ne verjamemo, da se lahko uresniči vse kar si želimo, da se lahko manifestira čisto vsaka želja, če se ji predamo s srcem, potem nam res ni pomoči. Čudi me, da marsikateri duhovni učitelj še ni obupal nad takšnimi učenci. Da se stvarstvo sploh še ukvarja z nami. Ampak, ker je vesolje energija imamo srečo, da le ta ni sentimentalna in nas ne more izključiti iz svojega Velike načrta. Človeštvo je hočeš nočeš del večjega načrta, ki si ga težko sploh zamislimo, zato bo vedno potegnilo za seboj tiste posameznike, ki verjamejo vase in jih podpiralo z energijo, da bodo kazali pot tudi tistim, ki spijo.
Kar se tiče novoletnih zaobljub pa so idealna priložnost, da resnično počistimo preteklost in se zamislimo česa si želimo v prihodnosti. To niso prazne marnje in brezvezne želje. Novoletne zaobljube so več kot odlična priložnost, da se usedemo za mizo, odpremo zvezek in vanj zapišemo svojo osebno vizijo, da prečistimo in se osvobodimo vzorcev iz preteklosti, da pustimo za seboj nekatere ljudi, ki nas držijo nazaj, da se vprašamo, kako smo živeli do sedaj in ali nas je to osrečevalo, da si poizkusimo zamisliti, kako bi si želeli živeti in kaj bi hoteli spremeniti, ter to tudi naredimo. Konec koncev sploh ni važno ali je danes Silvestrovo in bo jutri prvi dan novega leta, take zaobljube in »pregled« preteklega leta lahko naredimo čisto vsak dan leta, res pa je, da so energije v tem času močnejše in nas bolj podpirajo. To seveda še zdaleč ne pomeni, da nam ni potrebno neraditi nič drugega kot napisati vse na list in čakati, da se bodo stvari same začele razvijati, ampak je pa zapis že prvi korak, da si sploh jasno zastavimo naše cilj in želje.  Mnogo ljudi si sploh ne predstavlja, kaj je njihova sreča, česa si resnično želijo, kakšna je idealna služba, kakšne odnose bi radi imeli z ljudmi okoli sebe, skratka kakšno bi bilo njihovo idealno življenje. Ravno to je vzrok, da živijo iz dneva v dan tako, kot jim to narekuje okolica. Kako drugače bi sploh lahko živeli, če pa vesolje ne ve česa si želijo.
Če se imaš rad/a ti polagam na srce, da bodi pogumen/a in se loti v teh dneh pisanja svoje osebne vizije. Lahko si jo vzameš le kot zabavni eksperiment kot takrat, ko smo bili otroci in smo sanjali o tem kaj bomo, ko bomo veliki, kaj bomo po poklicu, s kom bomo živeli, kje bomo živeli, kaj bomo počeli. Prepusti se, da bo začela govoriti tvoja duša, kajti ona je esenca tebe in ne vse želje, ki si jih pobral/a tekom let iz okolice, ki te je prepričala, da si kar si in da si želiš to in ono in več tako ali tako ne moreš imeti ali doseči. Tvoje življenje ni zapečateno pri 20-ih, 30-ih, 40-ih ali 50-ih...tvoje življenje je vsak trenutek znova lahko preporod in zapomni si, da te pretekle izkušnje ne determinirajo ter da imaš lahko in si lahko vse! Čisto vse, kar si lahko zamisliš!